Žicanje

Jaz dajem starejšim bolj zaradi tega, ker mi je grozno, da morajo biti v teh letih in tem vremenu na tem mrazu. In se mi zdita tista dva eura, ki bosta šla od moje polne omarice ličil, čisto ok. Nekako odkupujem svojo mirno vest, če lahko tako rečem. Itak nikoli ne veš, kdo res rabi in kdo ne.

Jaz dam vsem našim na obali, ki jih poznam že iz otroštva, tem ljubljanskim pa kakor kdaj, odvisno kakšne volje sem.Čudno mi je bilo, da me do sedaj v LJ ni nažical nihče starejši, ampak sama mularija, ki bi se najbrž lahko znašla (v smislu imaš dve roki in dve nogi + zdravje) če bi se res angažirala kot se spodobi. Starejšim nekako raje dam in tudi vedno dam, saj gre najbrž v večini primerov za res nesrečne zgodbe (kdo pa bi si želel namesto v penziji pristati na cesti) in so že prestari, prebolni, "prezafurani" da bi sploh imeli kako drugo možnost, za tole mularijo žicarsko mi pa ni jasno kako so lahko tako zašli, ne glede na razmere.

Pri meni berači nikoli ne vejo, kaj bojo odnesli - celo denarnico ali pa brco v rit. Res je odvisno od moje volje...včasih dam kak evro, četudi vem, da jih ne bo porabil za hrano. Najbolj me pa razjezijo kaki mlajši, ki se ne dajo odgnat. Po možnosti še taki, ki bi komot delali, če bi le hoteli.
Nikoli, ampak res nikoli ne dam denarja cigankam in tistim, ki žicajo s pomočjo otrok.

Sicer pa beračev ne maram. Imam veliko raje tiste, ki na ulici še kaj počnejo (igrajo, kaj prodajajo)...karkoli, da so le aktivni. Najraje pa imam tistega, ki je velikokrat pred Mullerjem - igra kitaro in ima psa. Ko sem videla, da je psičku postlal v škatli za kitaro in ga pokril z odejo, sem šla takoj tja in mu vrgla par €. Ampak to spada že v drugo temo.

Tudi tebi en lep pozdrav, Paisley!
Zanimive pripombe, očitno se nam večinoma vsem zdi čudno, da žicajo zelo mladi ljudje (ki jim navidez nič ne manjka, v resnici pa verjetno - psihično - ogromno).

Jaz pa v bistvu še sploh nisem naletela na kake "žicarje".
Imam pa pomisleke pri otrocih (no, pa tudi drugi ljudje se najdejo), ki imajo za sabo šefe. Smo imeli ravno predavanje na to temo iz društva Ključ. Če jim damo denar, potem na nek način podpiramo trgovino z ljudmi, če pa jim ne damo denarja, pa bodo nastradali, ker šefom ne bodo nič prinesli. Rešitev? Mogoče to, da jim damo kaj hrane (?). Pa ne si misliti, da tega v Sloveniji ni ...

Dam klosarju ce me nasmeje in kaksn res smesn fehtarski stavek prijavi kot recimo enkrat:

"FANTJE! STOP! Pištole nimam puška je pa predraga. A mate kak € da se ga grem vsaj usut pol če ne morem nikogar oropat."

Je takoj dobil 5 €.

Ciganom, narkomanom ipd. ki visi na vogalu in neki jamra pa ne dam nikol.

Zanimiv prispevek na to temo (malo dolg, ampak se splača prebrat):


Avtor: Prof. dr. Miro Cerar

Tokrat kot kolumno objavljam prispevek, ki je bil letos oktobra že objavljen v posebni publikaciji, izdani ob dnevih slovenskih pravnikov. Razlog za ta »ponatis« je deloma v tem, da sem te dni v precejšnji stiski s časom, deloma pa gre tudi za to, da domnevam, da ga verjetno mnogi obiskovalci te spletne strani še niste prebrali in vam ga zato namenjam v premislek.

Ko sem v preteklih letih hodil po ljubljanskih ali katerih drugih mestnih ulicah (tudi v tujini) sem se, tako kot marsikdo, pogosto spraševal, kako naj se vedem do klošarjev oziroma beračev, ki so me na ulici prosili za denar. Enkrat sem se počutil dobro, ko sem jim kaj malega dal. Drugič me je ob misli, da si bo berač za ta denar kupil alkohol, cigarete ali drugačno drogo, preplavil nekakšen neprijeten občutek z mislijo, da bi, če bi mu dal denar, podpiral slabe namene in lenobo. Spet tretjič sem nekako čutil, da sem krivičen, saj (lahko) dam le enim, ne pa vsem itd. Skratka, vedno so bila v zvezi s tem vprašanja, dvomi, nemir. Tudi ko sem se s kom o tem pogovarjal, poslušal takšna in drugačna razmišljanja in nasvete, sem vedno čutil, da me nobena (razumska) razlaga nekako ne uspe pripeljati do pravega odgovora.

Potem sem nekega dne dojel, da je vse skupaj zelo enostavno. In da se dá celo nekako razložiti. Čeprav je razum v zadevah srca nemočen, nujno potrebujemo oboje. Stvari je treba tudi razumeti, jih znati pojasniti, sebi in drugim. Seveda je treba takšno razlago občutiti, kajti sicer ostane zgolj intelektualno prazna. Toda brez intelektualne razlage je tudi srce slepo in lahko z najboljšim namenom ravna narobe.


Morebiti že poznate pretresljivo zgodbo o človeku, ki je v divjem vojnem času skupaj z drugimi ujetniki čakal v vrsti na naglo usmrtitev, seveda brez kakšnega predhodnega pravnega postopka, pri čemer pa je uspel enemu od krvnikov prišepniti nekako takole: »Prosim te, pusti me živeti. Tebi to ne pomeni skoraj nič, meni pa ogromno.« Krvnika se je ta misel dotaknila in pustil ga je živeti (ostali so bili pobiti).


Poskusimo o beračih in nasploh ubogih ljudeh (tudi mi sami smo v kakšnih lastnostih zagotovo zelo ubogi) misliti na način, na katerega nas napeljuje navedena zgodba. Mislimo zgolj preprosto: »Kaj mi pomeni, če nekomu naklonim malce časa, nasmeh, prijazno besedo ali navsezadnje celo kakšen evro?« In nato pomislimo, kaj to (lahko) v tem trenutku pomeni tej osebi. Ne razmišljajmo o vzrokih, posledicah, stranskih učinkih in podobnem, pač pa le o tem golem, enostavnem, v resnici nadvse neznatnem dejanju, ko tako nekomu naklonimo delček sebe.


Preden nadaljujem, naj dodam še nekaj, da ne bo nesporazuma. Tu ne govorim o kakšni veliki dobrodelnosti, pač pa le o drobnih pozornostih, ki jih lahko vsaj občasno namenimo soljudem. Predvsem tudi ne govorim o svoji dobrodelnosti, kajti potem bi moral govoriti predvsem o tem, kako premalo jo je. Lastna dobrodelnost, kakorkoli jo že razumemo, je pač nekaj, kar počnemo ali ne počnemo. Če začnemo o njej konkretno govoriti, jo razglašati drugim in svetu, potem to ni več to, pač pa gre le še za ustvarjanje nekega videza, ki godi našemu (sebičnemu) egu. Tu bom zato raje govoril le na splošno in predvsem o drobnih rečeh, ki nosijo v sebi tako dobro kot slabo, vendar pa so za vse nas pomembne, tako za izboljšanje skupnega bivanja kot za naš osebni samorazvoj.


Poskusimo torej zdaj z razmišljanjem o tem, ali dati klošarju (beraču) evro. Poglejmo si nekaj misli na to temo.


Prvič, kot sem že dejal, klošarju ne damo evra, ker si mislimo (in v tem je celo naš dober namen), da ga bo porabil za alkohol ali katero drugo zdravju škodljivo substanco. Toda ali smo mi res toliko boljši? Ali ne troši marsikdo izmed nas kar veliko denarja za škodljive substance in navade ter ali v pehanju za denar ne živimo tako stresno, da nam to (včasih še hitreje kot klošarju) uničuje zdravje? Seveda ima na nek način prav vsakdo, ki reče, da je treba beraču kupiti kakšno zdravo hrano, ne pa dati denarja, ki ga bo porabil npr. (tudi) za vino. Toda on potrebuje tudi vino. Tako kot tudi kdo drug, ki ni berač. Podobno kot npr. nekdo tretji potrebuje veliko dela (t.i. deloholizem) ali veliko oblasti (vzvišenosti, arogance ipd.). Vse to so škodljive stvari. Nek direktor ali politik lahko z nezdravim, nepoštenim ali zlobnim delovanjem prizadene bistveno več ljudi kot pa kakšen berač. Obstaja tudi možnost, da bo berač že v tem svojem (klošarskem) življenju spoznal, da mu preveč alkohola škoduje in se ga bo odvadil. Morda se ga tudi ne bo. Toda ali nismo nekako vsi ljudje takšni? Vprašajmo se, koliko časa porabimo, da se odvadimo neke slabe in škodljive navade. Ali smo se je sposobni odvaditi takrat, ko nam to svetujejo drugi, ali moramo nekako dočakati (svoj) pravi trenutek, svoje pravo (malo) spoznanje?


Drugič, klošarju ne damo evra, ker je nadležen. Rine v nas, prosjači, zahteva. Včasih je celo nesramen. Še posebej, če ne dobi evra. Včasih je celo nehvaležen, če ne dobi celega evra. Priznam, zoprno in odbijajoče. Toda ali smo mi kaj drugačni? Kaj storimo, če imamo (po naši oceni) premajhno plačo, prenizek položaj v službi, premalo pozornosti s strani šefa ali partnerja, prepočasno postrežbo v restavraciji ali banki? Ali ne nergamo, opravljamo in se pritožujemo? Kaj storimo, če ne dobimo nečesa, kar si ta hip močno želimo ali (po naši oceni) potrebujemo? Ali smo nasmejani, prijazni in dobri do tistih, ki nam nočejo pomagati? Hujši je problem, bolj postajamo neposredni v svojih zahtevah. In kako se odzivamo na nehvaležnost s strani drugih, npr. naših otrok. Ali jim kar takoj prenehamo kupovati stvari? Kako se odzivamo na nehvaležnost naših politikov, direktorjev, šefov in sodelavcev v službi? Ali nismo na njih včasih upravičeno še bolj jezni kot na berače? Tako kot so mnogi ljudje iz zmotnih ali utemeljenih razlogov jezni na pravnike. Ali je torej opisano ravnanje beračev, čeprav je za mimoidoče neprijetno, res nekaj tako nenavadnega in obsojanja vredno? Ali ni celo bistveno bolj pošteno od našega opravljanja za hrbtom?


Tretjič, klošarju ne damo evra, ker menimo, da laže, da se pretvarja. Res je, so klošarji, ki s prosjačenjem dobijo več evrov, kot jih dobi v istem času kakšen slabo plačani delavec ali delavka v tovarni ali kje drugje. Takšen klošar se torej neupravičeno »dela reveža«. Skoraj prepričani smo tudi, da nam klošar pogosto laže, če prosi denarja za kruh, saj si mislimo, da ga bo porabil za kaj drugega (zelo podobno je npr. z romskimi in drugim berači, kjer se nam včasih še posebej upira, ko se za namen prosjačenja uporabljajo ali zlorabljajo otroci). Drži, takšne laži – kolikor so pač prisotne – niso dobre. Gre za nepoštenost, prevaro. Toda pomudimo se spet pri drugih ljudeh, tudi pri nas samih. Ali se vam ne zdi, da nas laži in prevare kakšnih direktorjev teh ali onih podjetij in bank, ali pa vladnih in drugih politikov in nenazadnje – upam, da vas ne bom preveč vznemiril – tudi kakih pravnikov, zdravnikov, učiteljev itd. stanejo bistveno več od laži tega ali onega berača? Samo pomislite, kako se pogosto neprimerno troši (naš) davkoplačevalski denar, ali pa, kako ponekod delodajalci izkoriščajo delavce (tole slednje res spominja na nekdanji marksistični repertoar, ampak, kar je res, je res). Če bi resnično vedeli, kako takšno nepošteno ravnanje škodi tem (in vsem) ljudem samim, bi se nam verjetno klošarji zdeli že skoraj kot angeli. In potem naj se še jezimo na »lažnive« klošarje?


Četrtič, za klošarje in berače menimo, da so lenuhi (brezdelneži). Zakaj le postopajo in prosjačijo? Toliko lažjih ali celo težjih del bi lahko postorili, pomagali skupnosti in drugim ljudem (npr. starejšim). Res je, da tu in tam klošarji tudi kaj (koristnega) delajo, da npr. izdajajo svoj časopis (»Kralji ulice«), da se občasno nekateri organizirano ukvarjajo s športom – in vsak, ki jim pri tem pomaga, dela dobro delo. Ampak ostanimo pri tistih klošarjih oziroma beračih, ki zgolj postopajo in prosjačijo. To, da skupno ali posamično po svoje »filozofirajo« jim ne štejemo v dobro, ker ne verjamemo, da s tem ustvarjajo kakšno posebno dodano vrednost. No, v prejšnjem sistemu smo mnoge »filozofe« in druge intelektualce desetletja solidno plačevali tudi za vse tisto, kar zdaj označujemo za totalitarno, zavržno, nehumano ipd. Pa pustimo politiko in evre, ki jih tam nekateri mečejo stran. Pozabimo tudi na vse tiste majhne ali velike lenuhe, ki v raznih službah vsak mesec dobijo (dobro) plačo tudi za nedelo oziroma lenarjenje. Pustimo pri miru celo tiste, za katere bi bilo bolje, da ne bi delali nič, kot pa, da s svojo grabežljivostjo ali neznanjem delajo veliko škodo (državi, gospodarstvu itd.) – za to, da bi dali mir, bi se jim splačalo celo kaj plačati. Pustimo navsezadnje pri miru tudi nas same, ki bi lahko marsikdaj delali kaj bistveno pametnejšega in koristnejšega od tega, kar večkrat počnemo. Pustimo vse to. Vrnimo se h klošarjem in recimo kar direktno, da so to zabušanti, lenuhi, bleferji, nekoristneži in še kaj podobnega. No, in kaj zdaj? Ali zato sedaj klošarju ne bomo dali evra? Enega evra? Ob vseh tajfunih, zidarjih, rupljih, viharjih, kalimerotih, barbikah, golobčkih, rjavčkih, playboyih, missicah, velikih bratih in podobnih zvezdah, ki jim, že samo s tem, da jih imamo, namenimo milijone evrov in svojih živcev.


Petič, klošarju ne damo evra, ker menimo, da bi se bilo z njim pravilneje pogovoriti, ga podučiti o tem, kako si morda lahko izboljša življenje ipd. Denar pač ni vse. Klošar rabi še bolj kot denar toplo besedo, razumevanje, morda kakšen dober nasvet ali misel. No, seveda rabi tudi denar, ampak, kot rečeno, denar ni vse (razen seveda, če gre za dedovanja, odškodnine, delnice, plače ipd.). Še posebej se nam včasih – seveda predvsem ob klošarju (pri lastnih otrocih tega pogosto celo ne opazimo) – zdi neprimerno, da bi mu dali denar zgolj zaradi slabe vesti, ker si pač nočemo ali ne moremo vzeti časa zanj (da bi ga pomagali obleči, nahraniti, da bi z njim poklepetali ipd.). Vse to drži. Toda ker nismo popolni in ker iz teh ali onih razlogov praviloma ne zmoremo posebej skrbeti še za klošarje, se lahko mirno vprašamo, ali ni potem bolje, da jim vseeno damo vsaj kakšen evro.


Šestič, klošarju ne damo evra, da ne bi bili krivični. Klošarjev in nasploh beračev je veliko, žal celo vedno več. Če dam le enemu, je to nepošteno do drugega. Vsem ne morem dati, zato raje ne dam nikomur in načelu enakosti je zadovoljeno. Toda med vsem in nič je še marsikaj vmes. Saj nikoli ne dobi vsak ničesar od vseh. Pomislimo, kako včasih nekoga obdarimo in kako smo sami pogosto obdarjeni, ne da bi mogli točno tisti osebi ali ona nam to kadarkoli v tem življenju neposredno povrniti. Vendar je to le naše površinsko dojemanje. V resnici smo vsi povezani, zato se naše povezave tkejo tudi z neštetimi nevidnimi tkivi. Ali torej ni bolje, da temu ali onemu klošarju vsaj občasno namenimo kakšen evro? Kateremu drugemu ga bo pa kdo drugi.


Ali torej dati klošarju evro? Seveda ne vsak dan ali vedno, ko ga srečamo, pač pa vsaj tu in tam? Takrat, ko nekako pridemo tudi mi »na vrsto«, da pokažemo vsaj malo tovrstne pozornosti? Lahko, da se vam zdi to že dolgo jasno ali samoumevno in vas ta prispevek le dolgočasi. Lahko pa, da vas zgornje misli v to niso prepričale. In če vas v to morebiti ne uspe prepričati krščanski, budistični, islamski ali kak drug avtentični religiozni nauk, ki uči, da je treba pomagati bližnjemu, in sicer ne glede na to, kdo in kakšen je, potem predlagam, da pomislite in skušate notranje občutiti tisto zgodbo, ki sem jo navedel na začetku. Zgodbo o človeku, ki je čakal na smrt in o zanj milostnem krvniku. Ta kratka zgodba je namreč več kot dovolj. Vse ostale besede sem pač prelil na papir zaradi moje in naše skupne privajenosti, da uporabljamo veliko besed. Ker se nam tako zdi, da povemo več in bolje. Ker se ne zavedamo, da bi morali bistveno več časa nameniti opazovanju, mišljenju in občutenju ljudi in nasploh sveta okoli nas. In ob tem se je verjetno treba spomniti tudi tistih modrih misli, ki učijo, da sta odpuščanje in sočutje boljši od vsega ostalega. Tudi če jih »zagrešimo v zmoti«.


Še nekaj. Čisto za konec. Pa saj ste že sami ugotovili. Namreč to, da pričujoči prispevek v resnici sploh ne govori o klošarjih. Niti o evrih. Govori o nas.

Prof. dr. Miro Cerar

Mesečno doniram Amnesty International, Unicefu in za razna živalska zavetišča.
Klošarjem ne dajem nič, ker imam izreden odpor do alkoholikov in lenuhov.
Še bolj mi gredo na živce tisti mladi đankiji, ki bi šli z lahkoto delat, če bi dvignili rit ... ampak ne. Pa take zgodbice imajo, da me nekam prime. Da rabijo za bus, sendvič, da so mu ukradli telefon in če mu posodim (LOL) itd itd. Vse sem že slišala. Zadnjič me je pred faksom celo ustavila ena mlada punca, kao okradena turistka iz Londona. Kar na smeh mi je šlo, ko sem poslušala njeno polomljeno angleščino, ko je probala nafehtat 20€. Kot da sm po župci priplavala ...
Pred cigankami pa naredim širok ovinek, odkar me je ena pred leti skoraj napadla, ker ji nisem hotla nič dat. Klinc jih gleda, lenuhe, delat naj grejo, kot vsi pošteni ljudje.

Mene je tudi pred kratkim v parku Tivoli ustavila neka punca, kao da je iz anglije in da so jo okradli. Da nima nič denarja več in nobenega dokumenta. Rekla je da ima babico v Trstu in bi rada zbrala za karto za vlak. Imela je celo napisano koliko pride vlak in koliko avtobus - tam okoli 20€. Pa baje naj bi šla tudi na ambasado povprašat, kjer so ji obljubili, da ji bodo zrihtali stavri in jih poslali babici v Trst al kako.
Skratka čudne zgodba, meni se je zdela polna lukenj. Plus to, da je njena angleščina res bila polomljena. Sem že pomislila, ali se dela norca iz mene ali kaj. No pa se le vdam in rečem da bom dala nekaj malega. Odprem denarnico in not ni bilo nobenega drobiža. Pa rečem sori nimam, nič drobiža nimam (sem imela samo 10 ali 20€). Pa punca pihne, zavzdihne, se direkt obrme stran in neki sama pri sebi začne govorit, vsa jezna. Jao, meni pa nič jasno. Hvala bogu da ji nisem nič dala.

Potem pa čez čas vzamem na ulici tisti Žurnal24 in noter preberem kako je neka prevarantka z isto zgodbo obrala že veliko ljudi, da dela to že vrsto let ipd. Skratka opeharjeni so pisali, da bi lahko bila igralka, da je govorila popolbno angleško. Zdej pa en vem ali jih je več ali so pa ljudje malo premalo kritični in ne premislijo dosti pri teh stvareh. Šlo se je pa za to, da so ji posodili 20€ pod pretvezo, da jim jih bo poslala nazaj


Že dolgo nazaj pa sem tudi doživela hladen tuš, ko sem nekim ciganskim mulotom podarila neke homemade zapestnice. Niso bile praktično nič vredne, sama plastika in to, gre se pa za način in spoštovanje. Prvo jih je hotel imet, potem ko sem se pa stran obrnila jih je pa začel metati naokoli. Takrat sm si rekla, da nikoli več nobenemu ne dam nič.


In res sem se odločila, da dokler ne bom imela službe, ne bom od sebe dala nič. Če še jaz komi zase 'naberem', pa ne bom potem dajala še tem prevarantom. No saj se najde kje kak tip, ki je vredu, saj ste že same o tem pisale, ampak se mi zdi da je vedno več nekih čudnih, tudi mladih. Najbolj pa mi grejo na živce tisti ki ne znajo odnehati. Ali pa da ti pride ves pokrevlan na berglah prosti sredi prešerca, ko bi ti rad v miru kavico spil. Hvala lepa.