Pozdravljene,
žal moram tudi sama pisati v tole temo, čeprav si nikoli nisem mislila, da bom doživela takšno ponižanje in izdajstvo. In to od osebe, ki sem ji 16 let 100% zaupala, jo 100% ljubila in ji bila 100% predana.
Da povem, kakšni so bili znaki pri meni in upam, da bo kateri v podobni situaciji v pomoč:
- Čutila sem, da se mi oddaljuje.
- Nobenega časa nisva več preživljala skupaj, niti za vikende. Ni imel želje, interesa, čeprav sem si jaz želela. Vedno brezzvezni izgovori...
- Čedalje več večerov je preživljal zdoma (to je šlo do ekstrema, ko ga praktično noben večer ni bilo več doma). Fitnes, pijačka s tem prijateljem, pa z onima dvema, delo v službi...bla bla. Sledili so vikendi; vedno je imel nekaj, ves čas sem bila sama.
- Nejavljanje na telefon zvečer in vedno, ko ga ni bilo. Ko naj bi bil zvečer 'v službi' ali 's prijateljem na pijački', ga nikoli več nisem dobila na telefon. Ko naj bi bil v službi, sem ga klicala na službenega – ni se javil. S tem početjem me je spravljal na rob blaznosti. Kaj naredi sumničenje in negotovost...
- Telefon je imel kar naenkrat na tiho, da se ni slišalo zvonjenje, vedno obrnjen z ekranom navzdol in zamenjal je geslo za zaklep telefona, ki sem ga prej vedela. Pogosto je rekel, da gre na wc in s sabo na skrivaj v žep popokal telefon, misleč, da nisem opazila.
- Računalnik je zaklenil na novo geslo – zaklenjen je bil non stop.
- Sledilo je čedalje grše obnašanje do mene; nespoštljivo, ponižujoče. To je je stopnjevalo do neznosnosti. A ker sem ga imela tako neizmerno rada, sem vsakič znova požrla, v upanju, da uvidi, kakšno napako dela in kako grd je do mene.
- Kake dvakrat se je zgodilo, da me je, ko je bil bližje meni, nekako 'ovohal' in odporom rekel, da 'čudno' dišim. Zanimivo, da prej leta in leta nisem dišala 'čudno', ampak lepo, in me je ovohaval na način, da je užival v mojem vonju. (Ko sem to omenila svoji psihologinji, mi je rekla, naj ga vprašam "V primerjavi s kom?" Takoj ji je bilo jasno...)
- Nato so prišli še drugi znaki: neprestano je bil na fitnesu, vsak večer – a ko sem prala perilo, sem ugotovila, da mu po enem mesecu obiskovanja fitnesa nisem oprala nobene športne majice! Ko sem mu to omenila, ker sem bila seveda čedalje bolj sumničava, je znorel, če zdaj pa že to preverjam ali kaj. Napad je najboljša obramba... Naslednjič, ko sem dajala v pranje, je bila poleg tudi fitnes majica. Povonjala sem jo – bila je sveža.
- Sledilo je še grše, nespoštljivo in ponižujoče obnašanje…joj, kakšen je bil do mene. Kot da sem smet, ne pa oseba, ki ga je ljubila in mu popolnoma zaupala toliko let.
- Nato mi nekega dne prijateljica pove, da ga je videla v eni drogeriji, ko je kupoval kremo za obraz. Ta krema nikoli ni prišla na najino kopalniško poličko.
- Nato sem našla prvi las v najini kuhinji…mislila sem, da me bo infarkt. Spet sem mu omenila, spet je zanikal, na način, da sem se jaz počutila krivo, da mu težim. Tako sem si želela verjeti, da ni res, da sem mu skoraj verjela – a v sebi sem vedela, da se nekaj dogaja.
Njegovo obnašanje do mene je postajalo tako neznosno nespoštljivo, ponižujoče in žaljivo, da sem pobrala preostanke dostojanstva in se po slabe pol leta odselila. On mi je rekel, da sva na pavzi, da 'rabi čas'. Še vedno mi ni priznal, pa sem ga večkrat vprašala, če je še kaka oseba poleg – da naj pove, da zaključiva. Vedno je vztrajno zanikal. Ko sem ga soočila glede kreme, je vztrajal, da ni bil on!!!
To stanje se je vleklo še nekaj mesecev. In potem sem ga nekega dne videla, ko sem čakala prijateljico na eni ulici, kako se je peljal tam mimo. Po ulici, kjer se midva v vseh letih skoraj nikoli nisva. In sem vedela, da je to spet to. Sedmi čut... V bistvu sem ves čas vedela, le nisem imela konkretnega dokaza. Kakšni občutki so to…grozljivi, bolečina, tesnoba nepopisni.
To se je vleklo nekaj mesecev, ko me je nategoval, da še rabi čas in me je puščal v negotovosti, jaz sem pa čakala in upala, da le sprevidi, se mu trudila ustreči, biti prijazna in dobre volje kljub neznosnemu trpljenju. Res, mešalo se mi je, na trenutke sem mislila, da bom zblaznela in če ne bi bilo moje najboljše prijateljice in psihologinje, mislim, da bi se mi res.
Nato sem našla še en las…enak, seveda. In še enega…na mojih stvareh, ki jih je občasno prinesel (selila sem se postopoma, najprej sem le nujne poletne stvari, saj sem bila prepričana, da sprevidi in da bova skupaj).
Ta agonija – dobesedno agonija, je skupno trajala skoraj 10 mesecev. Potem pa sem se nedolgo nazaj zvečer vračala iz službe domov in v koloni pred semaforjem zagledala njegov avto. Na tisti ulici, kot sem ga poleti videla, da se je peljal. Takoj sem vedela... In sem šla za njim. Po par min je zapeljal na pločnik…in tam ga je čakala ena ženska in se usedla v avto. Ustavila sem se za jim, bila je tema in ni videl. Ko se je usedla notri, je bil avto osvetljen in videla sem njegov nasmejan obraz in kako ga je ona pobožala po obrazu. Kot bi mi kdo zarinil 100 nožev naenkrat v srce... Hotela sem za njim, pa nisem mogla, ker me je zaparkiral en kombi, zato sem se odpeljala mimo njegovega stanovanja, kjer sem še pred dobrimi 3 meseci živela sama…avto je bil tam.
Naslednji dan sem ga soočila in mu povedala, da vem, da sem ga videla. Pokazal ni niti najmanjšega obžalovanja, edino videti je bilo, da mu je neprijetno – pa ne, ker je to naredil, ampak ker sem ga dobila in mi ne bo mogel več lagati. Ko sem ga vprašala, koliko časa to traja, je rekel, da slaba dva meseca. Pa vem, da je skoraj eno leto, ker če ne bi že imel nekje 'postlano', si ne bi upal iz razmerja. Še po vsem tem se je lagal! Komu sem jaz zaupala vsa ta leta…
Tako je bilo to…prvih nekaj dni sem bila v nekakšnem šoku, krču od bolečine, ker čeprav sem že ves čas vedela, je drugače, ko ni več nobenega dvoma, ko vidiš na lastne oči. Kakšno izdajstvo. Kakšno izdajstvo zaupanja in kakšno ponižanje. In kako to boli. Izdajstvo in ponižanje od osebe, ki si ji zaupal in jo oboževal.
Kasneje sem ugotovila, da je bil z njo letos tudi dvakrat na dopustu, ko je meni vztrajno trdil, da gre sam, da potrebuje mir. Nisem mu verjela in ga ne vem kolikokrat vprašala, če je res sam in je vztrajal, da je. Zdaj vem, da je bil z njo – medtem ko sem jaz v upanju in bolečini čakala, da se vrne k meni, da me bo pogrešal in se vse uredi, je bil on z njo.
Zdaj počasi dobivam realno sliko o vsem. Da človek, ki sem ga neizmerno ljubila toliko let, sploh ni bil to, kar sem mislila, da je. Če bi bil, mi česa takega nikoli ne bi naredil. Nikoli.
Letošnje leto je bilo zame daleč najhujše v mojem življenju, sesulo se mi je vse, in vem, da hujšega več ne morem doživeti. Za mano so meseci popolne agonije, nespanja, nejedenja, obiskovanja psihologinje, občutkov, da se mi bo zmešalo. Vem tudi, da me nobena oseba več ne bo mogla tako prizadeti in tako razočarati. Ni mi le zlomil srca, sesul ga je na prafaktorje, ostal je le prah, ki le upam, da se še kdaj sestavi. Tudi si ne predstavljam, da lahko po taki izkušnji še kdaj komu zaupaš. Njemu pa se itak tudi sanja ne, kaj je naredil, kako hude in globoke posledice ima njegovo dejanje na mojo psiho in nadaljnje življenje. Pred dobrim mesecem, ko sem mu vrnila zaročni prstan, me je vprašal, če imam že drugega…bolno. Po taki izkušnji lahko traja 2 do 3 leta, da se oseba sestavi, sploh ženske, ki smo bolj čustvene in se bolj navežemo. Pa si niti ne delam utvar, da mu je kaj dosti mar. On, ki je to svinjarijo naredil, je zadovoljen v novi zvezi, jaz sem bom pa še leta sestavljala...in morda nikoli več nikomur ne bom mogla zaupati.
Sem se razpisala...upam, da ste se prebile do konca...in da sem kateri vsaj malo pomagala.
) udeležencev, ni nenormalnih ali nemoralnih stvari.
