Varanje

No super, potem najbrž ne bosta imeli nič proti če vaju partner prevara, pač zavoljo obstoja zveze, oz. česarkoli že.

Osebno je varanje zame nekaj nizkotnega če se partner s tem ne strinja, partnerja ki pa bi se s tem strinjal bi po hitrem postopku skenslala. Zveze res niso popolne, ampak če se varani partner ne strinja z "varanjem" potem to ne pomeni da zveza malenkost ni popolna, ampak da je zanj 100% nepopolna. Varanje generalno gledano podpiram samo z vidika, ko se oba partnerja s tem strinjata in si na tak način določata osvežitev zveze, morda tako tudi poglabljata partnerstvo, ampak face it, take lahko preštejemo na prste ene roke (in realno gledano v tem primeru ne moremo označiti tovrstno početje kot varanje, saj dejansko partner ve za to in gre nekako za sporazum). Da bi pa zavoljo ničesar drugega kot lastnega egoizma šel po principu: " kar ne veš te ne boli" je pa najnizkontnejše kar lahko nekomu narediš - posebno če ga imaš vsaj do neke mere rad! To je čisto pure 100% egoizem, strašno pomanjkanje spoštovanja do partnerja in nakazuje pomanjkljive življenjske vrednote. Osebno nečesa takega ne bi naredila neznancu (v primerljivem smislu pač da bi ga npr. vlekla za nos glede nečesa kar mu veliko pomeni), kaj šele nekomu s katerim se imava rada.

Stvar je sila preprosta, delaj kar želiš, dokler s tem ne škodiš drugemu...v tem primeru BLIŽNJEMU. Tega sicer ne morem podrpeti z ničemer drugim kot z dobro staro gospo moralo, a to je pač ena izmed redkih stvari v življenju ki nas ohranja kot dobre ljudi. Nekoga ki vara partnerja preziram iz dna duše, ravno zaradi tega ker ravna v nasprotju s tem kar smatram za dobro, pošteno in fer. S tako osebo imam tudi zelo težko opravka v smislu prijateljstva, saj če je prevaral osebo ki mu je tako blizu, kdaj bo meni zabodla nož v hrbet ko ji bo to za zadovoljevanje lastnih interesov priročno?

Suma sumarum, če se partnerja strinjata s tem da imata spolne odnose izven partnerstva to ni varanje, ampak kompromis, dogovor, ki mu rečemo svobodna zveza v posebnih primerih swinganje. Varanje pa je vedno in izključno samo prikrito deviantno obnašanje enega partnerja v nevednosti drugega in tako je z mojega stališča z vseh vidikov vsega obsojanja vredno.

Jaz zase vem, da če bi me zamikal nekdo drug do te mere da bi se ne bi mogla upreti skušnjavi bi pomenilo da svojega partnerja ne ljubim več, to zame samoumevno pomeni da si ne želim več biti v zvezi (niti ne razglabljam pri sebi kaj bi mi bilo najbolj priročno oz. udobno). Seveda je zelo komot sedeti na dveh stolčkih, ampak sama sebe ne bi mogla več pogledati v oči.

Se popolnoma strinjam s Tikko. Varanje ni samo domena varajočega ampak in za moje pojme predvsem, tistega, ki je prevaran, ker se bo v primeru razkritja najverjetneje sam soočil z bolečino, ki jo varanje prinese. Bila sem na obeh straneh; že dolgo, dolgo nazaj sem prevarala bivšega partnerja, potem je pa naneslo, da sem bila sama večkrat prevarana. Mene je prizadelo v obeh situacijah; v prvi sem bila razočarana sama nad sabo, a sem se hkrati dodobra zamislila in ne bom nikoli več ponovila, v drugi situaciji pa sem rabila ogromno časa, da sem se vsaj približno pobrala. Popolnoma zaupala nisem več nikoli. Pa še nekaj: načeloma ne verjamem v to, da se odrasla oseba, ki vara lahko "poboljša". Jednom varalica, uvijek varalica. 

Filio je najbrž mislila odraslega zrelega človeka ki to zavestno počne, in v tej točki se strinjam. Tudi sama sem varala in bila prevarana v najstniških letih in me je pač izučilo in tega ne nameravam ne ponoviti ne (upam) doživeti. Nekdo ki vara v odraslem obdobju, ko se nekako zaveda posledic in je dovolj zrela oseba, da jih tudi sprejema se najbrž ne bo spremenil, saj je obdobje odraščanja že za njim. Iz primerov ki jih poznam ta teorija tudi drži, seveda pa kot vse teorije je zgolj teorija in izjeme vedno obstajajo. 

25:) Napisala sem, da načeloma ne verjamem, da se nekdo lahko poboljša, kar pomeni, da dopuščam tudi izjeme. Jaz razlikujem med "varati" in "prevarati", sama sem prevarala, torej sem naredila to enkrat in sem se potem zavedla svoje napake, se je sramovala in si niti za pikič sekunde ne morem predstavljati, da bi še kdaj to naredila. Poleg tega pa, čeprav vem, da to ne bi smel biti izgovor, sem bila takrat še zelo mlada. Mene je pa moj bivši partner varal (no delal je še vse kaj drugega kot "samo" varal, ampak je to druga zgodba), kar pomeni, da se je odločil, da bo poleg mene imel še eno punco. Ko me je prvič varal, je priletelo kot strela iz jasnega, bila sem v takšnem šoku, da niti nisem vedela kaj naj naredim, poleg tega pa mi je bilo škoda zavreči ves trud in vsa leta, ki sva jih preživela skupaj. In sem mu odpustila. Nekaj časa je bilo vse lepo in prav, slinil se je okrog mene kot cucek, potem si je pa spet našel eno. In nato še eno. Ter še eno. Dokler mi ni kapnilo, da se bo vzorec zmeraj ponavljal zato, ker je vedel, da mu bom zmeraj odpustila. Človeka je zelo težko spremenit, sama sem dolgo časa verjela, da če bom najbolj lepa, najbolj pametna, najbolj zabavna, ipd. da ne bo več čutil potrebe po drugih, vendar je bil rezultat ta, da sem po parih letih mučenja skoraj izgubila samo sebe. 

filio
upam da je zdaj bolje!

drugače pa mislim da je varanje znak šibkosti...najbolje je ne varati in ne biti varan.
mislim pa da če se ti zgodi da prevaraš, in imaš svojega partnerja res rad, boš naredil vse da on tega ne bo izvedel ker bi ga s tem zelo prizadel. v tvojem primeru filio pa se je mislim da njemu kar precej jeba** za vse skupaj.... bolje da nista več skupaj! moje mnenje

DeviLee preveč posplošuješ. Ni vedno vse tako črnobelo

Mja z zadnjim se ne bi strinjala, je preveč stereotipno in posplošeno. Zame sicer navedeno velja, dvomim pa da velja za vse ženske + obstajajo včasih zelo zanimivi razlogi za varanje tudi ljubljene osebe, ki so tudi razmeroma argumentirani (npr. zanemarjanje partnerja, pomanjkanje pozornosti, pomanjkanje spolnosti, ohladitev partnerja, spremembe obnašanja, izogibanje razočaranju). Navedeni razlogi vsekakor ne opravičujejo varanja, ampak pač lahko se zgodi da tudi oseba - ženska, ki ljubi, vara. Če si zrela oseba ti seveda taki razlogi ne pomenijo ničesar in jih rešiš na drugačen način kot nadomeščanje ljubezni z varanjem, ampak pri marsikomu (tudi odraslem!) pa se kar obnesejo.

In lupček tvoje pisanje je katastrofa, mešanica slenga in nemarnosti.

Siskostar: Zdaj je super, imam novega partnerja s katerim se štekava 100 na uro, tisto pa mi je bila velika izkušnja in pomembno opozorilo za vnaprej.

Devilee: mogoče sem jaz bila ena tista izjema, ki je ljubila svojega fanta, a ga je vseeno prevarala. Pravzaprav se je zgodilo hitro in nepričakovano, me je pa ravno to, da sem ga prevarala takrat opomnilo, da nekaj ne štima v najinem razmerju, prej namreč nisem imela takšnega občutka.

Prav zanimivo je bilo vse skupaj tole brat. Še posebej mi je všeč, ker moški na splošno vse skupaj vidijo bolj simple, pa bistveno manj komplicirajo. Mogoče bi bilo treba vzet to na znanje:)

Pretirano moraliziranje se mi v tem pogledu ne zdi na mestu. Predvsem ker nikoli ne vemo, kaj nam res prinese življenje. Danes smo 100% v nekaj, potem se kmalu kaj obrne. Sploh, kadar smo prepričani, da se nam to ne more zgodit.

Ni mi všeč niti teza o tem, da se odrasli ne spreminjajo več, ker je vzgoja mimo itd. Je res, da ima odrasli bolj izoblikovan sistem vrednot, a ker smo ravno v tednu vseživljenjskega učenja je mogoče dobro, da spomnim, da nikoli ni vse zabetonirano. Odrasli ima zelo široke možnosti, vprašanje je le, kako in koliko jih je pripravljen pograbit. Tudi na področju izkušenj z varanjem...

In naposled še malo provokativnosti. V družbi, v kakršni živimo, bi posplošeno rekla, da se ljudje delijo na tiste, ki so bili sami odkriti ali pa so jih ujeli in na tiste, ki tega pač nikoli niso povedali in jih tudi odkrili niso.
In ja, pričakujem naval samih poštenjakov sedaj hihi