Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Psihične posledice prometne nesreče

kitty13
Starost: n/aPridružen: 18. maj 2006Prispevkov: 530Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 11:24
Povezava do prispevka
Pred dobrimi tremi meseci sem imela prometno nesrečo. In hkrati veliko srečo. Peljala sem po ravni in pregledni cesti, kjer je omejitev 90 km/h, moja hitrost pa je bila za kakšnih 5-10 km/h višja od predpisane (glede na to, da večina voznikov na tem predelu ne vozi pod 110, niti nisem bila pretirano hitra). Cesta pelje med samimi polji, tako da imaš res občutek preglednosti - razen na enem mestu, kjer na desni strani ob cesti stoji hiša, ki ima ob svoji poti zasajene ciprese skoraj tik do ceste. No, in od tam je nenadoma tik predme zapeljal avto. Voznik je imel čez 80 let in ko je pripeljal do glavne ceste, je spregledal, da se mu približujem in je enostavno speljal. Lahko si predstavljate, koliko sem imela časa za zaviranje in pri kolikšni hitrosti je počilo. Avto je bil totalka, jaz pa sem jo na srečo odnesla samo z modricami, bolečim vratom in kasneje glavoboli. Ampak za fizične posledice obiskujem zdravnike. Ostale pa so mi seveda tudi psihične. Npr. da ne maram več voziti avtomobila, če se s kom peljem, hitro postanem nervozna, če ne vozi tako, kot bi jaz želela - in to je zelo previdno. Pravzaprav skoraj pretirano previdno. Zato seveda tečnarim ter sem še bolj narvozna in slabe volje. Skratka v avtu se ne počutim več varno. V mesecu, ko sem imela nesrečo, mi je v službi tudi potekla pogodba, tako da sem ostala še brez zaposlitve, kar pa je bilo pravzaprav neke vrste olajšanje zame, saj se mi ni bilo potrebno vsak dan voziti 40 minut v službo, nesreča se mi je pa zgodila ravno na tej poti. Čez kakšen mesec sem dobila priložnost za novo službo, vendar pa ko sem izvedela, da bi se morala voziti 50 km v eno smer in to po cesti, ki je pozimi zelo problematična, se mi je kar stemnilo pred očmi in sem službo zavrnila. Zdaj je sicer bolje, se mi zdi, da sem sploh zadnjih 14 dni bolje, ampak strah še vedno ostaja.
 
A je imel še kdo podobne težave? Res bi rada zaživela kot prej, saj sem rada vozila, povprečno sem prevozila na mesec 1500-2000 km, zdaj pa se vožnji izognem, če je le mogoče. Me lahko kdo potolaži s svojo zgodbo, ki je imela srečen konec?
Če ljubezen nosiš nosiš v sebi, potem jo vedno tudi srečaš.
0
Nazaj na vrh
Elle11
Starost: n/aPridružen: 30. jun 2008Prispevkov: 540Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 12:07
Povezava do prispevka
Moja zgodba o nesreči ni taka kot tvoja. Za svojo sem pred osmimi leti bila kriva sama. Imela sem na novo izpit (2 leti še nista minili, bila sem voznik začetnik). Bilo je pozimi, ko je zapadel sneg. Vozla sem se počasi (kot so vsi svetovali v zimskih razmerah) in ker so me vsi prehitevali in mi določeni trobili, sem mislila, da pa pač nekoliko že lahko pospešim... bila je ovinkasta cesta, naenkrat me je začelo zanašati po cesti, nisem mogla več avta zravnati, neslo me je na nasprotni pas, kjer se je pripeljal nasproti avto, druge variante nisem več videla kot da sem volan na polno obrnila na desno in se skotalila s ceste. Ker pač nisem hotela poškodovati še koga drugega. Avto je bil popolnoma uničen, skotaljen. Jaz sem na srečo bila pripeta z varnostnim pasom. Drugače ne vem kaj bi bilo. Me je oče prisilil za uro da sem spet sedla za volan... drugače dvomim, da bi še kdaj vozila. Vse me je bolelo kasneje, ko je šok popustil. Psihične posledice pa čutim še danes.

Pozimi se vozim počasneje kot ostali. Kadar se vozim sama, ni problem, ker vem, da če bom videla, da je oster ovinek ali kaj, da bom zmanjšala hitrost prej. kadar se vozim s kom drugim, cvikam sto na uro. Srce mi začne noro biti, samo me obliva znoj. zato se s hitrimi vozniki ne morem več voziti. In tudi pred ovinki me grabi panika... Jap, drago plačujem svojo lahkomiselnost izpred let...

Kako si pomagam? Enostavno še nisem našla pravega recepta za to...
Moving on is not about forgetting them; it's about learning how to live without them.
0
Nazaj na vrh
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 45016Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 13:00
Povezava do prispevka
Po mojem bi vama koristile kakšne terapije.
A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
bubica10
Starost: n/aPridružen: 23. okt 2007Prispevkov: 5179Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 13:04
Povezava do prispevka

Ja, kakšne terapije pa postopoma spet začet z vožnjo - najprej v spremstvu koga, potem pa same. Verjamem, da vaju je strah, ampak to bo treba premagat, sej veste, kako je, če si danes brez avta/izpita (še posebej, če si doma bogu iza nogu tako kot jaz).
 
Ker poznam dve (zdaj že starejši) ženski, ki sta v preteklosti vozili in imeli prometno nesrečo, po kateri se nista več vsedli za volan. Zdaj je pa to velik problem, ker sta vedno vezani na druge.

Lots of people want to ride with you in the limo, but what you want is someone who will take the bus with you when the limo breaks down. (Oprah Winfrey)

A ustvari se samo trebaš napiti, pa sesti na bicikl, jer na sreću ćeš pre naleteti nego je pronaći.
(Balašević)
0
Nazaj na vrh
Mis
Starost: n/aPridružen: 16. sep 2005Prispevkov: 1707Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 14:06
Povezava do prispevka
A ni Tikka pred časom rešila svoje težave s strahom pred vožnjo z EFT?
0
Nazaj na vrh
Ineya
Starost: n/aPridružen: 9. sep 2010Prispevkov: 2012Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 15:00
Povezava do prispevka
No, saj to je razumljivo, da glede na takšno situacijo, kjer si udeležen v prometni (si lahko samo zraven, še hujše je verjetno, če si sam povzročitelj), da se vate usidrajo strahovi, pomisleki, vprašanja; kaj pa če (spet)? Tudi sama sem po najhujši prometni (ko je nasproti vozeči voznik, zavil na naš pas)-ki sem jo sama doživela do sedaj, še nekaj mesecev po tistem čutila strah, paniko in vsakič, ko sem videla nasproti vozeči avto, če je šel malce izven linije, preblizu sredinski črti, že panika..
Ampak to so posledice prometne oz. vsega tistega, kar doživljaš in se spominjaš-ko se je to dejansko zgodilo.
Meni ni preostalo drugega, kot da sem šla za volan, se soočila s strahom in v prvi vrsti predvsem sama sebi dopovedala, da to se je zgodilo, takrat v tistem trenutku z nekim namenom, kar pa ne pomeni, da se bo to ponovilo (seveda ne izključujem te možnosti, ampak potem že razmišljaš v tej smeri, da moraš pa imeti res smolo, da se ti zopet ponovi isto).
Mene npr. bolj žre/razžira dejstvo, da če te prometne ne bi bilo, bi jst danes verjetno živela povsem normalno življenje, brez posledic in bolečin. Preklela sem, priznam in njega, alkohol..še danes imam o ljudeh, ki gredo v alko-stanju za volan-obupno mnenje, ampak obremenjevanje s tem in zakaj se je to zgodilo, ne pelje nikamor.
Ko sam sebi dopoveš, da se je to pač zgodilo z nekim določenim razlogom, ko se soočiš s posledicami, med drugim tudi strahovi, šele lahko nekako zaživiš nazaj.
Soočit se pa nekako je potrebno, ker drugače nam lahko takšna situacija (pa četudi na zunaj ne izgleda tako huda) popolnoma uniči življenje..in če ne fizično, dostikrat psihično.
 
Pravilno, da si dala to iz sebe, sedaj pa se sooči še sama s tem, razčisti to sama pri sebi, morebiti obiščeš kakšne terapije, predvsem pa zaupaj vase in se sooči še s tako močnim strahom. Slej kot prej boš spet stara ti, le verjeti moraš v to! Smile
Recept za srečno življenje si moramo napisati sami.
0
Nazaj na vrh
Elle11
Starost: n/aPridružen: 30. jun 2008Prispevkov: 540Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 17:04
Povezava do prispevka
Saj jaz vozim od tiste ure po nesreči vedno, samo ne maram hitre vožnje, pozimi se vozim počasi kadar so zasnežene itd ceste, pa ne maram da z mano divjajo po cestah. Samo strahovi so, ko me kdo vozi...
Moving on is not about forgetting them; it's about learning how to live without them.
0
Nazaj na vrh
kitty13
Starost: n/aPridružen: 18. maj 2006Prispevkov: 530Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 19:51
Povezava do prispevka
Ineya in Elle11, sem se precej našla v vajinih besedah. In Ineya, ravno to sem želela slišati - da je to, kar se mi dogaja, čisto normalno in da potrebujem samo čas. Sem optimistična. Saj vozim avto, do kakšnih 25 km od doma ni težav (na teh standardnih relacijah), dlje mi pa že ni za iti. Mogoče je nekoliko krivo tudi to, da še vedno čutim bolečine v vratu, ki med vožnjo občasno postanejo še bolj izrazite.
Hvala vsem za spodbudne besede.
Če ljubezen nosiš nosiš v sebi, potem jo vedno tudi srečaš.
0
Nazaj na vrh
Elle11
Starost: n/aPridružen: 30. jun 2008Prispevkov: 540Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 26. okt 2012 20:02
Povezava do prispevka
Vendar pa vseeno mislim, da imamo "jajca" da se še vseeno vozimo dalje. Ne me narobe razumeti. S tem mislim, da poznam nekaj ljudi, ki so po neki nesreči (če so jo povzročili drugi ali sami) nikoli več ne sedli za volan. Tako da, okej, mogoče pa smo na dobri poti. Embarrassed
Moving on is not about forgetting them; it's about learning how to live without them.
0
Nazaj na vrh
Ineya
Starost: n/aPridružen: 9. sep 2010Prispevkov: 2012Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 27. okt 2012 10:47
Povezava do prispevka
kitty13 je napisal/a
Ineya in Elle11, sem se precej našla v vajinih besedah. In Ineya, ravno to sem želela slišati - da je to, kar se mi dogaja, čisto normalno in da potrebujem samo čas. Sem optimistična. Saj vozim avto, do kakšnih 25 km od doma ni težav (na teh standardnih relacijah), dlje mi pa že ni za iti. Mogoče je nekoliko krivo tudi to, da še vedno čutim bolečine v vratu, ki med vožnjo občasno postanejo še bolj izrazite.
Hvala vsem za spodbudne besede.
 
 
Te razumem kako je z bolečinami v vratu, da ne omenjam temnenja pred očmi..med vožnjo in strah, panika je še toliko večja. Ampak če moraš-ti ne preostane drugega, kot voziti, hkrati pa delati tudi v tej smeri, da se takšnih in drugačnih težav/bolečin rešiš.
Vrat če si imela poškodovan/ga imaš, znaš imeti še lep čas težave. V primeru, da opaziš-da bo to bolj pogosteje ti priporočam obisk kakšnega specialista, vaje za vrat-saj lahko pride do zakrčenosti mišic v vratu, ki ti lahko začnejo povzročat zelo neprijetne težave.
Recept za srečno življenje si moramo napisati sami.
0
Nazaj na vrh
Sinthija
Starost: n/aPridružen: 12. maj 2004Prispevkov: 9772Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 29. okt 2012 8:28
Povezava do prispevka
Trkam, na srečo še nisem imela prometne nesreče in upam, da je nikoli ne bom imela.
 
Jaz svetujem, da poskusiš z vožnjo zraven nekoga, ki mu res 100% zaupaš, če ne bo pomagalo, pa je najbolje, da si poiščeš strokovno pomoč za premagovanje strahu in pa najameš dobrega inštruktorja in z njim narediš nekaj ur po zahtevnih poteh, da dobiš spet samozaupanje.
"Najlepši okras ženske je ljubezen. Najlepša oblačila na ženski pa so roke moškega, ki ga ljubi."
0
Nazaj na vrh
Barbye
Starost: n/aPridružen: 9. avg 2006Prispevkov: 310Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 1. nov 2012 22:40
Povezava do prispevka
Tudi jaz sem bila kriva za prometno nesrečo, v kateri sva jo s fantom ali na srečo, ali pa je nad nama res bdel angel, odnesla le s praskami in podplutbo. Sem vozila njegov avto po cesti, ki sem jo sicer poznala že dlje časa a le kot sopotnica v avtu, ne kot voznik. Je ravno napadalo malo dežja da je cestica postala mastna, jaz pa že sicer vozim po omejitvah, če je dež pa po polžje, ampak mi niti to ni pomagalo. Lepo 40km/h peljem in kar naenkrat volan po moji volji, kolesa in avto pa po lastni, na levi prepad na desni majhna griva. V tem trenutku se je fant zbudil (ravno zaradi njegove utrujenosti sem vozila jaz) in hitro namotal volan da naju je na srečo zaneslo v grivo in sva se prekucnila ter pristala na strehi.
Bolj ko razmišljam bolj se mi zdi da sem morala biti nekaj časa nezavestna, saj se zavedam le trenutka ko se je raztreščilo steklo potem pa da me je en fant vlekel ven iz avta.  na srečo nihče drug ni bil poškodovan, prav tako ni bila zaprta cela cesta, rešilca nismo potrebovali...
Ko se spomnem na ta dogodek se začnem kar tresti, a treba je živeti s tem...Voziti sem začela potem kak teden po nesreči (sem mela podplutbo ravno na roki in je po šoku kar začelo bolet), drugače pa smo se po isti poti čez 2 dni vračali nazaj v Ljubljano). Meni osebno se ni problem vsesti za volan, morda sem malce skeptična le do "tujih" avtov ki jih nisem vajena voziti (od fantovga brata npr.), vožnja z drugimi pa je druga zgodba. Zdaj je malce bolje, a prve 3 mesece po nesreči sem videla da letimo ven v vsakem ovinku, pri hitreejši vožnji raje "pobegnem" v svoj svet in razmišljam o biločem, ob hitrem bremzanju pa se mi skrčijo vse žile... Ne zaupam nobenemu vozniku, pa čeprav vem da so varni vozniki ki tedensko naredijo ogromno kilometrine. Vem da bo ta strah ostal, to sem že sprejela... Upam da tudi vsem ostalim ki so bili udeleženi v prometni nesreči uspe to sprejeti in živeti s tem.
Vse kar prebereš je napisano z razlogom
0
Nazaj na vrh
kitty13
Starost: n/aPridružen: 18. maj 2006Prispevkov: 530Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 13. dec 2012 23:50
Povezava do prispevka

Moram poročati, da se je stanje skoraj čez noč precej izboljšalo. Vsaj kar se tiče samostojne vožnje. Tako da že kakšen mesec brez težav vozim tudi na daljše razdalje. Še led in sneg na cesti me nista spravila v paniko. Edino previdnost je še vedno večja kot pred nesrečo in v določenih situacijah se še vedno nekoliko prestrašim. Ampak načeloma je pa veliko bolje. Očitno sem res potrebovala določen čas, da sem prebolela. Je pa ostal strah, kadar sem sopotnica. Ker takrat ne morem sama vplivati na vožnjo. Ravno zadnjič mi je bilo pošteno vroče, ko sem se peljala s prijateljem. Pa ni prehitro vozil, samo ni mi odgovarjal njegov način vožnje - prekratka varnostna razdalja in zaviranje tik pred zdajci. Ampak glede na napredek sem optimistična. Upam, da bomo vse, ki smo doživele (in preživele) takšno neprijetno izkušnjo, to pustile za sabo in iz tega potegnile kvečjemu kaj pozitivnega.

Če ljubezen nosiš nosiš v sebi, potem jo vedno tudi srečaš.
0
Nazaj na vrh
vermilion
Starost: n/aPridružen: 29. apr 2007Prispevkov: 1181Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 15. jan 2013 15:35
Povezava do prispevka

Tudi sama sem imela podobno izkušnjo. Pol leta po tem ko sem naredila vozniški izpit je vame pri 90km/h z nasprotnega pasu zapeljala pijana voznica.

Trčenje je bilo grozno - v nesreči trije (ko se je odbila od mojega avta je trčila še avto za mano) totalka avtomobili.

Sploh si ne upam predstavljati kaj bi se zgodilo z mano, če bi imela kakšen manjši avtomobil ala clio ali twingo. Ker sem pri kar precej dolgem sprednjem delu avtomobila komaj izvlekla noge ker je bilo spredaj vse speštano. Poškodovana sicer nisem bila pretirano -  modrice, bolečine v prsnem košu ...dolgoročne posledice pa hude migrene (te sem sicer potem odpravila) in pa psiha. 

Kakšen mesec se nisem mogla usesti v avto, saj se mi je zdelo kot, da se vsedam v krsto. Nekaj časa sem se vozila samo po domačem mestu - ni pogojev, da bi šla na kakšno hitro cesto ali avtocesto.

Potem pa sem postopoma premagal strah in sedaj (po več kot 6 letnih) vozim vedno in povsod - čeprav včasih z muko. Sicer še vedno ko naletim na podobno situcijo -  hitra cesta nasproti vozeči avtomobili - doživim manjšo tesnobo.

Ampak lahko rečem, da sem sedah relativno dober voznik -  ne bojim se hitrosti, težkih vremenskih razmer in vožnje - še vedno pa bojim drugih, kajti nikoli ne vem kdaj se mi bo nasproti pripeljal kakšen pijan voznik.

 

You’re a dragon. Be a dragon.
0
Nazaj na vrh
Binas
Starost: 36Pridružen: 17. nov 2011Prispevkov: 1239Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 16. jan 2013 18:24
Povezava do prispevka
No...js sem tudi popolnoma razbila avto, brez drugih udeležencev...Ampak nobenih posledic, z izjemo, da z lahkim avtom na mokri cesti pred ovinki dam dol z gasa in grem malo počasneje.Rada vozim in v tem uživam, vožnja po snegu pa mi je sploh zakon. Nikoli nisem cvikala pred vožnjo, avtom, razmerami....Zdaj pač malo bolj po pameti in raje posegam po stabilnejših avtih in ne micri Smile Če bi povzročila nesrečo s smrtnim izzidom ali invalidnostjo, pa bi verjetno bila drugačna situacija.
100% predanost, 100% zagnanost.....vmesne poti ni!
http://tecem26.blogspot.com/
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Psihične posledice prometne nesreče
Stran 1 od 1
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Tanja 19. mar 2023 20:52
    RES slabo, meni izsušuje kožo
  • Tanja 21. feb 2023 18:20
    Izvrsten, najboljši
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:25
    Svaljka se
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:05
    Ne preprečuje vonjav
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 11:57
    Ne neguje
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Zavedati se moramo ene pomembne stvari: eno so moda in trendi, ki pridejo in gredo; drugo pa je večna, ženstvena klasika.