No, saj to je razumljivo, da glede na takšno situacijo, kjer si udeležen v prometni (si lahko samo zraven, še hujše je verjetno, če si sam povzročitelj), da se vate usidrajo strahovi, pomisleki, vprašanja; kaj pa če (spet)? Tudi sama sem po najhujši prometni (ko je nasproti vozeči voznik, zavil na naš pas)-ki sem jo sama doživela do sedaj, še nekaj mesecev po tistem čutila strah, paniko in vsakič, ko sem videla nasproti vozeči avto, če je šel malce izven linije, preblizu sredinski črti, že panika..
Ampak to so posledice prometne oz. vsega tistega, kar doživljaš in se spominjaš-ko se je to dejansko zgodilo.
Meni ni preostalo drugega, kot da sem šla za volan, se soočila s strahom in v prvi vrsti predvsem sama sebi dopovedala, da to se je zgodilo, takrat v tistem trenutku z nekim namenom, kar pa ne pomeni, da se bo to ponovilo (seveda ne izključujem te možnosti, ampak potem že razmišljaš v tej smeri, da moraš pa imeti res smolo, da se ti zopet ponovi isto).
Mene npr. bolj žre/razžira dejstvo, da če te prometne ne bi bilo, bi jst danes verjetno živela povsem normalno življenje, brez posledic in bolečin. Preklela sem, priznam in njega, alkohol..še danes imam o ljudeh, ki gredo v alko-stanju za volan-obupno mnenje, ampak obremenjevanje s tem in zakaj se je to zgodilo, ne pelje nikamor.
Ko sam sebi dopoveš, da se je to pač zgodilo z nekim določenim razlogom, ko se soočiš s posledicami, med drugim tudi strahovi, šele lahko nekako zaživiš nazaj.
Soočit se pa nekako je potrebno, ker drugače nam lahko takšna situacija (pa četudi na zunaj ne izgleda tako huda) popolnoma uniči življenje..in če ne fizično, dostikrat psihično.
Pravilno, da si dala to iz sebe, sedaj pa se sooči še sama s tem, razčisti to sama pri sebi, morebiti obiščeš kakšne terapije, predvsem pa zaupaj vase in se sooči še s tako močnim strahom. Slej kot prej boš spet stara ti, le verjeti moraš v to!