Janja 22 v tvojem spodnjem delu besedila sem našla sebe!S fantom zaenkrat /potrkam/ nimam več problemov, sama pa opažam da znam biti včasih zelo živčna, na to me je pa naučila moja mama!
Do staršev nisem ljubeča, jim ne znam pokazati čustev takšna sem, nemorem.
Spoštujem jih sem jim hvaležna nisem pa tip prilizovalca, ki bo prišu domov in se obešu po mami in očimu, jim dajal ljubčke, da bodo videli da sem jaz njim hvaležna.
Mama je res precej živčna ko pride domov ji gre vse v nos, čeprav vse pospravim( res nikdar ni razmetano)najde še vsako malenkost se zapiči v njo, ne hodi nikamor ven pride iz službe se uleže na kavč, tam je do osmih, njeno najbolj priljubljeno orodje je daljinec, potem pa spat! Ne dela fizičnega dela, nasprotno službo ima takšno da sedi v pisarni tu pa tam kaj naredi, hodi pa itak domov ko se ji zlubi! lahka rečem da zdle že cirka en mesec nista šla nikamor razen v soboto, k starim staršem, pa še to z urco.
Tudi ona je kriva za to da naša komunikacija ni tako uspešna, sj pa ko pride živčna domov in razgraja, meni ni do ničesar, sem jezna na njo, nočem bit kot ona ampak vidim da ima velik vpliv name in tudi na mojo živčnost!
Kako se naj kaj pomenim z živčno osebo? Sem tako ali tako bolj vase zaprta, ampak pridejo trenutki ko bi ji rada kaj povedala takrat je pa tečna živčna pa nevem kaj še! No pa tudi ko ji včasih kaj povem ma neumesne pripombe.
Nisem problematična, nikoli nisem bila, se ne drogiram sem pridna v šoli, mam zlo lepe ocene, in mislim da bi lahko bila ponosna na mene ne pa da me zmerja za vsako figo. Pred dvemi dnevi smo se skregali, zaradi tega ker jaz njim ne pokažem hvaležnosti, še sedaj noče nobeden govorit z mano razen moja pol sestra, ko sem povedla da grem ven so pa rekli: hod kam hočeš!mene je to prizadelo in sem trmasta.
Mislim da mama rabi pomoč, vendar znori ko ji kdorkoli to omeni. Da rabi pomoč so pa opazili tudi drugi.
Bed mi je....no pa sj bo.ane?!