Pregrehe

Kot vidim, nisem edina s pregrehanmi. Problem pa je v tem, da bi jaz rada shujšala in čez dan jem po malo in večkrat, vse to pa pokvarim z mojimi nočnimi obiski v omare, kjer so shranjene sladkarije, ki jih sicer kupim za otroke, vendar večina teh končna v mojem želodcu - in to PONOČI.Kljub dokaj redni telovadbi ostaja obseg trebuha, stegen,....isti.

Glede vadbe pa imam eno vprašanje. že večkrat sem zasledila, da je treba it na vadbo 2-3 ure po obroku. Zakaj? V čem je finta? S polnim želodcem je res težko gonit orbitrek, samo se mi zdi, da je razlog še nekje - kje?

Pa še nekaj. Za kurjenje maščob naj bi bil pulz nekje 150. Jaz sem zdaj ob vseh teh informacijah čisto zmedena. Ne vem več kdaj se maščoba topi, kdaj se mišice topijo, kako mišice pridobimo.

Primer:
Če grem jaz hodit v hrib naj bi se mi mišice na nogah okrepile, pa tudi shujšati bi morala, če se že gibljem, po pulzu sodeč pa zgubljem ravno mišice in ne maščobe, saj ga imam po 5-tih minutah hoje že 165 in samo še raste, tudi do 177, čeprav se premikam skoraj po polžje, ravno zaradi že prevelikega pulza Kaj in kako naj sploh počnem, da se bo topila maščoba in ne mišice, ki jih že zdaj ni veliko.

Nekje sem zasledila, da če imam prevelik pulz naredim več škode kot koristi, da mišice izginjajo, maščoba pa ostaja.

Napisala sem veliko in upam, da se vam je dalo prebrat in ,da ste razumele moj problem in mi boste znale svetovat.

Lep dan
maja

Kia, a potem je orbi kar uredu, na njem lažje dosežem primeren pulz. Moji doma, pa vsi pravijo naj grem rajš ven v naravo, Jaz pa tečt in hitr hodt ne maram, kolerarila bi, v hrib pa potem ni najboljša izbira ali sploh kdaj bo, kako se doseže, da vadiš intenzivneje pulz pa je nižji. Kaj pa tisti, ki v hrib tečejo - ne verjamem, da imajo višji pulz kot jaz, ki hodim počasi - kako si pulz znižuješ. Jaz sem od novega leta do poletja bila skoraj vsak dan na orbiju - najnižja stopnja(zaradi pulza), pa mi ga ni uspelo znižat.
Kako pa je potem s pridobivanjem mišič - kakšen je pa pri tem pulz in kaj je treba delat?

No, jaz upam, da nikoli ne bom razmišljala drugače, ker bi to pomenilo, da se mi je poslabšala samopodoba. Razumem, da nekatere morate preoblikovati svoja telesa, da se počutite bolj zdrave in lepe, ampak jaz se začuda počutim zdrava, lepa in za nameček še seksi tudi, če moje telo ne ustreza podobi lepote, ki nam jo prodajajo in ki je zgolj konstrukt lepotne industrije in ni v nikakršni povezavi z absolutno žensko lepoto (katere prototip sem seveda jaz :)). Zato se tudi ne strinjam s tvojo ugotovitvijo, da mi lepo telo ne pomeni toliko, ampak trdim, da mi lepota pomeni ogromno, le da jaz lepoto drugih ocenjujem po tem, koliko se njihova zunanjost približa moji lepoti in ne ocenjujem svoje lepote po tem, koliko se moja zunanjost približa lepotnim idealom drugih. Mislim, da bi vsak moral biti sebi lepotni ideal in s ponosom ugotavljam, da se mi zdijo čvrsta suha mišičasta ženska telesa brez izraženih bokov in s prsmi, ki postanejo opazne šele, ko jih push-up modrci tako potisnejo navzgor, da je videti boleče, naravnost grda, medtem ko se mi zdijo vse punce, ki so podobne meni, lepe. Očitno je nekaj narobe z mano in sem grozno samovšečna, ampak zaenkrat me to ne ovira v življenju. Rada bi tudi opozorila na možnost obstoja sveta med asketskim odrekanjem sladoledu (ki očitno enim povzroča travme) in prenažiranjem z nezdravo hrano. Sama opažam, da se mi še nikoli ni zgodilo, da bi strašno hrepenela po slaščicah in junk foodu-u (oboje je na mojem jedilniku "once in a blue moon") in mogoče vzrok za to tiči v tem, da jih nisem nikoli dala na seznam prepovedanih živil.

Meg, word! 

Imaš prav, nažiram se res ne V bistvu sem kar fizično nesposobna nažiranja, ker imam očitno miken želodec in ne morem pojest cele vrečke čipsa naenkrat, ker mi postane slabo. Ampak če mi (v povprečju 1krat na teden) zapaše pomfrit ob nemogočih urah (jaz imam tudi premaknjen bioritem in hodim spat ob 3h, vstajam pa ob 11h), mi še na misel ne pride, da bi si to prepovedala. Jem vse, kar mi paše, kadar mi paše, ampak sovražim vse vrste sira (sploh plesnivega), ker mi smrdi po nečem, kar je bilo vrženo v kanto za organske odpadke in se že nekaj tednov razkraja. Tudi mesa ne maram, kar verjetno pripomore k temu, da nisem overweight. Ampak pri prehranjevanju si nikoli razumsko ne postavljam omejitev in se verjetno samo s sledenjem svojim trenutnim željam prehranjujem bolj zdravo, kot marsikdo.

Seveda imam tudi jaz trenutke, ko sem manj samozavestna in podležem agresivni industriji ustvarjanja kompleksov. Recimo včasih vidim kako dekle na fotografiji ali v živo, ki nima niti grama celulita in se vprašam, zakaj pa jaz nisem takšna? Ali pa mi je nerodno na plaži, ker v kopalkah se vidi vsaka napakica, medtem ko oblečena kar dobro izgledam. Potem se spomnim, da so si inestetizem celulita izmislile ženske revije pred kakimi 30 leti, da bi kozmetični industriji pomagale ustvariti novo tržno nišo in če se jaz odločim, da je lep, je pač lep. Nato se spomnim še na to, da si ne nameravam služiti kruha z razkazovanjem zadnjice in mi ni treba imeti riti, ki izgleda dobro na fotografiji in še, da sem kljub svoji nepopolni postavi magnet za tipe (tudi take, ki padajo na lepoto) in da imam (po novem) zavidljivo spolno življenje. In potem pomislim še na to, da bi za tako postavo, kot jo ima tista punca od prej, morala zanikati svojo leno naravo, se potiti na fitnes napravah, jesti solato, medtem ko se moj tip baše s pico s pršutom (kolikorat vidim take prizore v restavracijah in se mi punca smili) in po možnosti še hoditi v posebne ustanove, kjer ti maščevje na riti posesajo, zgnetejo, utekočinijo z ultrazvokom ali kaj hujšega. In potem se olajšano potrepljam po mehki zadnjici in sem vesela, da imam celulit in jahalne hlače in kompleks izgine tako hitro, kot se je pojavil.

Meg

Kapo dol!