Posvojitev, rejništvo

Pozdravljeni!

Zanima me, ali ima še katera posvojene otroke ali otroke v rejništvu. Jaz imam tri. Vsi vedo, da nisva midva z možem njuna biološka starša in ta velika punca, ki bo kmalu stara osem let, je polna vprašanj o tem. Včasih resnično težko najdem odgovor, ki je njej razumljiv in me spravlja v zadrego, pa čeprav o teh stvareh ogromno razmišljam. Trenutno mi uspeva tako, da rečem, da bom o vprašanju razmislila in jo prosim, če se lahko pogovoriva kasneje (točno določim kdaj). Očitno je že tako velika, da razume in se z njo da na tak način pogovarjati. Ta srednji, fantek (7let), trenutno nič ne sprašuje, a vedno intenzivno prisluhne, ko se s ta veliko o tem pogovarjava. Ta tretja je pa še premajhna (2,5 let), da bi se s tem obremenjevala.  

Torej, a je na PL kakšna rejnica/rejnik, posvojiteljica/posvojitelj? Da malo podebatiramo o naših sončkih, radostih in težavah, ki jih doživljamo z njimi... 

Lp, Lejka

Ti si tvoje posvojila ali so pri tebi rejništvu? Jaz poznam nekoga ki je par let preživel v rejniškem sistemu in glede na njegov opis se mi otroci v ki so v temu smilijo. Mogoče je pri tebi ali pa pri komu drugemu drugače ampak njega so si pa kar naprej podajali.

Jaz sicer nimam posvojenih otrok niti ne mislim imeti bioloških.

Lejka1, všeč mi je, kako se s svojo najstarejšo punčko pogovarjaš. Kakšna vprašanja točno pa ti zastavlja?

Kar sem kot študentka psihologije imela priložnost videti in spoznati o teh otrocih, lahko z veliko gotovosto rečem, da se tem otrokom v posvojiteljskih družinah godi bistveno bolje kot bi se jim v matični. Se pa tudi meni zdijo rejniške bolj problematične za otroke.

Uff, ampak meni se še vseeno zdi to zgodaj. No, pričakovala sem več teh razglabljanj malo kasneje, ko bodo starejši...

Glede razvajenosti pa... mogoče so res posvojenci bolj razvajeni, sicer jaz v mojih krogih tega ne opazim. po moje je tudi odvisno, ali je posvojenec edinček ali je otrok v družini več. Absolutno pa sem zdaj tudi v praksi spoznala, kako bistvenega pomena je doslednost. Pa tudi to, kako blazno težko je biti vedno dosleden...    

Mislim, da je demokratični vzgojni slog najbolj primeren v vseh družinah, ne samo posvojiteljskih. 

Aja, pa še nekaj mi je dal tvoj post mislit: po tvojih opažanjih so posvojenci bolj razvajeni, kaj pa rejenci? Mene pri rejencih vedno "skrbi", da dobijo premalo topline in ljubezni zaradi strahu rejnikov preveč se navezati drug na drugega, ker pač če se matična družina spravi v red, se rejenec vrne. 

Hvala Mariam za podkrepitev te moje zgodbe še s teorijo!

Seveda, vse študije kažejo, da je to najboljši stil. Ima pa v posvojiteljskih družinah, ki so na žalost nekoliko bolj občutljive za "napake vzgoje" nek drug vzgojni stil (permisiven, avtoritaren, nevpleten ...) pač večje posledice.

Na žalost z rejenci nisem imela toliko izkušenj, zato ne morem ničesar trditi. Se mi zdi pa tvoje sklepanje logično, razumljivo. Mislim če logično sklepam iz svojega znanja,  ti otroci zelo težko vzpostavijo varen stil navezanosti. Verjetno sta bolj pogosta zavračujoče-izogibajoč stil navezanosti (izogibanje navezanosti, kompulzivno zanašanje nase, omalovaževanje odnosov ...) ali pa plašno-izogibajoč stil (nizko samozaupanje, izogibanje navezanosti zaradi strahu pred zavrnitvijo, si želijo, ampak se bojijo, nesproščeni, negotovi, oklevajoči, ranljivi, plašni ...). V moji širši družini so eno deklico dali v rejo in je plašno-izogibajoča, zelo konformistična, deluje skromno, težko zaupa ...

O tipih navezanosti je veliko dobre literature, ker se dokazano prenašajo iz otroštva v odraslost (navezanost na starše/skrbnike se skozi čas "pretvori" v navezanost na partnerja, ostane enake oblike/tipa, doda pa se spolni vidik).

Mariam, zelo zanimivo te je brati. 

Pri nas je zanimivo, kako se vsak otrok čisto po svoje razvija, pa čeprav so v enakem okolju z enakimi vzgojnimi pristopi. To enostavno dokazuje, da ni samo okolje tisto, ki oblikuje osebnost.

Ta starejša punca se blazno boji navezanosti,  tiste, na katere pa se naveže, pa ves čas preizkuša, ali so v svoji naklonjenosti do nje še vedno stabilni. Ta drug zelo malo izraža čustva, se je pa izredno močno navezal na domačega mucka in na svojo plišasto igračko.  Ta tretja pa vse, ampak prav vse skuša doseči z jokom in kričanjem.... Resnično vsak po svoje.

Ugotovila sem, da je zelo pametno, da vsake toliko na situacijo pogledam od zunaj, da se distanciram in tako skušam uvidet dejansko stanje. Ker ko si dan za dnem vpet v te odnose, se začne dogajat, da pozabiš kako in zakaj je tako kot je in potem ubereš kak napačen, neprimeren pristop.