"Otrok mi je uničil življenje"

quote:0e5d812427="Miškolina"BTW, sem že pri Drek-testu padla!!!
Jaz tudi, še dobro, da ne planiram otrok

podpis pod glisto, sploh v času poporodne depresije, ti zna vse živo hodit po glavi

Ok, oprost.. samo tole mi je pa totalno mimo!

keya, nikakor nisem proti govorjenju o teh težavah in tudi ne mislim, da če pa mamica malo pojamra, je pa kar slaba mati, daleč proč od tega.
Dejstvo je, da smo si ljudje že sami zakomplicirali življenje do konca in s tem tudi materinstvo. Kot je že rekla Mimika, si ženske predstavljamo materinstvo kot nekaj oh in sploh čudovitega in o morebitnih težavah sploh nočemo premišljevati. Potem pa pride do njih, pa nastane cel halo. Skratka, hočemo vse skrbno načrtovati in ne dopuščati nobenih odstopanj, pri materinstvu pa to pač ne gre. Ker je res vsak otrok drugačen in tudi vsaka mama.
Pri vsem načrtovanju in idealizirani predstavi družine pa čisto pozabimo na 'zdravo kmečko logiko'. Ne vem, kako naj drugače povem...
Glede oddaj pa: nisem za to, da je starševstvo v teh oddajah kakorkoli napačno predstavljeno (preveč pozitivno ali preveč negativno). Kar hočem povedati je, da jaz pač uživam starševstvo in nimam (na srečo) negativnih izkušenj. Vem pa, da so mnoge ženske za vse same (vzgoja, pospravljanje,...) in jim pri vsem tem enkrat 'poči', kar je logično. Nimamo vsi istih izkušenj na področju straševstva, jaz sem samo povedala svoje.
Sicer gre pa za debato, mar ne?

pa tudi take misli obstajajo. (da se ne bo katera, ki slučajno ima take misli,  počutila krivo. poiščite pomoč. da se pomagat. ) 

Rekla na glas bo res redko katera, ampak to še ne pomeni, da si potihem ne misli tega ali pa česa podobnega.

Je pa zagotovo veliko odvisno tudi od maminega značaja sicer - če je optimistka, bo zadeve najbrž malenkost lažje prenesla kot tista, ki je že po naravi pesimist.

Simona, popoln podpis. Depresija je popolnoma druga stvar.

Take oddaje nikakor ne morejo biti realni odraz stanja. Mediji objavljajo samo tisto, kar je bizarno, nenavadno, ostudno...ne vem, kako bi še opisala, šokantno. To se gleda in to se prodaja, zato ponujajo povečini samo take vsebine. Tudi ljudje, ki se prijavljajo na take reality showe, debate ipd. v sebi nosijo ogromno željo po biti slaven in so za kaj takega pripravljeni reči (oz. potencirati realno stanje), karkoli bodo hoteli producenti. Lep, a tudi potenciran prikaz tega, kaj vse so pripravljeni požreti dol starši, samo, da bi bili vsaj njihovi otroci na TV, je film Bruno. Realni prikaz materinstva vidiš npr. v porodnišnicah. Tam so na kupu vse mamice, različnih slojev, poklicev, premoženjskega stanja, in vse si neizmerno trudijo, da bi otrok pridobival na teži, zagrabil dojko, podrl kupček. To je realno stanje, ne pa par žensk, ki se je pripravljenih popolnoma razgaliti pred tv kamero. Poleg tega je taka izjava po tv grozno žaljiva do njihovih otrok, absolutno v nasprotju s t.i. 'otrokovo koristjo'. To ni iskrenost, ampak želja po svojih 5 minut slave.

Jaz sem pa en tak čuden tip človeka in si otrok nič kaj posebno ne želim. Ful so mi kul, lepi, kjut, kadar pride kaka sestrična na obisk, se kaki dve urici z njimi igram, ampak živeti z njimi si pa ne predstavljam.

Sem namreč samotarskega karakterja, imam rada mir in tišino 100 na uro (izjema je glasna rock glasba :)), čas za sprehode v naravo, čas za kolesarjenje po gozdovih, strminah, rada sem po cele dneve v naravi (izleti, plaža, kolesarjenje, pohodi, vrt). Rabim čas za meditiranje, razmišljanje, rada berem, kaj ustvarjam ... Pa tudi po drugi strani pa tudi rada pohajkujem po centru mesta, kofetkam, nakupujem - ker čisto brez družbe pa le ne gre, ker smo ljudje socialna bitja in potrebujemo stike, prijateljstva.

Družba ljudi - 24 ur na dan - mi niti malo ne ustreza in zelo rada živim sama ali pa le partnerjem. Rada grem v družbo ali imam obiske, da ne bo pomote, ampak še rajši imam svoj mir. Sem pač individualistka. Ne predstavljam si, da bi mogla živeti npr. v dvosobnem stanovanju z očetom, mamo, bratom oz. sestro, prav tako si tudi ne predstavljam, da bi bila 24 ur ob nekom, npr. ob otroku, ki je popolna odvisen od staršev, dokler ne pride vsaj v zgodnja najstniška leta (sprva je treba delati vse - hranjenje, negovanje, potem ko je večji, pa je tudi treba kuhati, skrbeti, da je v šoli vse OK, se ukvarjati z vzgojnimi težavami, muhami, itd.) Lepih trenutkov je najbrž malo proti vsem vsakodnevnim težavam in preprekam ter pomanjkanju časa. Enostavno nimam časa, volje, energije za to. Sama sem edinka, morda je to vzrok, da ne maram "đumbusa".

Občudujem tudi nevsakdanje, samostojne in invidualistične ženske tipa Svetlana Makarovič. Živi sama, verjetno v tem uživa, se preživlja sama in ima raje mačke namesto ljudi (se ne čudim, glede na to za kakšne se včasih izkažejo ljudje). Tudi jaz imam blazno rada živali in sem jih tudi vedno imela doma - mačke, papige, pa tudi pes bo še prišel na vrsto. Otroci pa ne vem če kdaj.

(Moje skromno stališče, ki pa še zdaleč ni stališče populacije, saj če bi bili vsi takega mnenja, potomstva ne bi bilo - a bi si vsaj mati Zemlja oddahnila, saj nas ne bi bilo 7 milijard, ampak občutno manj).

Ne vem, če je katera napisala, da ji otrok predstavlja samo stres- mislim, da nobena. Mislim, da je takih mamic, ki bi jim otrok predstavljal samo stres, ni veliko. Ampak ja, otrok lahko prinese s seboj veliko stresa, in prosim, nikar tega ne mešajte s porodno depresijo. Otrok (velikokrat) prinese neprespane noči, kolike, zmanjša število prostega časa, časa za partnerstvo, in ja, obrne življenje za 180 stopinj. Odvisno. Odvisno od mnogih dejavnikov, med katerimi je v prvi vrsti otrok s svojimi značilnostmi, predvsem njegovi vzorci spanja. Pa še od marsičesa drugega. Ni tak izziv vzgajati otroka, ki lepo spi, jé, je vodljiv, imamo pomoč partnerja, staršev, zanesljivo varstvo... Izziv pa je vzgoja takrat, ko ni vse tako gladko.
Meni osebno se zdi strašno pomembno, da imajo bodoče mamice realno sliko o vsem, kar jih čaka- polikanih in spečih dojenčkov v reklami za plenice je tako in tako povsod preveč. Sploh glede na to, da so še kakšni dve desetletji nazaj vsako, ki je rekla, da ji otrok predstavlja še kaj drugega kot neskončno blaženost, obsojali. Če koga realna slika odvrne, potem najbrž še ni pripravljen, ne? Ali pa morda nikoli ne bo, kar je čisto v redu - zakaj pa bi vsi morali imeti otroke? To je osebna stvar vsakega posameznika, mi pa tako radi predalčkamo.
In, če mogoče koga zanima, imam 4. letnega sina, ki ga imam raje kot vse na svetu, z njim sem doživela nekaj najlepših trenutkov svojega življenja - in tudi nekaj težjih. In tega mi ni nerodno povedati. Da, imela bi še kakšnega.