"Otrok mi je uničil življenje"

zelo se strinjam z večimi, še posebej s Saharo, pod samsaro pa se lahko v celoti podpišem.

Gita, seveda je lahko iskrena izjava. Ampak do samih oddaj tovrstnega kova sem skeptična.

Ena 24-letnica je tukaj napisala, da je individualistka in da si ne želi imeti otrok. Povsem isto, ko berem njej post, sem sama razmišljala pri 24-tih. Pa je bil zarečen kruh

No, jaz sem v letih, ko bi morala že počasi razmišljat o tem
Ampak mi še kar ni pravi čas. Ful bi rada še stvari naredila, potovala, končat moram magisterij, v službo rada hodim - no, eto, vse to pa je slišati, kot da je potem, ko dobiš otroka, konec sveta in življenja as we know it
Da ne omenjam, da mi je ena bolj zoprnih stvari poslušat vse sodelavke zjutraj, ko prvo uro sploh ne znajo drugega povedat kot koliko je mali spal, kaj je počel ponoči in kako je spet bolan na kakšnem delu telesa. Pa čisto vsi otroci se me bojijo

Jaz sem si ponavadi z zanimanjem ogledala takšne oddaje vendar sem vedno dobila občutek, da močno pretiravajo, tako da se mi je vse skupaj malo zamerilo in sedaj te vsbine kar spustim.

Drugače si pa želim imeti otroka/e pred tridesetim letom, še najrajši bi videla, če bi ga lahko imela v roku dveh let. Priznam pa, da če imam slab dan in vidim v Merkatorju kako se mulček vrže po tleh, ker mu oče ni hotel kupiti pol metrskega pliša in začne zavijati kot sirena, si mislim "a a, še nekaj časa ne". Pa vendarle ne mislim resno s tem, samo v kontekst pa paše.

Aveš kaj....bi rekla nekaj sočnega, pa bom rajši tiho. "dokler jemlješ vse umirjeno, blablablabla..." Bodi ti umirjena, ko 3 tedne spiš vsega skp po pet ur, pa še to raztreščeno po pol ure skupaj, na dan. Dej...dokler ne boš imela izkušenj z napornimi, bolj zahtevnimi otroci...raje prišparaj take komentarje.
Bit varuška in pazit mlajše sestrice se še zdaleč ne kvalificira kot objektivna primerjava s starševstvom.
Ko boš vseh 8 ur, ko bo tvoj partner v službi, imela dojenčka v naročju, ki se bo drl brez razloga, ki se bo kregal na dojki, zvijal v rokah, spal samo v slingu, v posteljici neutolažljivo tulil do hripavosti ali bruhanja...ko se boš ob 1h popldne zavedla, da si še vedno v pižami, da si nisi uspela zob umit, ko boš na skret hodila z otrokom, ko se boš šetkala po stanovanjuu gor in dol od enih do pol štirih zjutraj, ker ti otrok noče spat in se dere, ko boš ob pol štirih mislila, da je zaspal, ga odložila, pa se spet zadere, ko te bo sredi noči imela, da svojega dragega dojenčka vržeš nekam, ker si popolnoma kronično neprespana in izmozgana, dete pa še vedno noče spati...pol se pa spet oglasi!
Dokler so pa tvoje izkušnje omejene na par uric dnevno, ko spiš cele noči, ko imaš vedno nekaj ur dnevno prosto zase in za svojega partnerja, si pa lahko tiho in držiš pesti, da ne boš nikoli izkusila takega starševstva, kot smo ga nekatere..
Ti je zanimivo, da se nekatere počutimo preobremenjene z enim otrokom....ja, verjamem...ko pa nimaš pojma, kaj vse ti dete lahko servira.
Očitno je zate eden najhujših problemov da sestrica ne je zelenjave...o mater, kaj vse zamujaš!

Zdej pa navali narod name! Sam mi ni ratal bit ne tiho, niti v celofan zavit svojim misli. Ajmsori!

Dominika, Keya, Samsara, Ketka, Galy, Glista, DMS ...

Jaz nimam tovrstnih izkušenj, pa vseeno VEM, da je to lahko nekaj, kar te sesuje in izmozga do konca in naprej, do meje, ko te prime, da bi svojo najdražjo štruco nekam zabrisal. Ker si pač na koncu z močmi in živci, utrujen, neprespan in že skorajda nepriseben zaradi naštetega.

Kaj pa to, da se materina nervoza, nezadovoljstvo, slaba volja ... prenaša na dojenčka? Ste na to kaj pomislile? (Aja, pa sem mama, ne govorim "na pamet" .)
Zdaj pa plaz še name .

seveda vpliva. zato pa je nujno, da mama naredi nekaj zase. da sebe osreči. ali se samo naspi.
(sem otrok zelo nesrečne in nervozne mame.)

Tinka, verjemi mi, tut na to sem pomislila. vse sem probala....Ampak pri nas je bila to faza, ki je trajala dva meseca, še malo več mogoče, potem pa, ko je začela mala bolj komunicirat z okolico, je začel it na bolje.
Verjamem, da zna to tudi bit to, ampak Zala je bila popolnoma enaka, ne glede na to, kdo jo je imel v rokah. Meni so v prvih mesecih veliko pomagali starši, sestra je bila še brez službe in je dopoldan veliko bila pri meni, da me je vsaj tok sprostila, da sem šla na WC, pod tuš, da sem jedla. Ona je prišla čist sproščena k nam (valda, ponoči je spala, pa vedela je da bo najkasneje ob 15h odnesla pete, ko pride moj domov), pa je Zala tudi njej dala tinte pit.
Še danes ne vemo, kaj je bilo tko groznega tiste prve mesece.

OMG, DMS, čisto te štekam, vsaj glede neprespanosti. Vsaj zame je to nekaj najhujšega, če ni časa za spanje, če je spanja premalo, če je spanje na obroke, če si šel prepozno spat in prezgodaj vstal. To se dogaja že ljudem brez otrok (služba, faks, delo doma, stres), še bolj pa vam mamicam. Jaz sem čist adijo in "fertik" (bolijo me oči, nimam energije, zaspana) če nekaj časa ne spim tako kot je treba, kaj šele da bi to trajalo tedne, mesece. Ampak delo, faks lahko daš na stran in se naspiš, pa si pač v zamudi, otroka pa ne moreš dati na stran, ker te zmerom potrebuje.

Podpis. S tem, da mi med mojim lulanjem starejši po 3x vmes potegne vodo iz sosednje sobice se pa sliši neutolažljivo jokanje mlajšega.

Pa še nekaj. Povsod piše, kako naj se mama naspi, ko dojenček spi in naj takrat ne dela. Večje oslarije pa še ne. Kdaj pa naj potem obešam perilo, med dojenjem ali previjanjem...