"Otrok mi je uničil življenje"

Karkoli bi rekla v tej temi bi blo zgolj ugibanje, mnenje drugih (ki mi jih vsiljuje okolica, prijatelji, oddaje,..). Nimam še otrok, a je že na poti.
Sigurno, da bodo prvi dnevi, meseci,... kruti. Nič podobni mojemu življenju sedaj. A odločitev za otroka je/bo dobro premišljena in ogromna želja mene in partnerja. Sama sem se odločila in posledice (lepe in manj lepše) bodo plod moje odločitve. 
Take debate so idealne za ljudi, ki iščejo razloge zakaj ne imeti otrok oz. jih imeti čim pozneje. Kakor komu paše. Dejstvo pa je, da se ni zaman dvignila povprečna starost ženske, ko prvič rodi.
To je podobna situaciji, v kateri se znajdeš kot noseča ženska v povprečni družbi soljudi. Vsi ti pametujejo, dajejo nasvete (dobro in nedobronamerne,..), te strašijo (v smislu joj revica tebe še pa čaka porod,...). Take pogove v osnovi ustavim, se naredim, da sem preslišala. Če pa je oseba tolk vztrajana (beri tečna) in še kar ne odneha, pa moram reči, da sem za tovrsten folk našla univerzalen komentar, ki mi je prihranil mnogoooo. Moj odgovor oz. kometar na tovrstno "strašenje" in "pametovanje" je, če bi bilo tako hudoooo, da se človek ne bi mogel sprijazniti z bolečino poroda, neprespanimi nočmi, spremembami po porodu... potem bi na tem svetu tavali sami edinčki,... Skratka vsaka ženska bi imela le enega otroka, in nato (če je le taka oseba) dodam: zakaj pa imate potem vi 2 oz.3 otroke, če je tako hudo kot pravite?
Odziv tovrstnih ljudi je nepozaben, včasih komaj zadržim smeh. Nekateri se pač čutijo poklicane, za dajanje takih in drugih mnenj.
Tudi sama rada potujem, je ogromno stvari, ki bi jih rada videla, doživela. Ampak verjamem, da se z rojstvom otroka življenje ne konča, le spremeni.
Pri večini stvari je tako, da če jih vzameš za nekaj normalnega (npr. da mene boli križ, vse vezi medeničnega dna, da mi ni za letat po trgovinah kot nekoč,...) je veliko lažje. Najbolj neumno je, da postavljaš neke teorije možnosti, kaj bo po porodu, kake spremembe te čakajo,...
Ne vem kaj bo, a ta otrok je močnooooo zaželjen in karkoli me čaka, vem da bom zmogla (pa čeprav vsa skuštrana, neprespana in tečna).

Tea, hvala za tole, je kar vzpodbudno delovalo name Mogoče je še upanje da imamo še enega

Drugače je pa res 'škoda' časa za spanje, takrat ko dojenček, razen če ti spi po 3x na dan po tri ure, da imaš vsaj nekaj od tega. Če pa spi 3x po pol ure kot naš, se pa v prvi rundi očedim, v drugi nekaj pojem, in v tretji delam nekaj zase. Sicer zdaj je še dobro, prej je bilo pa pri nas tako kot pri DMS, še začinjeno s kolikami, intenzivnim napenjanjem,...

Pa brez babic ipd, razen en teden ko se mi je totalno trgalo, mi je prišel brat pomagat.

Najbrž je pri drugem res lažje, ker imaš določene izkušnje, čeprav so si otroci lahko kot noč in dan.

Najlepša hvala vsem mamicam, ki ste odkrito spregovorile o tisti malo manj lepi strani starševstva. Vaše izkušnje so zlata vredne, pa ne zato, ker bi nas, ki še nimamo otrok, dovolj zgodaj posvarile pred materinstvom, temveč zato, ker je danes na voljo premalo objektivnih informacij in veliko žensk dejansko ne ve, kaj jih z rojstvom čaka, in tako tudi ne vejo, ali so za otroka (v kompletu z vsem, kar prinese s seboj) sploh pripravljene ter ali si ga želijo. Mislim, da je potrebna precejšnja zrelost in samozavest, da lahko iskreno spregovoriš tudi o tem drugem, pogosto zatajevanem vidiku starševstva. Ker ste bile sposobne kritično idenificirati in analizirati 'stanje' in pogledati resnici v oči, sem prepričana, da boste vse po vrsti našle način, da bo tistih težjih trenutkov materinstva zelo malo. Želim vam še naprej veliko uživanja z vašimi srčki!

Pravijo da je drugi čisto drugačen od prvega. Pri nas je že držalo

Hjojjj sama še nisem mamica ampak moram napisati, da mi je vse skupaj odleglo, ko sem prebrala vaše stavke. Saj sem se sama zmeraj spraševala kako je mogoče, ko mi prijateljice zatrjujejo kako je vse super oh in sploh, ko dobiš malo štruco ,
nooo saj ne rečem, da je grozno, samo....
In sem si zmeraj mislila, pa dobro kaj je z menoj kaj narobe, da jaz ne dojemam tega kot oh in sploh super in da sem pač malo čudna, ker se mi zdi materinstvo izredno odgovorna stvar in vidim kupe težav v zvezi s tem...(Očitno se gibljem med ljudmi katerim je nerodno povedati, da ni vse z ročicami posuto). Skratka mislila sem, da sem edina "čudakinja" in da nisem normalna hehe. Vesela sem, da ste še ve, ki razmišljate podobno.
Zdaj sem precej pomirjena in mislim, da ste mi pomagale, da bo otročiček vseeno enkrat prišel kljub mojemu odlašanju  Hvala vam.

Mnja...ampak če ti nihče ne pove, kako lahko je, greš v vse to s popolnoma idealiziranimi predstavami (kot jaz) in si popolnoma nepripravljena na vse kar dobiš. Jaz sem dejansko (ne se zdej smejat) mislila, da bo otrok jedel(dojil), potem bo sam od sebe padel v komo, morda ga bom morala malo poujčkat, spal bo tri ure, jokal bo le ko bo lačen, moker ali ga bo k aj bolelo. Seveda bo pa jok takoj prenehal, ko bodo njegove potrebe zadovoljene in moje naročje bo imelo magičen efekt, materina bližina bo ko prozac in uspavalo obenem. JAPAJADE!
Fajn je, če že prej zveš, da bo lahko peklensko, se potem vsaj ne čudiš.
Je pa res, da ko pričakuješ otroka, preden ga sam imaš, tega ne verjameš in si misliš, da na svetu ni zahtevnih otrok, so le nesposobne mame in potem si misliš :"Ima boga" ko fašeš sama takega
Moja kolegica mi je rekla: "Se spomniš, ko sem ti rekla, da se spočij med nosečnostjo, ker se pol ne boš mogla..." In mi začela govoriti, kakšna je bila njena mala na začetku.
Sem rekla:"In zakaj mi tega nisi prej povedala"
Odvrnila mi je:"Sej mi ne bi verjela, mislila bi si samo, da sem nesposobna obvladat svojega otroka!" Verejtno je imela prav.
Da niti ne omenjam, kako sem si sebe predstavljala kot cvetočo nosečnico, ki kar žari. Ja, sej sem žarela. Želodec od zgage, obraz pa od vročine
Tudi porod me je čist pretresel do fundamenta (od vsega sem zarad poroda najbolj skeptična o drugem otroku)
Pač...fajn je da veš, da bo težko, ZARES težko, da ti bo včasih za znoret...pol pa res mogoče malo lažje sprejemaš vse. Lahko pričakuješ najlepše, si pa po eni strani pripravljen (vsaj nekako) tudi na najtežje!

Punce, lepo je imet otroka, res lepo, ampak tudi težko. Tko da, nikomur ne morem rečt...ne imet otroka, ker je grozno...ker lepi trenutki večkratno odtehtajo tiste slabe Vedite pa, da je s tem tko kot s seksom v filmu. V filmu gre vse tekoče, nikjer ne vidiš spotikanja med dajanjem gat in štumfov dol, telesa se skladno prepletajo, in simultani orgazmi so vedno na dnevnem redu. No...tudi starševstvo ni eno samo spokojno zibanje in dojenje in gruljenje in spanje!

Neumnost brez primere, je ni stvari v življenju, ki bi imela samo lepo plat, sploh pa ni pomembne stvari, ki bi imela samo lepo plat. Se mi zdi res "brilijantno" da materam, ki so že tako pod stresom (+ vse kar naštevate) še nabijaš občutek krivde, ker ne čuti tako kot je zgoraj opisano.

No, tu ste "slabe mame" brez izjeme dobrodošle

Sicer pa je bilo posredno nekaj govora o tem tule, če bo še kako novinko zanimalo: Klik

Podpis pod Talito

Tudi sama rada slišim obe plati zgodbe in ne samo tisto bolj rožnato (ravno tako pa tudi ne samo temno stran). Sama (še) nimam otrok, ampak glede na to, da so jih moji vrstniki začeli že kar pospešeno štancati, se tudi sama zalotim, da razmišljam o tem.  Ni pa to še nobena želja, ampak le zbiranje informacij in strašno sem vesela, da lahko na tem forumu preberem, da je npr. čisto normalno, če mama na začetku ne ve, kako prijeti svojega dojenčka.

O raznih (za moje pojme totalno bedastih) oddajah pa raje ne bi. Sama itak nimam televizije, ampak me ta oddaja po vaših komentarjih spominja na tisto o nevestah, Bridezillas ali kaj so že bile.

Fajn je, da ste seznanjene, kako je lahko, ampak ni nujno, da bo tudi vaše dete tako naporno. Sestra je rodila 9 mesecev pred mano in njeno dete je nekje na ravni Zale od DMS... torej sem bila pripravljena na najhujše, dobila pa najboljše. Ampak vseeno ni čisto enostavno, ni veliko časa za sebe... ampak je pa fajn praktično vsak trenutek. Se pozna naspanost, to da ni malo zdreno (da ne joka po nepotrebnem), da imam čas na wc it in kuhat...
Samo upam, da ne velja tisto, da je drugi čisto kontra prvemu, ker potem bi najraje počakala vsaj 10 let in se psihično pripravljala ta čas...

Po moje ni veliko odvisno od mame, moja sestra je najbolj skuliran človek z veliko mero potrpežljivosti do otrok in ime veliko pomoči, pa ni nič pomagalo. Mali je še pri 14 mesecih neverjetno zahteven, noči ne prespi...

Da še to pokomentiram. Imaš prav, to so TVOJE izkušnje. Dejstvo je, da so otroci različni. Vzemimo za primer sassko, ki ima vzornega otročka. Njej starševstvo seveda ne predstavlja tak stres kot ga je v enem obdobju meni. Ampak ona ni "presenečena" nad mojimi besedami, ker hvalabogu pozna tudi drugo plat medalje-ima v družini zahtevnega otroka in ji je strašansko jasno, da obstaja tudi drugačno starševstvo.
Pomanjkanje spanja naredi čuda iz človeka, veš. Uporablja se ga tudi kot zelo krut in nehuman način zasliševanja. In potem naj bom jaz do stropa skakajoča od veselja po tednih neprespanosti. Poleg tega pa še stalno pod vplivom jokajočega otroka, ki tudi nič ne spi.
Jaz sem si močno želela otroka, tudi na starševstvo sem mislila, da sem se dobro pripravila. In sem se fejst zmotila.
Je pa sigurno vzrok predvsem v značaju otroka in ne v meni.
In ni ga "lepšega" občutka, kot ti ga dajo taki komentarji. Evo, spet sem nikakva mati. Ampak zdej sem že imuna na take odzive. Dokler na lastni koži ne izkusiš, itak ne moreš vedet. Ignorance is bliss. Bless you!
Pa ne jamram. Mi se mamo iz dneva v dan bolj fajn in uživamo. Je blo pa na začetku za popizdit.

DMS, saj nisem rekla za nobeno, da je slaba mati. Si tudi ne mislim tega. Še enkrat povem, da je to moj pogled na tole temo in da so moje izkušnje pač take kot sem napisala. Seveda je odvisno od otroka, koliko je zahteven itd. Prav gotovo bom pri naslednjem otroku jaz tista, ki bom neprespana in zato mogoče slabe volje. Trenutno je pa tako kot je in sem samo povedala svoje mnenje in NIKOGAR nisem mislila užaliti.
Sicer pa ne vem, zakaj se sploh poskušam opravičevati za svoje besede... Očitno sem edina s takim razmišljanjem in mnenjem in zato povzročam nekašen nemir tukaj. To pa vsekakor ni bil moj namen, again!

Hehe, kako nas razburja tale tema, nekaj mora že biti na njej

No, da še sama povem, kako je pri meni (doslej sem skomentirala samo tip oddaje, čeprav se mi zdi, da skoz težim v tej temi) .

Nikoli nisem niti za trenutek pomislila, da sta mi otroka uničila življenje. Ravno obratno. Zdi se mi, da sta mi prinesla duševni mir, bolj zdrav način življenja, smeh, mogoče celo malo več samozavesti in ja, še bolj sta poglobila najino zvezo. Res pa je, da sem se delanja otrok lotila relativno pozno, potem ko sem si že postlala glede službe in potem ko sem se že do onemoglosti nažurala (proti koncu 20'let sem imela res že do vrh glave raznih kavic, nočnih pohodov, pa tudi raznih brezveznih zvez, preden sem začela z možem). Najbrž se mi zaradi tega zdi, da nič ne zamujam. Pa oba sta (bila) tudi strašno nenaporna, skorajda nič jokajoča dojenčka, tako da sem kar naspana mamica.

Priznam pa, da sem si že velikokrat močno zaželela, da bi bil otrok mogoče glede katere lastnosti drugačen. Da ne bi bil npr.tako trmast. Da bi več pustil (npr. dati gor rokavice v pasjem mrazu).Grozno je, ko se ti otrok meče po tleh iz čiste trme in se sredi najlepše narave ne premakne niti za 1mm, ostali pa tako lepo hodijo ob starših. Vendar na srečo to obdobje počasi mineva in težave so vse manjše. Dostikrat, ko je bil še dojenček in sem se učila za nek ogromen izpit, sem imela zaradi tega strašno slabo vest in sem si mislila, kaj mi je tega treba (izpita, ne otroka, da ne bo pomote). Pa še tretja negativna plat: ne morem si, da ju ne bi med sabo (v mislih, ne na glas) primerjala. Že zdaj se mi zdita v značaj se mi zdita ravno obratna.