Nerodne in smešne situacije

Jaz in moja kolegica sva se dolgo načrtovano in pričakovano odpravljali v Prago.Spakirave , pregledava če vse imava sabo in greve v Ljubljano , kjer naj bi nas avtobus čakal. Aha , ga hitro zagledave, na sprednji šipi piše da gre v Prago in se zapodive v bus, da ja ne bo šel brez naju!Sedive, se pogovarjave, že slikave, ogledujeve po avtobusu najine sopotnike ko slišive da gospa za nama govori o nekem Sončku.Kolegica se vsa bleda obrne k meni in mi reče "MIDVE NISVA NA PRAVEM BUSU.NI PRAVA AGENCIJA. BEEEEžI VEN....VEEEEN....ŠE PET MINUT IMAVA !!!" Folk nas čudno gleda, midve zagrabive potovalke in v juriš ven iz busa, kot da se je glih kar zraven naju usedla 15 meterska kobra.Laufave s potovlkami po tivoliju, šoferji se nama smejijo , iščeva najin bus.Kje je??Napadeve nek bus ki gre v Francijo, noče naju vzeti sabo.Spomnim se da sem na napačnem busu pozabla jakno, laufam nazaj-budala s potovalko, namesto da bi jo pustla pri kolegici.Končno kolegici pade na misel da pogleda kje je pravzaprav bil oddhod busa."OOOoooo ti mater, na drugem koncu Ljubljane" vzklikne. Greve spet v juriš, vsaka na svojo polovico ceste, zapreve promet, ustaviva taksi, ki obrne sredi ceste in preko rdečih do postajališča.Bolj ko sva jamrali hitrejše je šel.Skočiva ven in šprint po parku, zraven kričive in jokava, kolegica se mi opravičuje in sama sebe obtožuje, jaz se derem nanjo naj neha že, kar je je.Ljudje zdaj verjetno že mislijo da sva pobegnili iz posebnega oddelka psihiatrije in poskušava odmigrirat v Afriko.Dve gospe se naju usmilita ali pa sva ji šli z svojim bezljanjem okoli le na živce in nama reče da je bus za Prago pred petimi minutami šel.Jst se vdam v usodo moja kolegica pa ne.O ne.Kliče kolega ,ki ja ravno užival na pijački in je bil ravno v Ljubljani in ga poduči o najini zli usodi.Pridem po naju in mi , zdaj nas je bilo vsega skupej že 4, v juriš za busom po Sloveniji.Kličemo znance naj bus ustavijo v Celju.Res dobimo neko dobro dušo ki je pripravljen ob enajstih zvečer čakat bus, toda ko pridemo pravi da se tukaj ni ustavil.Razočarani gremo domov , toda glej jo zlomko zgrešmo odcep in čez 20 minut ugotovimo da se peljemo v Maribor.Pridemo tja, se poslikamo pred tablo za dokaz , ko moja kolegica spet dobi genialno idejo: "pokličimo na policijo naj na mejnem prehodu ustavijo avtobus".Res kliče, policaj pa ji odgovori: " dekleti, če busa še zdaj niste ujeli, je taka usoda in pojdite lepo domov" .In tako smo šli, prišli zjutraj nazaj, šli direkt k zdravnici po opravičilo , da sva imeli prebavne motnje , dobili na agenciji nov datum in tokrat so pred odhodom kraj odhoda pogledali, pregledali in naju tja spremeli vsi sorodniki, prijatelji in znanci ............in ja bus je bil pravi-tokrat

sunshine to je pa bila dogodivščina

objokana

Lena je zmagala, pa lencica in gospa, ki je na Mestnem trgu izgubila mamaste gate

 

Pri vseh sem se narežala do solz, ampak pri tej sem pa še brez zraka ostala

 

Meni se take stvari ne dogajajo zelo pogosto ali pa jih zelo hitro pozabim

No, enkrat sedimo za mizo cela moja familja in moj fant. Je bilo poletje in sem bila v japonkah. Pa si eno japonko sezujem in začnem z nogo božati svojega fanta po nogi. Takrat pa se foter zdrzne, pogleda pod mizo in reče: "Kdo je to?" Uf, kako sem hitro povlekla nogo k sebi

Druga, spet s fotrom  Ko sem živela še doma, sem imela ob svoji sobi še svojo kopalnico, ki pa je bila v polkletnem prostoru in je imela zelo nizko postavljeno okno, če si od zunaj gledal. Mimo ni hodil v bistvu nihče, razen domačih občasno, ko so šli za hišo. In enkrat se z dragim po burnih posteljnih aktivnostih ravno tuširava, jaz pa na ves glas in zelo nazorno razlagam o vaginalnem orgazmu. Okno je bilo seveda odprto. In naenkrat zaslišim eno žvižganje zunaj. Se je fotru očitno zazdelo, da mora nekako opozoriti nase  Jao in to je bilo ravno spet pred skupno večerjo. Sem morala kar ene parkrat vdihnit, preden sem se pokazala v kuhinji

Potem se mi je enkrat pred faxom (ne pred svojim, sem šla samo v knjižnico tja), ravno tam, kjer se zbirajo vsi študenti, zataknil rumen salonar s petko med deske in seveda ostal tam, jaz pa še dva koraka naprej samo z enim, ker sem imela tak zagon  Sem se začela tako krohotati, da so obrnili glave še tisti, ki so do takrat slučajno gledali stran

 

Če se še kaj spomnim, pa dopišem  Pa komaj čakam, še kakšno odbito zgodbico

 

Ajaaaa, pa sem sem še nekaj spomnila. Se vozim  s sestro v avtu po domačem kraju in v enem zelo velikem in rahlo nepreglednem križišču malenkost izsilim prednost enemu avtu. Nič hudega skratka. Če tisti avto ne bi tako drvel, mu najbrž niti zabremzati ne bi bilo treba. Bilo je res še zeloooo daleč od nesreče. No in ta avto pač odpelje mimo v nasprotno smer od moje. Čez kake pol kilometra pa opazim, da mi ta avto sledi. Malo nama je bilo čudno, ampak sem rekla, da se bom delala, kot da ni nič in mirno vozim dalje. Čez nekaj časa pa začne tisti zadaj kriliti z rokami, naj se ustavim in sem pač zapeljala k robu. Sem raje kar v avtu ostala. Iz tistega avta pa stopi en mlad fant, po mojem mojih let, in jezno zakoraka proti mojemu avtu. Odprem šipo in on reče v trdi arabski angleščini: "You must say sorry!!!" Po mojem sem tako pobuljila. Komaj sem se zadržala, da se nisem začela smejat. Sem se mu zelo lepo opravičila in rekla, da ni bilo nalašč. On se je pa samo obrnil, zadovoljen, ker je dobil opravičilo, in se odpeljal naprej. S sestro sva se samo spogledali, pol pa v tak krohot

Jaz sem se tudi eno smešno spomnila. Zgodilo se je letos na terenskih vajah za pašništvo, ko smo si ogledovali kako ima en gospod razdeljene čredinke in v kateri kdaj pase govedo. In pridemo do zadnje, kjer so bile telice in mladi bikci. Vse fino in fajn, dokler se v tistem ko sm kot večina prišla ven iz zadnje ograje, ne zasliši smeh in se obrnem pa vidim da profesor beži pred enim bikom. Joj, prizor smešen, da še dolg nism k seb pršla.