Naše 'disfunkcionalne' družine

Bom premislila, kaj bom naredila, hvala ninnna

Sicer pa...nerazumevanje staršev je dostikrat posledica tega, da nam hočejo najbolje...samo ne znajo to na pravi način povedati. Eni kar malo pretiravajo in napihujejo zadeve (sem opazila iz zgornjih postov). Ali pa povejo na tak način, da se počutiš kot drek (kot pri tebi ninnna).

Kadar sem vedela, da imam jaz prav in ne starši, sem navadno ubrala tole taktiko: "Ja, res sem ga pobiksala! Kako sem smotana...se bom potrudila, da drugič ne ponovim tega." Nehala sem se prepirati in tolči svoje, pa se je nekak umirilo. Torej navidezno sem priznala napako in obenem dala vedeti, da mogoče bom še kdaj usekala mimo, ampak se bom potrudila, da bo to čim manjkrat. Sicer ne vem, če je ok, da samo daš prav in se ne ubadaš s tem ter si misliš svoje, ampak jaz sem imela potem mir in naslednjič malo bolj elegantno in diskretno izpeljala kakšno stvar.

Po vseh prebranih prispevkih ugotavljam, da vse živimo v nekih čudnih, odklonskih družinah. Žal je tako, da si v življenju odvisen od odnosa s svojimi starši. In če si imel v otroštvu travmatične družinske izkušnje, težko to preboliš in sam živiš normalno življenje s svojo družino.

Moja družina je vse prej kot idealna. Nikoli se nisem potožila nikomur čez njo, niti enkrat. Ker sem pa tu naletela na to temo, vam bom zaupala, kakšen odnos imam s svojo mamo.

Sama imam zelo strogo in kritično mamo. Je precej hladna in nedostopna oseba, ki se je vsi raje izogibajo - ker že deluje taka (tudi v odnosu do očeta). Nikoli nisem bila dovolj dobra zanjo, niti kot majhna punčka. Vedno me je kritizirala, me kregala, ko sem naredila kaj po svoje (ne tako, kot mi je ona ukazala). V bistvu zdaj vidim, da je svoje nezadovoljstvo in nesrečo prenašala na mene - kar ji je uspelo. Postopoma je izgubila moje zaupanje, trenutno je mama zadnja oseba, kateri bi kaj zaupala (sploh ji ne zaupam več, redko ji kaj povem o sebi). Skozi najstniško obdobje me je še bolj zaznamovala, saj se je vtikovala v moje življenje in mi s tem omajala samozavest. In posledično sem sedaj, skoraj brez samozavesti. Kaj pa je najhuje... bojim se, da se bom spremenila v njo. Trenutno se ne razumeva, ker ne mara mojega fanta - vedno ima kaj za povedati čez njega (čeprav je zlat fant - do mene). V očeh drugih ljudi ga prikazuje kot slabega, se norčuje iz naju, da nisva sposobna imeti otrok itd. Boli me, ker me vedno primerja z drugimi puncami v smislu "Maja bo imela otroka pri teh letih, čisto prav, saj je še mlada... ne pa ti, ki ga boš imela prepozno ali pa nikoli. Ja verjetno nikoli, ker s tvojim itak ne bo nikoli nič." In to mi govori v javnosti.

S takim obnašanjem je v meni povzročila na tisoče občutkov. Vendar ne pozitivnih. Zdaj vem, da sama ni bila nikoli zadovoljna s svojim življenjem, zato se je spravljala na mene. Vse to je šlo že tako daleč, da sem začela hoditi k psihologu. Ampak mi ni kaj veliko pomagal. Sedaj se imam sama v oblasti in se skušam držati čim dlje od svoje mame, ki bi mi še naprej grenila življenje.

Tako, da veste... veliko nas je takih, ki smo se rodili v družini, kjer ni bilo prave starševske ljubezni. Žal.

Precej grozno je, da se take stvari dogajajo doma, in da ravno tam kjer naj bi dobil največ topline, ljubezni in zaščite, tega ne dobiš.
Pri meni doma sicer ni tako, starši me podpirajo, so super do mene. Seveda se včasih skregamo (še posebej če se nama z mami uskladi obdobje pms-ja) in so stvari, oz. vedenje ki upam da ga nisem (ne bom) razvila pri sebi, saj se vsak želi izboljšat...

Je pa zanimivo, da redko kdo o tem na glas spregovori (tudi dobri prijatelji), tako da dokler ne vidiš pobližje situacije ki jo ima vsak doma, vedno misliš da povsod vse štima.
To vidim sedaj pri svojem fantu, in sploh nevem kako zdrži.

Živijo v hiši s starši in starimi starši, ki očitno nadzirajo celotno dogajanje v hiši. Ne pustijo mu praktično nikamor, ker je na prvem mestu fax (ne bi rekla če bi imel slabe ocene ali pa bi zabluzil, ampak ima super ocene in redno dela fax sproti in vse). Za vsako pijačo/izhod iz hiše se mora skregat. Najprej s svojimi starši (da jim kao ne bo treba poslušat starih staršev, ker bi jim težili zakaj so mu spet pustili ven) in potem še s starimi starši.
Skupaj sva že skoraj pol leta, pa še vedno ne poznam nobenega od njegovih razen njegove babice, ki je tudi razlog da me tak ne bodo več videli.

Bila sem do sedaj 1x pri njem, pa še to za 1 uro, ker sva se morala nekaj pogovorit. Že takoj na začetku (še preden bi se sploh predstavili) me je spraševala od kod sem, zakaj sem se vozila tako daleč do njih...Sem rekla da sem prišla na obisk (kaj pa drugega, saj ne hodim kar tako po hišah kjer nobenega ne poznam, wtf ) , potem je moj fant rekel da sem pač njegova punca in potem je od ''šoka'' odšla stran.
Nato je prišla nazaj in (kot da me ni) njega vprašala, če bo jedel kosilo, mene pa potem začela spraševat če se nimam nič za učit, če živimo v hiši in če imamo doma vrt - v smislu če nimam nič doma mami za pomagat itd...

Sicer sem bila zelo prijazna, ubistvu od šoka, ker se mi še nikoli ni zgodilo, da bi se kje tako do mene obnašali, še posebej ko sem nekje na obisku in še posebej pri mojem fantu. Fant se mi je sicer opravičil, da me je spravil v to situacijo, ampak je želel da sama vidim kako je.
Po vsem tem je videl da bi rada šla od tam, sva se dogovorila da greva nekam na kavo. Še preden sva odšla, ga je njegova babica spraševala če se nima nič za učit, kaj pa fax itd...meni pa niti adijo.
(pa to je bilo ravno PO izpitnem obdobju)

Skratka, tam me nebodo več videli, tako da sva s fantom vedno pri meni. Kjer ga normalno sprejmejo moji starši, ga vprašajo kako je, mu ponudijo kaj za pit itd...neka stopnja gostoljubnosti. Če bi jih (že) kaj motilo pa bi to povedali meni zasebno, ne pa njega izpostavljali v nek neroden položaj. Saj veste kako je, ko še nisi povsem 'domač' pri nekom doma, ne veš kako bodo vsi odreagirali in si precej ''ogrožen''. Tako da sem res vesela, da sta moja starša kar se tega tiče zelo odprta in normalna.

Glede njegove babice pa res samo: wtf ponavadi so ravno babice tiste prijazne, s piškoti in sveže pečenim štrudljem. Ampak jaz ga 'motim' pri faxu. Me zanima kaj bi rekla, če bi izvedela da sexava. Najbrž bi me poslala na grmado }:)

Meme, prav vsi hrepenimo po takih družinah, kot jo imaš ti. Ampak žal se rodiš v družino, ki si je ne moreš izbrati sam.

Kakršnakoli že je (četudi nisi ponosen nanjo), je TVOJA družina.

se strinjam, družina je tista osnovna celica, prvi stik s svetom. Ampak vseeno, včasih tudi ne razumem ljudi, ki kar vztrajajo v takih odnosih, se ne umaknejo iz njih...

Težko se postavim v kožo npr.svojega fanta, ker ga ne poznam še tako dobro, ne vem vseh podrobnosti zakaj so razmere doma take, kot so.
Ampak z mojim razmišljanjem in karakterjem vem, da sama sigurno ne bi več živela doma, pa čeprav sem stara šele 21. Našla bi si neko stanovanje (študentski dom, karkoli), tudi če bi zato dlje časa delala fax ker bi si mogla služit denar..
Da bi se morala za vsakič ko kam grem na mrtvo skregat doma, kjer nebi dobila neke 'ljubezni' in občutka da me imajo radi in me spoštujejo. Družina gor ali dol, pa če se še tako grdo sliši.

Spoštovanje in ljubezen si moraš zaslužiti in ga najprej pokazat/ dati drugim, da ga potem lahko pričakuješ nazaj

Mislim, da je vsak do neke mere že navajen na starše oz. družino. Bi moralo biti res zelo zelo hudo, da se posameznik odloči zapustit svojo družino in začet delat za to, da bi si služil za študij, sploh v tem času. Ker pač tudi potegnit študij za par let ni lahko oz. je velik riziko, kaj šele dobit službo po študiju. Vsak pač pretehta kaj se bolj splača in kaj mu več pomeni... V obdobju študija je posameznik še precej odvisen od družine na žalost... Tudi neko finančno zaledje pomeni izredno veliko. Če bi se nekdo odselil, samo za to, ker se s starši ne razume (no seveda odvisno pri čemu in kako močno) in bi se mu kaj zalomilo s študijem ali službo bi si mogoče uničil celo življenje. Po moje, če imaš neko še sprejemljivo situacijo doma, katere si itak vajen že od malega, se ti splača kaj požret pa končat uspešno študij in se potem odselit... pa magari za vedno.
Meme, jaz si babice ravno ne bi jemala k srcu. Stari ljudje so pač stari... saj obstajajo zelo prijazni in totalno neprijazni, ampak večinoma so že malo neprištevni ali se pač enostavno ne znajo več normalno obnašati... Moja nona je ena med tisitimi rahlo neprijaznimi, ampak samo do določenih družinskih članov, meddrugim do mene, ki ji največ pomagam in pomenim...Ampak enostavno ni nikoli zadovoljna... samo kaj? Si rečem, da je stara in adijo... Tudi danes je bilo tako kot ponavadi... Pride k nam, me pogleda in mi reče, da kako imam grdo barvo kože in kako imam grde oči... Ne vem, jaz si mojim grdim očem že smejim. To mi že celo življenje govori... samo se me več nič ne dotakne... pač reče... vem, da ne misli grdo... Moji sestrični, ki je kot otrok imela zelo dolge zlato blond lase, je non stop govorila, da ima črne lase kot premog.... Pa je popolnoma prištevna in zna vse poskrbeti sama zase in vse je super... ampak ima vedno kake take čudne izpade... Ampak smo je doma že čisto navajeni... ker vemo, da pač na koncu koncev ne misli slabo...

S prvim delom tvojega posta se strinjam, sem mislila tako kot si napisala. Seveda počakaš na konec faxa in službo, saj imaš doma neke ''bonitete'' in si na boljšem, če le ni preveč hudo in nevzdržno.

Te zgodbe z njegovo babico si ne jemljem preveč k srcu, ker ni moja babi in mi je ubistvu vseeno kakšna je njegova. Bilo bi seveda bolje če bi bila prijazna ker bi se cela njegova družina bolje razumela med seboj, ampak name to ne vpliva ker ne živiva tam. Pač ne bom šla več tja na obisk in to je to.
Bolj kot da bi se sekirala zaradi tega, sem bila presenečena oz. šokirana. Ker nisem navajena, da si nesramen do nekoga ki ga prvič vidiš, še posebej če je to partner od nekoga in ti reče samo dober dan.
Sem že brala veliko po forumih ko so se pritoževali čez partnerjeve starše/sorodnike pa sem si vedno mislila: pa dobro, kako si lahko tak...

Ne vem ali se taki ljudje ne zavedajo, da bi se tako kot se oni do drugih, lahko tudi drugi obnašali do njegovih sinov/hčerk oz. v mojem primeru pač do njenega vnuka...

Če bi bil kdo od mojih tak do mojega partnerja bi takoj naredila red. Da se tako ne obnaša in če imajo kaj za povedat, naj povejo meni pa se bomo potem sami zmenili...
To da se na nekoga ''navadiš'' in se sprijazniš je seveda tvoja odločitev. Jaz pa ne morem biti tiho in rečem če in ko mi kaj ne ustreza. Drugače niti ne moreš pričakovati sprememb

Ne, saj se drugače popolnoma strinjam s tabo. Itak, če ti ne ustreza, ne hodit tja. Itak to se tebe res ne tiče in verjamem, da te je šokiralo, ker česa takega pač ne moreš pričakovat... Ampak se mi zdi, da je nesmiselno se pretirano ukvarjat z ljudmi, ki imajo čez 70 let... Pač tudi če jih imaš v družini in živiš z njimi, jim je zelo težko kaj dopovedat... Itak na koncu naredijo po svoje in si mislijo svoje... Še najbolje se jim je izogibat oz. se skušat izogibat takim neprimernim situacijam, ampak je kdaj nemogoče...

Tole pa moram komentirat. Punca od mojega bratranca je enkrat prespala pri njemu in je zjutraj to opazila njegova babica. Ta punca je morala tako pridigo poslušat da nikoli več ni pri njemu prespala. Babica je zelo verna in je bila popolnoma ogorčena nad tem da skupaj spita čeprav nista poročena.

Haha ja saj mislim da je situacija tukaj enaka . Nevem a naj se smejem ali jokam

Moji babici sta bili pa prav zlati in topli osebi, tolerantni. Žal sta že dolgo pokojni in nisem mogla prav dolgo uživati v njuni družbi in ju zelo pogrešam ter imam nostalgijo za njima. Dedkov pa sploh nisem poznala, ker sta bila pokojna že dolgo pred mojim rojstvom. Sicer sem off topic, ampak dobro.

Smotka21, kot bi brala svoj odnos z mamo nimam nasveta zate, samo  meni je hudo, ker bo mami prepozno ugotovila, da me izgublja...jaz tako rada hodim k fantovim staršem na obisk, kjer me njegova dva VEDNO objameta in se pogovarjata z menoj pa rečeta, kako sta me vesela in ponosna name, kadar prinesem še kakšno doma narejeno pecivo...že moj tati je rekel, da ima občutek, da me bodo oni sčasoma več videli, kot moja dva...ampak, kaj pa naj? poslušam butaste izjave na moj račun? No freaking way...

meme, ojoj...ti stari ljudje so res čisto za luno...moja babica je zadnjič tudi okoli padla, ko ji je mama povedala, da sva z mojim v Kranjski gori v hotelu...je vprašala, če imava vsak svojo sobo Je rekla mami, da valda sva vsak v svoji sobi pa še vsak v svojem štuku Kaj pa češ razlagat? Če jih pomiriš, ponavadi vsaj za nekaj minut pritisneš off gumb...

Sčasoma bosta s fantom tako ali tako šla na svoje, tako da bo potem vse ok...do takrat se bosta pač pri tebi videvala, verjetno je to tudi njemu najboljše babice se pa tako ali tako vtikujejo v vse, kar ni potrebno...vsaj jaz imam take izkušnje...imam pa sosedo, ki je stara okoli 70 in vedno sprašuje butaste stvari kot npr. zakaj jaz hodim okoli v petkah, da bom enkrat padla in si razbila nos, potem zakaj mi dovolijo avto voziti, ker lahko povzročim prometno nesrečo, pa kje sem dobila denar za avto (ja, ker verjetno se prodajam ane ) pa če se kaj učim in če kaj skuham doma itd... Pa kaj njo briga?! Enkrat sem ji povedala, da sem že 25 stara in ne več 15, pa mi je pribila, da potem pa res ne morem več doma živeti na račun staršev...mislim...kaj mi preostane, kot da se je izognem? Boga njena vnukinja...sicer je pa nisem videla pri njej že najmanj 2 leti

Družina gor ali dol...jaz imam svojo rada, vendar mi zelo ustreza biti na svojem brez pripomb moje mame...če to pomeni, da se bomo sčasoma videvali enkrat na mesec, bo pač enkrat na mesec...spremenila jo bom težko...

ahaha tukaj me je skoraj pobralo

Tudi mene...tako, da sem se res skoraj zložila po tleh v svojih petkah  res, ta soseda se kar nariše pred mano, ne vem kdaj, od kje in kako in kar začne pametovati...pa samo meni...sosedovega fanta pusti pri miru...mogoče zato, ker ji je enkrat rekel, da jo povabi na kukije in đoint, da se malo sprosti