*
...
Cheeks, mislim, da je to precej pogosti pojav pri veliko ljudeh. V bistvu ti želijo pomagati, vendar pa morajo to pospremiti z negodovanjem. Pri nas nimamo teh težav pri financah, se pa recimo pojavi enako "metanje pod nos" ob kakšnem pospravljanju, odhodu v trgovino namesto druge osebe ipd. Ko oseba v bistvu stori kar želiš, pa vendar mora ob tem še malce potožiti, kakšni smo vsi, da zakaj je tako kot je, in tako naprej v en tak monolog, po katerem se ti počutiš prav zares bedno. Verjamem, da je v tvojem primeru še bolj mučno, ker gre za denar in ker se tako še lažje počutiš kot breme staršev.
Meni je pomagalo, pa upam, da je pri tebi to tudi mogoče, da jim enkrat jasno poveš, kakšna je situacija. Da sta se sama ponudila, da bosta pomagala pri teh finančnih zalogajih in da se ti zaradi tega ne počutiš najbolje, kar še dodatno poslabšata s tovrstnimi komentarji. Da sicer ceniš njuno pomoč, vendar če pride s krivdo v velikosti manjšega hriba, da je pomoč bolj jalova oz. da bi potem raje videla, da sta te že takoj zavrnila in bi se ti sama zorganizirala drugače, tako da njiju v to ne bi vpletla. Pri nas je res pomagalo, da sem jasno dala vedeti, zakaj mi tovrstne reakcije niso kul in zakaj točno odreagiram po njih tako kot odreagiram (velikokrat sem namreč potem kar skočila, da če jim kaj ne paše, da mi ni treba delat nobenih uslug).
Za moje pojme nisi ti preveč občutljiva, temveč oni napačno odreagirajo. Takšne vzdihe in pripombe medtem ko ti delajo uslugo, razumem kot neke vrste ventil, ki pa ga ne odobravam. V bistvu situacija ni rožnata, verjetno bi bilo lažje, če bi bilo manj stroškov, vendar so se oni javili da ti pri tem pomagajo, stanovanje in psihoterapija nista mali zalogaj, in niti tebi niti njim ne bo lažje, če bodo slabo voljo glede stroškov stresali nate, kot da si ti edini vir odhodkov v hiši. S tem da ne gre za to, da rabiš celo Chanel novo kolekcijo takoj ta trenutek, temveč za stanovanje (=samostojnost) in psihoterapijo (=duševno zdravje). Če mislijo, da ti narobe jemlješ te reakcije, jim povej, kako to izpade in da če res ne mislijo tako kot je videti, da naj s tem enostavno prenehajo. Poznam ta "saj veš da nisem tako mislil/a", ampak ne pomaga kaj dosti. Je pa po mojih izkušnjah treba včasih ljudem nazorno pokazat drugo stran tega dialoga.
Upam, da vsaj malo pomaga. Drži se. 
Meni je v oči padlo predvsem zgoraj napisan odebeljen tekst. A tebe ni prav nič zmotilo, ko so starši to povedali? Razen če je njemu (in tudi tebi) normalno, da je vsak mesec kakšna prišla k njim domov (verjamem, da ni mišljeno nujno v dobesednem pomenu, apelira pa se na pogosto menjavanje in predstavljanje punc doma)? Jaz bi dobila občutek, da morda tudi z mano ne misli resno, četudi bi bila dalj časa skupaj kot je bil z bivšimi. 
jaz sem njegova prva punca.... 
cheeks: se strinjam, da nisi preveč občutljiva. Če so se sami ponudili, potem ti tega nebi smeli 'metat naprej', ker že tako je bedno, da si moraš sposodit denar in se zaradi tega že sama dovolj sekiraš. Tako da se strinjam z Aralyn, povej da sta se samadva ponudila, če pa sta si premislila pa naj ti povesta, da se drugače zorganiziraš. Metanje stvari pod nos nikomur ne koristi.
...
Če omenim, kako vse skupaj izpade, mi večinoma rečeta, da ne moreta pomagati, če jaz stvari tko občutljivo jemljem.
Oh, kako obožujem razumevanje in empatijo ...
sarcasm off
Cheeks, glede na to, da sama vidiš, da pogovor s starši nima smisla, ker vedno potem dobiš pod nos, da si občutljiva (ta stavek mi je še kako dobro poznan od staršev) imaš dve možnosti:
-ali potrpiš in požreš njihove komentare dokler potrebuješ finančno pomoč od staršev
-ali pa si poiščeš svoj vir prihodka in se odrečeš pomoči staršev.
In pač kar te teži, predelaš s terapevtko.
***
Po skoraj enem letu lahko naredim update v tej temi, na srečo v precej pozitivnem smislu. Torej njegovi doma so še vedno adijo, spremenilo pri njih se ni nič, se je pa zelo spremenil on. Verjetno zdaj, ko sva dlje časa skupaj in vidi, da mi je res veliko do te zveze in do njega, lažje gre.
Zdaj se vidiva pogosto, tudi prespi pri meni. Sicer delava kompromise, tako da ne prespi vsak vikend, ampak recimo enkrat na mesec, ostane včasih tudi 2 dni pri meni. Vse skupaj se ne sliši prav veliko, meni pa ogromno pomeni (no pa tudi njemu).
Se je naučil zelo dobro postavit zase, in se mi večkrat zahvali, da je vesel, da sem taka kot sem (torej,da mu skos težim 
), ker bi drugače težje naredil to spremembo. Je tudi on mislil, da bo lahko spremenil njih, ampak na koncu je ugotovil, da je vse odvisno od njega. Tako da zdaj malo prekalkulira, kdaj gre in je pri meni dlje časa, tako da za enkrat so zadeve res precej precej boljše. Sicer so vmes še trenutki, ko rata situacija res katastrofalna oz. za moje pojme nerazumljiva, ampak sem se tudi jaz vsaj malo naučila bit bolj potrpežljiva glede tega in nekako skušam razumet, predvsem njega.
