Naše 'disfunkcionalne' družine

Ojoj huda situacija. Razen svoje čusvene opore mu v tem primeru res ne moreš nič dati. Sam se bo moral odločit kako naprej in kaj bo ukrenil glede celotne situacije.

Po moje je on še premlad, da bi se zares odločil it stran od staršev... ker nima neke finančne sigurnosti... To, da bi se preselil k tebi pa bi bila za vaju verjetno velika sprememba in preizkušnja... ker se v takšnih situacijah pol začne podzavestno gledat kdo je koliko česa porabil ... pojavi se problem zaupanja (npr. da se nekaj slučajno izgubi pa pol kriviš napačno osebo)... in še milijon drugih malenkosti, ki se lahko razvijejo v večje zamere... četudi je lahko na začetku v redu...in si jih zdaj sploh ne moreš zamišljati. Ni nujno da do tega pride, je pa možno. Jaz se tudi ne bi počutila ok, da bi šla kar tako k nekomu živet, četudi bi bila družina partnerja, ker preden bi imela neke resne finančne prilive, bi se počutila parazitsko. Morda bi bilo boljše, da bi se nekako on uspel zmenit s starši, da gre npr. za kak dan/teden k tebi...najt nek kompromis in tako... postopoma. Verjetno mu ni še do tega, da bi se radikalno skregal doma.
A je edinec? Koliko so pa stari starši?
Verjetno pa bi mu res pomagal kak pogovor z dobrim psihologom... da začne malo razčiščevat in mogoče uspe bolj jasno povedat staršem, da je z njihovim obnašanjem nekaj hudo narobe, ampak kot opažam starejši so ljudje, manj jim lahko spreminjaš mišljenje in način delovanja...

Tole je za mene vzorec...očitno so stari starši delali isto? Ne vem, kaj naj ti rečem. Meni je to res hudo bolano. Moti me pa, da se tvoj fant ne postavi zase...vse se da, če se hoče. Vprašanje, kaj bo, ko bosta imela družino. In ali se bo kdaj postavil zate, če bosta v takšni situaciji, če se še zase ne more. Pa ne me narobe razumeti, verjamem, da je super fant. Ampak tale problem ni ravno problemčič. Da ti starši težijo in raje poslušaš, kot da bi nekaj naredil...ne vem...vedno globlje bo padal...upam, da se tega zavedaš. Meni izgleda tako, da se raje s tabo skrega na žive in mrtve, kot staršem kaj nazaj reče oz. se postavi zase, zate in za vaju oba... Moraš vedeti, da niso samo njegovi starši krivi. Fant je dosti star, da bi lahko že ugotovil, kaj je zanj bolje...

In kakšen je odnos staršev do bratov/sester? Ali so še premajhni?
Ja, tisto o enem tednu pri tebi, sem mislila bolj iz vidika, če bi se preselil k tebi dokončno, bi bil boljše pred tem prit pogledat za kak dan/teden k tebi... Res, težka situacija... Verejtno hoče biti previden... Če bi npr. prišel k tebi in bi se bilokaj zalomilo in bi moral nazaj k staršem, bi oni od njega zahtevali še večjo vdanost in bi si mislili, da so imeli oni prav, fant pa bi se verjetno počutil krivega in bi zato tudi še bolj deloval po njihovih načelih...

Kaj pa če reče doma, da se mora učiti s kolegi v knjižnici (tudi to mu verjetno ne bi škodilo, da bi uvidel, da obnašanje drugih staršev je drugačno).... se mora pripraviti na projekt na faksu,... Ali ga tako kontrolirajo, da poznajo vse njegove obveznosti? Pač... to so take bele laži... V tem času pa je lahko s tabo... Če mu kaj rečejo nazaj pa bi moral odreagirati vsmislu, "ko pridem domov bom vse postoril za nazaj, bom bolj efektiven, itd." Lahko bi začel govoriti " Sem utrujen od faksa in če ne grem malo razluftat možgane, ne bom mogel delat dobro... Ena domača naloga me žre, moram jo predelati s sošolci, ker če ne ne morem delat doma.... " Je pa težko, če doma nimaš prav nobene opore... Po navadi je vsaj eden od staršev malo bolj razumen... Je pa res spreminjanje ljudi po 50 večinoma nemogoče... da ne govorimo o +75 ljudeh....
Sicer čisto druga situacija... ampak npr. Moja nona živi tudi v nekaterih totalno nerazumskih prepričanjih... se obnaša kot da je ona eno in edino, kraljica na svojem tronu in jaz sem njena služkinja že celo življenje... samo ko je preveč, jo pošljem nekam (imam pa zaveznico v moji mami, ki jo kdaj že namesto mene pošlje nekam)...potem je nona užaljena...se dela bolna oz. ne vzame zanalašč kake tablete, da ji je pol slabo... naredi kak incident...pol še kaj hudo nujno rabi... in se kar naenkrat dela neki prijazno in bogo par dni... pol pa spet po starem...

No, še nekaj kar lahko tvoj fant omeni, je da razloži staršem, da če ga bodo tako omejevali, se mu bo enkrat zmešalo in bo šel stran... in da bodo na stara leta ostali sami... Poznam primer, kjer je bila tudi situacija v družini katastrofalna... hčerki sta se zgodaj odselili (tudi preko prepirov itd itd, kaj vse ne smejo itd itd) in nikoli več prišli nazaj... pa tudi starši so se držali ponosno naprej in jih ne hotli videt več... No, zdaj so ti starši stari, bolni in sami... in jim je žal, ampak je prepozno.

kakšna polomija od staršev. take zgodbe mi pa vedno dvignejo pritisk. da grejo eni starši takole zafurat življenje otrokom. ne moreš verjet, da so ljudje še tako nerazgledani 

in seveda imajo tak vpliv na njega, da se bo celo sam težko odločil in ušel iz tega pekla. najboljši se mi zdijo tisti nasveti, katere ste napisale, da naj gre sam k kakšnemu terapevtu na posvet (ali pa greš ti, meme zraven), če bo sploh zmožen narediti že ta korak. tu bi se verjetno lahko začelo, z odpiranjem oči njemu, ker takim staršem verjetno ni pomoči.

Kako točno si pa oni predstavljajo, da si bo ustvaril svojo družino? Da mu bodo oni pripeljali pred nos eno deklo, ki bo cele dneve garala kot bodo oni naročali in skrbela za starce? Saj je grdo rečeno, ampak meni to izgleda točno taka mentaliteta. Kako so se pa njegovi spoznali in pri kakšnih letih? Ker če so se poročili pri recimo 20-ih in imeli takoj otroke, res nimajo kaj sikati. Prav pritisk mi dvignejo take zgodbe posesivnih in sebičnih staršev, ki otroke rodijo samo zato, da imajo doma zastonj delovno silo in nekoga, ki bo skrbel zanje, ko ne bodo nič več mogli.

taki si sploh nič ne predstavljajo. funkcionirajo na nekem svojem, podzemnem nivoju. tako da je škoda pričakovat, da se bo kdorliko od njih trezno postavil v kožo svojega otroka. če bi se znali, tega sploh počeli ne bi.

Tako je. Fukncionirajo po načelu: jaz sem te ''naredil'', jaz ti dajem hrano, posteljo, obleko, ti pa mene spoštuj in ubogaj in to je tvoja edina dolžnost. Za pobruhat.

S podobnim problemom se bori moja prijateljica in pogovor z ljudmi s takšno mentaliteto ne pripelje nikamor. Vsekupaj je samo pač še večja motivacija, da čimprej doštudira in se odseli. Do tega dneva so pa vsakodnevne bitke za...osnovno človekovo pravico: svobodo gibanja.

Ne mislim pa da je situacija brezizhodna. Pogovor s strokovnjakom bi lahko pomagal, ja. Držim pesti in ne obupat! Kjer je volja je tudi pot

Potem naj samo staršem reče, da se je njun zakon 'krasno' obnesel od tega zgolj občasnega videvanja pred poroko. Mogoče je to samo fovšija staršev, češ, onadva se nista smela dobivati, zdaj se tudi njun otrok ne sme? Otročje in popolnoma nestarševsko, saj vendar starši hočejo, da je njihovim otrokom lepše kot je bilo njim.

In kaj starši naredijo, če recimo prideš k njim domov in ga hočeš odpeljat, da nekam gresta? A ga za roko držijo ali kaj? To, da 'ne more' nekam mi res ni jasno, razen če ga zaklenejo, da kam ne more. Mislim katastrofa, res.

mogoče so pa verni in je to iz verstih razlogov greh - prespati pri drugem, če nisi poročen ...