Mi je zelo poznano... in sem opažala, da je podobno stanje pri vseh ženskah... no, tudi, dejansko hujše v smislu dejanskih in konkretnih zdravstvenih sprememb oz. resnih zdravstvenih težav... a je mama jemala kt pred tem? Moji mami so ful pomagale hormonske tablete... mislim, da ima zdaj angelique... mislim, da sploh ne bi funkcionirala brez njih... tudi takoj opazi, če jo je pozabila vzet, ker ji rata slabo, ker drugače ima od menopavze naprej zelo resne težave s spominom, poleg vsega ostalega... sicer pa ja... začelo se je tudi s takim nenehnim slabim razpoloženjem in vseprisotnimi bolečinami in slabostmi itd itd itd (preveč vsega)... najprej so ji dajali različne antidepresive ipd, pol zdravila za demenco, na koncu pa hormonske tabletke... sicer tudi zdaj ni ok, niti malo... je pa vseeno mnogo boljše.
Glede na to, da tvoja mami vsak dan znova ponavlja, kako hudo ji je in kot praviš, da vedno jamra o enih in istih stvareh. To po navadi pomeni, da se ne počuti slišane in ima občutek, da vidva z očetom njene težave sprejmeta čez eno uho noter, čez drugo ven, brez sočutja itd.
Včasih zelo pomaga, da dejansko ponoviš za njo besede, ki jih je rekla, pa čeprav se mogoče na prvi pogled sliši malo mimo. Torej ona ti reče: joj, obliva me, slabo spim... Ti pa njej rečeš: aja, slabo spiš, te obliva... Dokler ne pove vsega do konca, kar ima povedati na to temo in ti za njo ponoviš. Nato lahko rečeš: razumem, verjamem da ti ni fajn. Kaj pa misliš, da bi ti pomagalo?....
Skratka, da ji postavljaš odprta vprašanja, ne daješ svojih predlogov (kot smo vsi nagnjeni h temu, da rečemo: pojdi h zdravniku, vzemi tablete, pojdi na zrak...). Naj sama poišče neko rešitev. Počutila se bo slišano in se že samo zaradi tega bolje počutila. Pa še odpreš ji misli, da se ne osredotoča samo na 'menopavzo' kot problem, ampak skuša najti neko rešitev, ki je za zdaj še ne išče.
-
Niika, do potankosti si opisala mojo mamo...ampak moja še ni čisto v meni, tako da tudi jaz menim, da vzrok ni (samo oz predvsem) hormonski... lahko si predstavljam kaj preživljaš (verjetno še bolj čustveno zaradi nosečnosti)...razplet pri nas...najprej je odšel oče, sedaj sem pa še jaz....
Se v vsem strinjam z mei mei. Definitivno edina možnost, da družina ostane skupaj je intervencija ter družinska terapija. Ampak pri nas ni bilo nobenega interesa. Dosegla le to, da sem izgubila še eno leto na faksu. Upam da bo pri vas drugače! Res držim pesti.
niika: ja, potem pa daleč od tega, da bi bil vzrok (samo) v menopavzi in se zelo strinjam s tem, kar je napisala MeiMei. Postavite jo pred dejstvo, da tako ne bo šlo več naprej ter se skušajte z njo pogovorit.
Menopavza je zelo hudo obdobje pri ženskah, ki ga nikakor ne razumeš dokler v to obdobje ne stopiš.Vsako govorenje na pamet, je pač govorjenje na pamet. Zelo podobno je kot pms samo, da je dolgotrajno in pa bolj intenzivno. Potem so pa tukaj še vročinski vali in pa nespečnost, nočne more, nenadna oslabelost telesa itd..
In ja nekatere ženske so zaradi menopavze prav nemogoče. Na to vpliva lahko več dejavnikov; karakter, trenutna situacija v družini, naporni delavniki, razvajeni domači..... Razultat vsega pa je do konca obupana ženska, ki v sebi nosi občutke osamljenosti, nemoči, neuspešnosti, nerazumevanja okolice.Vsak dan znova se mora soočati in boriti s temi občutki.
Tudi sama počasi spoznavam vse te "lepote" menopavze in jih rešujem tako, da sem si kot prvo priznala, da tako pač je, da imam problem jaz in niso problem vsi ostali, da nikakor nisem super ženska, ki bi z vsemi temi težavami bila sposobna delovati tako kot sem prej. Svojim domačim sem razložila kaj se dogaja z menoj in da bom imela dobre in slabe dneve. Ko imam slabe dneve prosim za pomoč in sodelovanje, se ne obremenjujem s tem, da nekaj ni narejeno, da se mi ne da, kajti to; zdaj in ta trenutek, je bolj kot ne samo v naših ženskih glavah. Ne naredim nič ali pa samo to da pač nekoga od domačih povabim na sprehod z psom, pojemo samo sir, kruh in skledo solate, zlikamo samo tisti kos oblačila, ki ga hoče kdo obleči drugi dan, pospravimo samo najbolj nujno.
Skratka hočem povedati, da je prav od vsake pozameznice odvisno ali bo kljub vsem težavam, ki jo pestijo obdržala normalne odnose v družini in družbi, bo gradila na sebi in se iz tega obdobja kaj naučila in prišla do nekih novih spoznanj.
Nikka tvoja mami se bo zelo slabo počutila, če boste vsi bežali od nje, pa vendar je samo od nje odvisno ali vas bo zaradi svojega obnašanja prisilila v to dejanje. Do nekaterih spoznanj bo pač morala priti sama in narediti korak naprej, žal bo morala situacijo rešiti sama. Dokler ne bo ugotovila, da mora marsikatero stvar razčistiti sama s seboj, ne bo nič boljše.
