Kakšen je bil vaš porod?

 

Sicer mi je žal, da sem šla sploh brati to temo, ker mi je zdaj slabo (ni tako grozno, kot sem si predstavljala, ampak še huje!), ampak mimo tega pa ne morem: nekako bi pričakovala od bodoče zdravnice (!), da ve, da s(m)o ljudje zelo različni, da določene stvari nekateri prenesejo lažje, drugi jih sploh ne in da se ljudi pač ne jemlje kot številke (po načelu: če so ostali, boš tudi ti)!

 

In me res zanima, če je boljše eno prisiliti v naravni porod, ki bo zaradi njenih osebnostnih posebnosti morda za sabo potegnil še hudo poporodno depresijo??? Res egoistično od mamice, ki ve, da vsega, kar prinaša naravni porod pač ne bi prenesla in bi zavoljo sebe in otroka izbrala drugo pot, ki bo lažja zanjo in posledično tudi za otroka.

 

Najbolj groza me je ravno takih zdravnikov, ki ne razumejo, da je vsak človek oseba zase in jih/nas jemljejo kot številke. Pa brez zamere.

(pa vseeno upam, da sem zgoraj napisano razumela narobe)

V trenutku ko babica zareže presredek, da se ta ne strga, je tkivo tako napeto, da ne čutiš popolnoma nič. Če imaš smolo vidiš škarje v rokah babice, ampak ponavadi niti ne dojameš kaj se dogaja, ker je vse preveč intenzivno in v tistem trenutku ti je popolnoma vseeno, saj si poln adrenalina. Ko se otrok rodi je najlepši trenutek, ko ga dobiš na prsi. Par minut je še povezan s popkovino, nato pa ponavadi partner prereže popkovino in otročka obrišejo, stehtajo, oblečejo... Medtem se porodi posteljica, kar je popolnoma neboleče (vsaj meni je bilo) in sledi šivanje-če je potrebno, preoblečejo posteljo, dobiš novo srajco, in nato te pustijo 3 ure s partnerjem in otročkom v porodni. Meni je bilo to najlepše. Ugasnejo luči, naštimajo nežno glasbo in potem je čas za crkljanje.

 

po porodu sem imela jaz občutek, da bi šla lahko tečt na maraton, tako sem bila polna energije. Je pa ta občutek varljiv, saj sem v minuti, ko sem vstala z vozička, da bi šla na wc (iz porodne te najprej odpeljejo na wc, zaradi mehurja-da je čimbolj prazen, da se maternica lahko lepo skrči) padla skupaj, tako da sta me dve sestri pobirali tam po tleh. Ampak potem je bilo ok. Porod je res intenzivna stvar in ni zastonj svarilo zdravnikov, da je potrebno 6 tednov počivat in ne pretiravat.

 

Po porodu so mene kakšnih 14 dni matrali hormoni in nihanja v razpoloženju, nato se je pa vse lepo umirilo, ujeli smo lep ritem in danes si ne znam predstavljati življenja brez Zale. Tudi vse nosečniške tegobe s porodom izginejo, meni je uspelo priti že na prednosečniško težo (-18 kg), tako da se mi dejansko sploh ne pozna, da sem rodila dva meseca nazaj.

 

Razumem ženske, ki si želijo rodit s carskim rezom-če bi bil ta na voljo na željo porodnice (kar pri nas ni možno zaenkrat). Jaz se sicer za to ne bi odločila, vendar če ima ženska hud strah pred porodom, bolečino in morebitnimi zapleti, pa verjamem da porod zaradi tega doživlja kot travmo, ki se ji vtisne za celo življenje. Ne gre za egoizem, vsaj jaz ga ne dojemam tako. Po drugi strani je pa carski rez resna operacija, ki telesu pusti več posledic kot naravni porod.