Kakšen je bil vaš porod?

 Pa še moja porodna izkušnja izpred leta in pol.

 

V nedeljo okrog 17. ure me je nekaj špiknilo in sem takoj vedela, da je to popadek, no vsaj mislila sem, da se bo začelo nekaj dogajati (3 dni pred rokom). Mirno smo se odpravili v Trst v kino in potem spat. Ob treh ponoči sem vstala, da bi šla na WC in iz mene se je izlilo malo vode. Zbudila sem moža in mu rekla, da se je nekaj začelo dogajati, da mi je odtekla voda. Ker ni bilo nobenih popadkov sem šla nazaj spat. Ob 6ih sem vstala in takrat se je pa konkretno vsulo ogromno vode. Možu sem rekla naj ne gre v službo, saj je bolje, da me on odpelje v porodnišnico, ker sem itak imela ob 9. uri dogovorjen CTG. Sva jo lepo mahnila gor (v Izolo na hrib) in ves čas sem si menjavala brisačke, saj so bile v hipu prepojene z vodo, ki kar ni in ni hotela odteči. Na CTGju so videli, da ni nobenih popadkov, vendar, ker mi je odtekla voda so me zadržali, saj moraš roditi v roku 24 ur, ko ti odteče voda. Opozorila sem jih še, da sem se odločila za porod z EA. Oči so se mi zarosile in sem rekla možu, zdaj pa gre zares. Njemu so rekli naj pride nazaj čez kakšno urco, ker me morajo še pripraviti na porod (klistir).  Po klistiranju so me pregledali in ugotovili, da sem odprta 1 cm in da bom kar šla v porodno. To je bilo ob 11. uri. Ko sem prišla v porodno se je v sosednji ravno zaključeval porod. Kar stisnilo me je pri srcu, ko sem zaslišala stokanje (iztis) in takoj zatem otroški jok.  Začutila sem eno tako nepopisno srečo, pri meni se pa ni še nič dogajalo.

Ob 12. uri se je pa začelo tudi s popadki, ki so postajali vse močnejši, vendar sem se počasi odpirala in sodeč po besedah babice naj bi rodila šele pozno zvečer, da bo to trajalo in trajalo... Nato so mi dali apaurin, s pomočjo katerega sem se veliko hitreje odpirala. Popadki so bili vse močnejši in sestro sem prosila, da pokličejo moža. Ob 14ih, ko je moj mož prišel pred porodno ga babica, ki je ravno prišla v službo (je prišlo do zamenjave) ni želela spustiti k meni češ, da bo še dolgo trajalo. Se prav spomnim, da sem bila prav jezna, ko mi je povedala, da ga je poslala domov. Takoj sem ji rekla, da moža zdaj želim pri sebi in je rekla, da ga bo malo pozneje spustila not. Jaz pa v popadkih, ki sem jih ves čas spremljala na CTGju, lepo sem jih predihala in tistih ta močnih se prav spomnim. Bili so boleči, vendar sem jih lepo predihala, ni bilo za "umret". No, le moža sem pogrešala, saj sem ga v teh trenutkih želela ob sebi. Ob cca 17ih sem bila odprta 3 cm in takrat so mi vstavili EA. To so mi naredili med popadkom in katetra sploh čutila nisem, ni nič bolelo. Anesteziologinja me je še pred vstavitvijo katetra prosila naj na lestvici od 1-10 ocenim bolečino popadka in rekla sem 8 (sem si mislila, da bi lahko vseeno še bolj bolelo). Po vstavljenem katetru pa me je ponovno vprašala kako močno čutim bolečino in je bilo že 4-5. Takoj zatem mi je ginekologinja - porodničarka povedala, da je moj mož zunaj in da ga bodo spustili noter. V roku 5 minut je že bil ob meni, končno! Kar nekako odleglo mi je, ko sem ga zagledala in z nekim pomirjenim izrazom me je opazoval med popadki, ki sem jih lepo prenašala, mi močil ustnice s kapljicami vode, mi podal Labello, ker sem imela ustnice od dihanja čisto izsušene. Ob 19. uri na ponovnem pregledu (vmes so me ene 3x pregledali koliko sem se odpirala, to mi ni bilo prijetno) mi je porodničarka rekla, da sem povsem odprta in pripravljena na iztis, da sedaj pa čakamo le še na otroka in mi v roku pol ure napovedala, da bo detece ob meni. Pri sebi sem že bila nekako pomirjena, saj sem si mislila le še iztis in bo. No, ni bilo ravno tako, saj se je ob 20. uri vse umirilo in je prišlo do zastoja poroda. Vmes so me babica in sestre spraševale kako se počutim in z mano je bilo vse o.k., le popadki so bili zelo švohceni. Ko je porodničarka spet prišla na pregled malo po 21. uri in ugotovila, da že skoraj dve uri vse miruje (a manjkal je le iztis), jo je zagrabila panika. Skoraj dve uri zastoja poroda. Nafilali so me z umetnimi popadki, ki nikakor niso želeli prijeti. Panika. Takoj me je priklopila na UZ in ugotovila, da se otrok ne bo mogel roditi normalno, ker se ne more spustiti v porodni kanal, ker ni bil pravilno zasukan, da bi se lahko rodil. Edina rešitev CR. In potem je sledilo vprašanje kakšno anestezijo - splošno ali lokalno? Za lokalno sem že imela vstavljen kateter, zato bi bila priprava na CR hitrejša. Ker sem vedela, da si pri operaciji tako priseben, sem le vprašala koliko traja operacija. Rekli so mi da cca. pol ure. No, takoj sem se odločila za lokalno, da bi lahko prišlo čimprej do poroda. Bila je ok. 22:30. V hipu sem že bila na drugi mizi - oparcijski in v opracijski sobi. Po 20ih minutah priprave je sledila operacija. Ob glavi sem imela ves čas anesteziologinjo, ki je ves čas skrbela kako sem (nekatere bruhajo, se počutijo slabo). Mene je bolj psihično mučilo, ker sem konstantno čutila instrumente enega ali drugega ginekologa porodničarja, ki sta mi jih odlagala na trebuh in razmišljala ali je vse v redu. Edini spomin, ki ga še imam je, ko so mi nekako povlekli mojo miško ven (kot da ji jo potegnili). To je bil en tak čuden občutek v notranjosti. Ura 23:29 in že je bil otrok zunaj. Anesteziologinjo sem vprašala kaj imamo, pa mi je rekla, da so tako odhiteli (zaradi popkovine), da ni uspela videti, nihče pa ni nič rekel. Odletela je ven, v hipu je bila nazaj in mi veselo povedala, da imamo malo morsko deklico. Spola nisva vedela in takrat, ko izveš kaj si rodil, je to prelepo. Ko so me pripeljali spet v porodno sobo in sem zagledala moža z najino miško v naročju, so mi solze stopile v oči. Bila sem tako ganjena, da bi kar zajokala. Brez besed sva bila. In takoj zatem so mi jo že dali na posteljo, da se je lahko prisesala na prsi. Lepo, skratka nepozabno.
Le naslednji in še dan zatem so bile bolečine med hojo še kar hude, vendar je to k sreči hitro minilo. Okrevala sem dokaj hitro, le paziti sem morala, da ne dvigujem kaj pretežkega, voziček v hrib je bil že preveč, ...