Kako preboleti in kako ravnati?

Če si ti pri teh letih samska, lahko sklepamo, da se tudi komu, ki je vsaj enako "dober" zgodi kaj podobnega, kajne?

1. To se ti samo zdi Dalichka  Običajno kar pride en, ko si ready, se dobesedno vzame od nikoder. Samo pozitivno razmišljaj 

2. Leta res niso pomembna in si to kar dopovej. Nekateri srečajo sorodno dušo pri 60 letih. Sicer to res zveni pozno, ampak za srečo ni nikoli prepozno in tudi pri sodobni medicini imaš 10 let fole za kakšnega otroka naštimat, torej samo Keep Calm.

Itak da sem se obremenjevala s temi rečmi, ampak treba verjeti, da se vse poklopi in da se vse dogaja z namenom, da ti bo bolje. To se ti morda zdaj ne zdi, ampak če se jaz sedaj obrnem nazaj, je bilo to, da me je bivši pustil, najboljša stvar zame, z več vidikov. Trenutno sicer težko to vidiš, ker se ti je zrušil svet, ampak kot sem nalepila tisti 'quote' je točno to, brez izjeme. Samo verjeti moraš vase in da bo vse OK.

Še ena meni ljuba:

Da se oglasim... in poročam.

Danes sem bila pri psihologinji z namenom psihološkega testiranja (baje - to me je poslala zdravnica, ki meni, da ne potrebujem psihiatra, ampak da vidi, kakšno je moje stanje).

In ta psihologinja se je danes pogovarjala z menoj. Rekla je, da ona mene kot me vidi, sliši... ne smatra, da sem potrebna kakšnega psihiatra ali zdravil in da je moje počutje popolnoma noromalno, itak so minili trije meseci. Da naj se zjokam, če je tako in da naj se o tem pogovaram s prijateljicami... in da lahko tudi njo pokličem, če bo hudo. Ampak da pač naj gledam naprej in da stvari, ki so se zgodile ne morem spremeniti niti nisem imela vpliva na to... s tem se strinjam... moram pa povedati, da mi je zadnjih nekaj dni lažje, ker hodim med ljudi (delavnice, ki jih moram obiskovati).

Zdaj pa bomo videli...

Elle11, super, da si se zaposlila s stvarmi in da si boljše. Dalichka, kako gre tebi?

Tanja, hvala za vprašanje. Jaz se kar držim. Imam dobre in slabe dneve.
Ukvarjam se s športom (vsaj vsak drug dan Šmarna gora, če ne vsak dan), se trudim čim bolj družiti z različnimi ljudmi in hodit ven.
Pogrešam ga. Težko je, ko naenkrat popolnoma prekineš vse stike z nekom, ki ti je bil tako blizu in za katerega si bil prepričan da je to »to«. Pogosto se sprašujem kaj počne, če mu kaj manjkam, ali obžaluje odločitev, je kaj možnosti da bova spet skupaj, se celo že videva z drugimi ipd. Sem v fazi, ko si tudi malo očitam, da bi lahko ravnala drugače ...
Občudujem vse, ki so to že uspešno dale čez. Sploh tiste, ki se jim je to zgodilo večkrat.

Dalichka, glede na celotno situacijo se mi zdi, da se super držiš. Da bi šlo le še na bolje.

Samo nikar se ne muči s samogovori tipa 'če bi ...' ali 'lahko bi ...' ker ne bodo ničesar spremenili, le ti se slabše počutiš (zdaj pa moram ta nasvet za druge situacije začeti upoštevati še sama).

Saj ni kaj občudovati, umret ne moreš, saj ni druge, kot da greš naprej. Tudi ti boš kmalu bolje, samo tako naprej

Ne-nazadnje se naučiš razumeti, da nihče ni tvoja last, da si edina oseba, ki je s tabo celo življenje ti sama, da nehaš pričkovati in se enostavno nehaš sekirati za prihodnost in preteklost ker živiš tu in zdaj, življenje je en sam neskončen trenutek, ki ga vse prevečkrat kvarimo s skrbmi, ki nimajo več nobenega smisla. Nehaš videti samo svojo perspektivo in odpreš oči, dejansko nikoli nikogar ne izgubiš, ker niso nikoli tvoji. To je jasno, ideal, meni to uspeva 90% časa, no tistih 10% me še vedno 'je*e', ampak gre hitro mimo, ker imam na vseh področjih dovolj tega. Ko vse spustiš, se vse postavi na mesto. Počasi pa ziher, samo pozitivno naprej in čim manj cikliranja ter negativnih misli, kar mora biti, preprosto je, z namenom. To ne pomeni da ne smeš žalovati, samo to, da ne žaluješ predolgo in ne ustvarjaš pogojev za daljšo agonijo, obžalovanje, depresijo.

Zakaj bi se grizla, premlevala in objokavala, če nimaš vpliva? Če misliš, da si ga imela, se motiš. To sem jaz ugotovila nekaj dni nazaj skozi pogovor z bivšim. Govorim seveda o primerih ko preprosto si kar si (v dobrem in slabem!), pa partnerju to več ne ustreza ali pa mu sploh nikoli ni oz. ne dobiva kar potrebuje/želi. Tu nimaš kaj, pride ustreznejši, kar je bilo do sedaj je pa lekcija in izkušnja. Misliš, da bi bila srečna, če bi spremenila določene stvari, morda šla proti sebi? Vse kar si storila si rabila, da si kjer si in da si kdor si, in to je dejstvo. Prekomerno analiziranje in procesiranje ne vodi nikamor, razen, da si v perpetuumu agonije in obžalovanja, spremeni pa to popolnoma ničesar. Bodi dobra do sebe in si odpusti, ker si nihče ne zasluži takih agonij.

Hang on, in vsakič ko pomisliš nanj poskušaj preusmeriti misli na zgornji odstavek. Imej moč, da sprejmeš, česar ne moreš spremeniti in pogum, da spremeniš kar lahko. Ko spustiš skrbi in agonijo pa se tudi čudeži dogajajo.

Waaaaw, Tikka! Najlepša hvala, ker si si vzela čas in vse to zapisala. Kako zelo si zadela. Res mi je dalo za mislit.

Ti kar sporoči TRR, da ti nakažem za storitve svetovanja Res se vidi, da veliko delaš na sebi. "Svaka čast"

Tikka, ti bi morala bit kakšen motivacijski govorec, a la Smiljan Mori.

Ne, res, človek se kar boljše počuti, ko prebere tvoje poste.

Tikka  tudi meni si dala misliti...

Tikka super napisano in se strinjam, da daš človeku kar malo misliti, kar se mi ne zdi nič slabega

Tikka je super govorec. Všeč mi je, ker dosti stvari podkrepi konkretno s primeri, izkušnjami, pove kako ona to dojema, odpravi, se sooča.

Popolna kandidatka za prihajajoče volitve

Drugalče pa se strinjam. Sicer sama nisem nikoli (še) prebolevala tako, da ne morem svetovat in pametovat.

Me pa zanima kako lahko po prekinitvi nekajletne zveze (vmes so pa pogosti prepiri in očitanja en drugemu) gredo že drugi dan skupaj na kavo, brez problema, predsodkov, očitkov, mirno kot, da ni bilo nič? Jaz ne bi tega zmogla in niti ne bi hotla. Če je konc je konc.

Meni se zdi da poznam samo cel kup samskih, luštnih punc, starih okoli 30, fantov pa bolj malo. Sicer se načeloma ne obremenjujem s tem, vendar pridejo trenutki, ko se vprašam, če res ni nikjer nobenega primernega fanta zame? Sedaj sem samska 2 leti in sem včasih že tega tudi malo naveličana. Verjetno smo si pa pri dvajsetih vse predstavljale da bomo do 30. že imele partnerja, družino...po mojem se je treba s tem čim manj ubadat in obremenjevat, je pa laže to reči kot nareditit

Mnja, hvala Ampak imam tudi jaz še svoje orng 'mindfu*ke' v teoriji je vse lepo in prav, se pa vsak dan borim sama s seboj, je velik prepad med nekaj razumsko dojeti in čutiti ter predvsem, pravilno ukrepati. Me pa veseli, da je komu v pomoč 

EDIT: zdej si grem sprintat kar sem napisala haha, bad moment pa sm malo pozabila. Jejhata

Tikka, ti si naša PL gurujka! 
Zelo lepo si ubesedila vse skupaj in tako zelo res je vse, kar si napisala!

Včasih mora človek res spraviti neke stvari črno na belo (oz. črno na roza ), da se v kritičnih trenutkih spomni nanje.