Dejanje partnerja v preteklosti, ki mi ne da miru

Podpis  Očitno se je kljub tej punci odločil zate, tako da že ni bila tako pomembna, da bi se splačalo zaradi tega obremenjevati.

Sem opazila pri sebi en velik manjko, tema ne vem če je ravno prava, ampak verjetno je v povezavi pa me zanima še kakšno drugo mnenje/stališče.

Od vedno sem imela težave z navezovanjem novih stikov, že kot otrok se nisem marala družit s svojimi vrstniki, vsako jutro jok in stok, ker je bilo treba v vrtec. Veliko raje sem bila doma, v družbi babice in dedka. No, to se je nadaljevalo vse do OŠ, kjer sem se kar dobro vključila v družbo, imela tiste svoje prve prijatelje. Problem sem imela potem vsakič znova na morju (kjer si je na primer moj brat hitro našel novo družbo), jaz pa se nikamor in nikakor nisem mogla vklopit. Sem drugaće zelo družabna, nasmejana oseba, vendar se v družbi novih ljudi čisto zaprem vase in potem sem raje sama doma, kot da bi ta prvi strah premagala.

V gimnaziji na začetku sem imela malo problemov, potem pa sem se zelo dobro razumela z eno punco in pa ves čas sem imela (istega) fanta, ter tudi družbo, ene 5ih ljudi, s katerimi sem se res dobro razumela. Na faksu smo z nekaterimi ostali v stiku, s tistim fantom nisva več skupaj, imam zdaj novega, družba se je čisto razgubila. Imam nekaj kolegic, a to je zgolj tisto druženje v času predavanj, kaj več od tega pa ne. Najboljša prijateljica me je zaradi svojega fanta odpikala in želela, da prekineva stike.

No in problem, ki se mi je zdaj pojavil je povezan že s prejšnjim, zdaj pa tudi s sedanjim fantom. Pri prejšnjem (skupaj sva bila skoraj 4 leta) sem na vsak način želela od njega slišat, da je 'to to'. On mi tega ni rekel, zaradi česar sva se velikokrat tudi skregala, ker nekako nisem videla več smisla vztrajati v taki zvezi, šla sva narazen. Dal mi je občutek, da mu je zveza ok zdaj, ni pa hotel ničesar opredeljevati v prihodnosti (pa nisem govorila o tem, da bova skupaj čez 10 let, ampak če naju še npr vidi skupaj drugo leto, čez pol leta...): njegov odgovor je bil, da za naprej ne more noben vedet kaj bo.... Kar je mene blazno živciralo.

Z zdajšnjim fantom sva skupaj leto in pol. Imava se super, zveza je čisto na drugem nivoju kot je bila tista prejšnja, veliko bolj me zna osrečit in zadovoljit (v vseh pogledih), tudi osebnostno se zelo dobro ujameva. Problem je, da poleg njega trenutno v življenju nimam nobenega (vsaj ne tistega pravega 'prijatelja', da bi šla na kavo, se pogovarjala kaj bolj resnega...), vse bolj na površinskem nivoju. No in tako kot pri prejšnjem fantu, sem začela zdaj, po nekem času, ko so stvari že nekaj časa 'iste' (torej ni več tista 2 mesečna zveza, ko še ne veš ali se bo obneslo ali ne, čeprav metuljčki še vedno so) od njega 'pričakovati' take odgovore oziroma potrditve, da misli resno, da upa da bova še dolgo skupaj itd. Ni mu problem tega rečt, ampak mene moti, zakaj sploh rabim kaj takega. Vsak dan mi pove, da me ima rad, zaupam mu tudi in res nevem zakaj imam to konstantno potrebo po take vrste potrditvah.

Poznam veliko parov (starejši ali pa mojih let), pa so skupaj že več let, neporočeni, so pač par, in jim očitno ustreza. Meni se pa zdi, da ko pridem na nek 'nivo', torej zdaj iz neke začetne zveze v resno zvezo, da je že treba narediti nekaj novega, nadgraditi zvezo, če ne drugega pa da vsaj slišim od njega, da tudi on tako misli...

Verjamem, da sem malo zakomplicirala, ker težko vse lepo napišem. Upam, da se bo kateri dalo prebrat in mi bo lahko pomagala s svojo izkušnjo, torej kako v dlje časa trajajočih zvezah ohranjate občutek varnosti in da to, da si z nekom dolgo skupaj, ne pomeni, da se bo končalo, če ne narediš hitro naslednjega koraka. Ker zna biti moteče in bo vodilo v ravno nasprotno smer, ki bi jo jaz rada dosegla (bojim se, da bom z vprašanji preveč pritiskala na fanta, ki se bo ustrašil in bova zaradi tega šla narazen).

Jaz lahko povem samo svojo izkušnjo, razloge, zakaj tako čutiš, boš pa verjetno lahko odkrila le sama, če se boš dovolj 'analizirala'

Midva sva skupaj 6,5 let in na začetku sem bila jaz bolj taka, kot tvoj bivši. Fant mi je zelo hitro začel govoriti, kako je 'to to', da bova za vedno skupaj in podobno. Jaz sem bila pa vedno bolj skeptična in ko zdaj premišljujem o tem, si mislim, da zaradi tega, ker je moj oče 3x ločen =) pa imamo z njim in ženami in otroci super odnose, vse se je nekako ok izšlo (brez zamer, tožb, kajjsvemčesa). Samo včasih sem rekla fantu: "Kaj pa če se me nekega dne pač naveličaš/spoznaš drugo?". On je bil prepričan, da se to ne more kar tako zgoditi, jaz pa v bistvu s tem nisem spraševala (le) njega, ampak (predvsem) sebe. V glavnem pa se s temi stvarmi nisva pretirano obremenjevala, sploh potem, ko je minevalo vedno več časa. Vmes sva imela tudi kakšno krizo, spet sem tukaj bila bolj jaz ''kriva'', ampak v končni fazi se mi zdi, da pač ne moreš biti ves čas enako močno zaljubljen v nekoga. Pa pri meni je veliko vlogo igral stres in druge stvari, ker se nisem znala dovolj sprostiti in se je potem tudi med nama poznalo ... ok, sem malo zašla. Hotela sem reči, da tudi ko si dolgo v zvezi in preprosto čutiš, da je 'to to', lahko to čutiš kdaj malo manj, kdaj malo bolj. Ključno je pa, da partnerju zaupaš, da te ne bo ob prvi težavici kar pustil, ampak bo pripravljen na pogovor in reševanje problemov.

Poskusi sama pri sebi premisliti, od kod bi lahko izvirala ta 'nesigurnost' oz. strah. Mogoče tudi iz tega, da si ostala brez najboljše prijateljice? Lahko mi pa pišeš na zs, če bi šla kdaj na kakšno pijačo in klepet, kar se tiče prijateljev sem jaz v dokaj podobni situaciji