Kako preboleti in kako ravnati?

Včasih te lahko stvari, storjene po trenutnem vzgibu prav prijetno presenetijo. Mogoče ravno zato, ker jih ne moremo pokvariti s svojim pretiranim načrtovanjem.

Vseeno se najprej pogovori s svojim fantom.Nikoli ne veš če kdo meša štrene, samo tako,za vsak slučaj.Če pa si prepričana da je to res, pa... 

Huh...če ti bo lažje, se zaupaj tistim, ki so ti blizu oz bi te podprli.Ostalim nisi dolžna nič razlagati.In verjemi, že milijonkrat prežvečeno ampak (očitno, po mojih izkušnjah in izkušnjah ostalih) sčasoma bolečina po razhodu mine.Seveda še te bo kaar nekajkrat piknilo in pahnilo v razmišljanje, ampak bo....prvi dnevi so najhujši, potem pa počasi gre.

Punca zaslužiš si boljše, glavo pokonci svet je lep.

Včeraj (na zadnjem dnevu dopusta) me je zapustil fant, s katerim sva celo že načrtovala družino Zelo sem ga ljubila. Sem še precej v šoku. Še toliko bolj, ker je vse tako hitro in hladno potekalo. Danes sem se tudi že izselila iz njegovega stanovanja. Nimam teka, ne morem spati, nervozna sem. Že od prej so me zelo mučile skrbi v službi, kar se je posledično odražalo v najinem odnosu. Zdaj sem pokasirala vse v paketu. Je še kakšna taka in kako se spopadate? Tiste, ki ste že uspešno šle čez podobno fazo ... Kako vam je uspelo?

No... še mene... nisem nekako dejavna na forumu, ga pa dosti prebiram... in zdaj... pravi moment, da se izpovem? Ne vem,... v glavnem, vem, da po prešnjih komentarjih vem, kakšni odgovori bodo sledilil,... ampak da si olajšam dušo...

Konec aprila sva se razšla z fantom, s katerim sva bila skupaj več kot 7 let in sva imela še tisti mesec namen, da zaživiva skupaj v stanovanju (itak sva prej že živela pri nas). Dajal mi je upe o družini, otrocih itd. V glavnem, mislila sem, da bova ostala skupaj za vedno. Ljubim ga. Še vedno. Zelo. Čez nekaj dni mi je potem nepričakovano umrla še mama. In tako sem zgubila edina dva človeka, na katera sem se lahko zanesla kdajkoli. Vedno. Ah... saj sploh ne morem več pisati....

Po tistem sva se nekajkrat videla... zaradi stvari, ki jih je bilo potrebno razčistiti... parkrat sva bila torej na kavi, nekajkrat je prišlo še do česa drugega... v glavnem, jaz ga tako noro imam rada, da mislim, da ne bom zmogla več... on mi je zagotovil da kljub vsemu med nama nikoli več ne bo ničesar. Da hoče biti samski in to je to. Jaz pa bi najraje padla na kolena in se poročila z njim. Ubija me vse skupaj. In to zelo... To, da ga ljubim. Fejst.

V bistvu se mi je vse to skupaj tako nabralo... niti ene stvari nisem mogla začeti prebolevati, potem še druga in mislim, da ne bom več zmogla ničesar. Pa še brez službe sem, da bi lahko bila vsaj malo bolj zaposlena s čim drugim...

Problem je v tem, da me fejst obletavajo črne misli... o samomoru in vse... in se bojim.... enostavno nimam nikogar, na koga bi se še lahko zanesla... in včasih mislim, da ne bom nikoli več se zbudilla... in prav lepo bi bilo... v glavnem, ne zmorem več.

kakorkoli, bila je izpoved... zadnje dni sem spet tako na psu, da ne vem kako ali če se sploh bom pobrala... enostavno... kriza....

bila je izpoved, mogoče bo kdo prebral... želim se izvleči iz vsega, pa nimam več moči in ne volje....

Draga Elle, obrni se za pomoč pri prijateljih ali družini, komur lahko zaupaš. Poišči tudi strokovno pomoč, če imaš tako mračne misli. Stopi do osebnega zdravnika in povej, kakšna je situacija.
Veliko se ti je zgodilo v zadnjem letu in tudi trenutna situacija ni ravno v pomoč, zato vem, da sedaj težko vidiš luč na koncu tunela. Ampak delaj na sebi in ne potiskaj svojih čustev. Ko imam sama kakšne krizne trenutke, se mi dozdeva, da je pot pomembnejša od cilje. Želim ti vse dobro.   Oglasi se še kaj.

Dalichka, žal je bilo nekaj takih primerov tudi na PL.  Punce so se oglasile zlasti v temi Samski, ki ti bo mogoče v pomoč - predvsem zadnjih nekaj strani. Upam, da kmalu prideš k sebi in najdeš nekaj miru v prihodnjih dneh po takem šoku.

Krvava Meri, hvala za tvoje besede...

Problem je, da se nimam obrniti na nikogar. Z očetom se ne razumem in je doma že itak vse hudo - že od nekdaj. Sestre... mi rečejo samo da naj se ne sekiram, če kaj omenim v tej smeri. Kolegice... imajo svoje obveznosti (otroke, na novo so se preselile skupaj s fantom...) in ni časa... Jaz pa sem ostala sama... Jah, smilim se pravzaprav verjetno sama sebi, vendar samo želim pojasniti dejstva...

Strokovna pomoč - sem razmišljala, pa si nekako ne upam... ne sprašuj me zakaj.... ne upam...

Ojoj, kakšne težke preizkušnje ... Žal mi je, da to doživljate.

Dalichka, si predstavljam, da je bil to velik šok, sploh glede na vse, kar si napisala - pa na zadnji dan dopusta ... Joj. Ne vem, kaj naj ti rečem, ker vem, da je zelo hudo in težko ... Drži se, skušaj se čim bolj zaposliti, nikar ne bodi sama. druženje, kakšen tečaj, izobraževanja ... Karkoli, da ne boš imela preveč časa razmišljati o tem in sčasoma bo bolje, pa naj zveni še tako klišejsko.
In seveda velik

Ojoj, Elle11, se je pa res vse zgrnilo nate. Se popolnoma strinjam s KM, poišči strokovno pomoč. Če bi imela oporo v družini in/ali prijateljih, morda ne bi bilo tako nujno, v tvojem primeru pa res mislim, da je. Pojdi vsaj do os. zdravnice za začetek, da te po potrebi napoti do psihologa ali psihiatra. V takih hudih trenutkih tudi kakšni antidepresivi ali vsaj pomirjevala za nekaj mesecev, da lažje prebrodimo, ne bi škodovala. Samo nikar ne bodi sama, sploh če nimaš nikogar. V takih trenutkih ljudje na prvem mestu potrebujemo občutek, da nismo sami, da imamo nekoga, komur se lahko izpovemo in nas sliši in razume, da nam je v oporo. Ker tega nimaš ne v družini, ne med prijateljicami, res mislim, da bi morala do nekoga, ki je strokovnjak na tem področju. Nikar ne odlašaj, kot že rečeno, pojdi vsaj do os. zdravnice za kakšen Helex, ko ti je najhuje.
In seveda se še oglasi tu, da ti Planetke vlijejo kakšno vzpodbudno besedo in koristen nasvet. Vse se bo uredilo, le da take reči terjajo svoj čas. Potrebujemo čas, da prebolimo, pa seveda ramo, na kateri se lahko zjočemo in ušesa, ki nas slišijo in razumejo.

Vsem

Problem je v tem, da NOČEM zdravil nobenih pomirjeval ali antidepresivov.... želim si sama priti skozi vse to z dvignjeno glavo.... v tem je štos, zakaj nočem svojega sranja nositi naprej pred zdravnico. A mislite da res ni nobene možne variante, da pridem čez to sama brez takih stvari? A se res ne da?

Kakšen dobronamerni nasvet? Pa zdaj ne mislim težiti tukaj...