Kako preboleti in kako ravnati?

Jaz sem z mojim šla narazen januarja. Po 10 letih in pol. Načeloma je bilo samo začasno, da vidimo če je možno. Začetek junija pa sem ugotovila da 3 tedne kasneje je že bil z mojo (sedaj bivšo) prijateljico in sodelavko. Štiri mesece sta skrivala in vsak dan hodila v službo. Konec junija sta šla tudi živet skupaj. In jaz do zadnjega sem upala. Sedaj je boljše ampak vse se z namenom zgodi in tudi če je sedaj vama hudo verjemi, da bo na koncu vse vredu. Jaz se tolažim s tem, da karma bo vse vrnila in upam, da bom to lahko videla...

Jaz sem bila tokrat prepričana da bo, pol so se začele težave in na koncu ultimati. Jaz nisem popustila on se je odselil. Na začetku kao, da vidiva če sva sploh lahko skupaj. Ni bil iskren do mene in ko sem ugotovila, da je z sodelavko sem njo vrgla ven in z njim nisem hotela imeti nič več. Sedaj se počasi pobiram, je pa vedno težko, še posebej po dolgi zvezi...

Sm skopirala ostalo v drugo temo, k nima veze s to...

Kakorkoli... nasvet za Elle caka na privat. Vsem k trpite pa en velik objem. Mene je sicer resla preusmeritev misli, k sem se na polno zaposlila s faksom in ostalimi zadevami, ampak ko sm sla pol enkrat (leto pa pol po razhodu) na eno reiki seanso, mi je sele vse privrelo na dan in se dokoncno zbrisalo. Tko da tlacenje in poziranje custev ne pomaga, morate jih dat ven, sicer bo trpela vasa prihodnja zveza.

Jaz nisem nikoli rekla, da ta "moj" ni dober zame. Vsi mamo svoje napake in svoje "dneve", svoje grehe, vendar ga ljubim. Še vedno. Pa so minili že več kot 4 meseci. Itak da nisva bila tak malo skupaj. Ma nima veze zdaj da obnavljam zgodbo še enkrat...

Ga ljubim še vedno. Vendar če se je on odločil tako, da želi biti sam, bom morala to sprejeti. Bi pa mi definitivno pomagalo da bi čimprej dobila službo, v kateri bi magari delala po 12 ur na dan, samo da odmislim vse, kar je bilo...

Drugače pa za vse ostale, ki se sprašujete kako je z mano... ta teden je bil malo tako tako, jokanje in to, drugače pa se probam nekak držati, se zaposliti (čiščenje, šport, kolegi, pijače...)

Vcasih najboljse prekint vsakrsno komunikacijo. Sicer se ne resita ne en ne drugi. on si mal ego futra s tabo, vsaketolko vrze zogico, ker ve da bos itak spet prtekla, k si se vedno prevec zacopana vanj. Potrdilo rabi, da ni brezvezen. On medtem mirno spoznava nove zenske, ti pa stopicas na mestu.

Najboljse je, da se mu sploh ne javis vec. Niti ga puskusas iskat sama. Nrdi razdaljo in se zaposli z drugimi recmi, sicer se ne bos resla ven. Vem d je hudo, ampak vcasih ignore najboljsa resitev.

.... in takrat vse babe ratajo prasice, k se majo fajn, vse so zaafnane itd, oni pa kr ne najdejo tiste, k bi jih bla pripravljena prenasat.

Bolj ku smo stare bolj nam je pomembna kvaliteta mozganov, ne pa samo misic ane ane

Ni lahko...je pa dobra šola in vsakič narediš stvari bolj prav. Pri meni je trajalo več let, da sem popolnoma prebolela prvo zvezo (izpred 7 let). Pa sem jo...čeprav ne vem, kako...sploh za prvih nekaj mesecev mi ni jasno, kaj sem sploh počela, se ne spomnim - čisti blank...recepta ni, vsak da to skozi po svoje. Razen ene stvari, ki je nujna za vse, vendar se je drži le peščica: PREKINITI STIKE. Stvar, ki najbolj boli, pospeši pa prebolevanje...

Pain is the best teacher...but noone wants to go to his class.

Razumljivo je, da vsi egoistično zaščitimo svoje srce in ga še hranimo vsake toliko s tem, kar na prvi pogled izgleda, da potrebujemo. Ali je lažje flajšter vlečt počasi s kože ali pa na hitro? 

Tole s flajštrom je pa zanimivo...

Res je, najbrž bi morala prekiniti vse stike.. ampak kako se meni odkotali kamen od srca, ko ga vidim enkrat na mesec... in to da rešujeva nekaj od prej... saj nima veze...

Vem da zdaj tukaj razpisovanje znova in znova in jokanje in tarnanje in smiljenje sami sebi ne pomaga... saj sem v akciji, iščem službo itd... ampak ne rata... tako bi bilo veliko lažje...

Sem pa opazila, da znanke, kolegice, ki so se razšle po različnih dolgih resnih vezah (po 5. 6, 10 letih) kar naprej ponavljajo, kaj vse so v zvezi izgubile ko so bile, kako je bilo slabo itd. Samo o tem govorijo, da so izgubile dragoceni čas... Jaz pa ne razmišljam tako... Bile so slabe stvari, a bile so tudi noro dobre stvari.... in ne mislim,da je bil čas izgubljen...okej, vsi se z leti staramo, ampak v tistem momentu je bilo tisto najbolj prav.. kaj sem delala... Kaj pa vem...

Elle11...mislim, da skoraj ni planetke tukaj, ki te ne bi razumela. Še predobro se spomnim, kako sem se jaz takrat počutila...dobesedno postaneš talec svojih čustev, žre te od znotraj navzven, najhuje je pa to, da te boli ne samo psihično, ampak tudi fizično. Kot da bi ti nekaj odpadlo, kri lije v potokih, ti pa nimaš nič, da to ustaviš... Iz tega lahko razbereš, da sem bila takrat res hudo prizadeta in ranjena...but I have news for you: preživela sem  In tudi ti boš. Prekini stike, prvih nekaj dni bo sicer res čudnih. Ali ni bolje, da te boli glava en mesec, kakor pa celo življenje, če nekaj vlečeš na plano znova in znova? Vem, ni prijetno, ima pa vsaj eno dobro stvar na začetku: ponosna boš sama nase, ker si to storila in dobila boš elan, da dokončno opraviš še z vsemi čustvi, ki bodo ostali za njim... Preverjeno 

Prekinitev stikov je nujna poteza za uspešno prebolevanje. Tudi sama sem šla skozi to in se popolnoma strinjam z vsemi predhodnicami. In ja, zelo težko je, ampak po mojem mnenju drugače ne gre. Sama sem po koncu zveze tudi vse stvari, ki so me spominjale na bivšega pospravila v škatlo, jo dala na podstrešje in si s tem na fizični ravni dala do znanja, da je on del moje preteklosti. S tem se nisem znebila čustvenega vrtiljaka, ki me je držal v kremplih naslednjih osem mesecev, sprva mi nekaj časa ni bilo do ničesar, do nikogar, pasalo mi je samo plavanje v lužici samopomilovanja. Ampak...vsak dan je bilo lažje, ker konec razmerja ni pomenilo moega konca.Popolnoma se strinjam z niiko, stori to za svoje dobro.Naredi vse za svoje dobro počutje. Loti se novih stvari, skuhaj nekaj kar še nikoli nisi, pojdi na pohod, kupi psa, karkoli, the sky is the limit.
Zdaj je več kot leto in pol od konca moje zveze in ves ta čas jemljem kot eno zelo dobro lekcijo zase. Vse se je zgodilo  z razlogom in kdo ve, mogoče je to samo priprava za nekaj boljšega kar me čaka v prihodnosti.
Bojuj se zase, za življenje. Dobri dnevi prihajajo, če jih pričakuješ.