Kako preboleti in kako ravnati?

Dalicha, tako kot je že ena prej omenila, poskusi se zaposliti in mogoče kaj narediti glede službe. Po navadi ljudem pomaga že veliko, če vsaj na enem drugem področju doživijo uspeh in dobijo tisti majhen kanček zadovoljstva. Vsekakor ne boš pozabila čez noč, ampak počasi, res počasi začneš to prebolevat. Ne sili se z reševanjem in pozabljanjem na silo, vzami si čas, ker le tako boš nekega dne gledala na to kot neko izkušnjo iz katere si se marsikaj naučila.

Elle11, se strinjam, da če se le da se ogni raznim pomirjevalom in antidepresivom. Tudi mi je popolnoma jasno, da se ne boš šla kar zaupat svoji osebni zdravnici. Vsaj jaz sem si bolj tujec s svojim zdravnikom, kot pa prijatelj. Vsekakor najdi nekoga s katerim se boš pogovarjala in boš dala to ven iz sebe. Mogoče greš k komu res samo na pogovor in poveš, da ne želiš nobenih tablet in da naj ti za začetek pove kako preživeti dan, nato teden, mesec...mislim, da je najbolje, da si najdeš eno aktivnost (šport), poznam kar nekaj ljudi, ki so se znašli v takšnih in drugačnih situacijah in pravijo, da jim je šport veliko pri tem pomagal. Vsekakor pa to ni edina rešitev, je pa lahko pot v tej smeri, seveda z veliko pogovora.

Obema pošiljam en velik objemček!

Seveda se da - pod pogojem, da imaš nekakšno oporo nekje. Nekoga, ki ti bo stal ob strani v najtežjih trenutkih. Nihče ne pravi, da moraš jemati pomirjevala ali antidepresive, ampak če je zelo zelo hudo, pa je bolje, da jih kot da jih ne. O tem bo presodil ustrezen strokovnjak.

Seveda lahko tudi sama (brez oseb, ki ti prisluhnejo in svetujejo) nekako prebrodiš, ampak problem je v tem, da se ob takih dogodkih, ko tako zelo trpimo, v telesu odvijejo hude in pomembne reakcije, sprošča se ogromno stresnih hormonov, prosti radikali uničujejo zdrave celice (in poškodujejo DNK, kar vodi tudi v raka), ki dokazano povzročajo razne bolezni. Popolnoma te razumem, da bi rada sama prebrodila in dokazala, da si močna in trmasta - ampak dvomim, da ti bo to zelo koristilo oz. ti karkoli pomenilo, če boš kasneje ugorovila, da imaš zdravstvene težave (tako se namreč lahko začnejo tudi rakava obolenja in še kup drugih težav). Stres je dokazan ubijalec in ti imaš zdajle izjemno stresno - v takih trenutkih je treba gledati malo širše, bolj dolgoročno, in kakšen vpliv ima to na tvoje telo. Lahko ponosno vztrajaš sama, ampak zelo možno je, da si boš s tem naredila medvedjo uslugo.

Zato še enkrat: na tvojem mestu bi se obrnila na nekoga po stokovno pomoč, vsaj kakšnega terapevta. Terapevti, psihologi ... niso noben bavbav, so zato, da nam pomagajo, prisluhnejo v težkih situacijah. In ne boš ne prva, ne edina, ki se je obrnila na njih (če smo natančni, so zelo prezasedeni, sploh v današnjih težkih časih). To, da nočemo pomoči, ko jo dejansko  potrebujemo, ni nobeno herojstvo, pogum ipd., vsaj za moje pojme ne. In glede na to, da ti gre po glavi celo samomor, mislim, da nujno potrebuješ nekakšno strokovno pomoč, za začetek v obliki pogovora.
Kakorkoli se boš odločila, ti želim vse dobro.:)

Dalichka in Elle11...
Stvari so še tako sveže, da je to čisto normalno, da ne moreš spati, jesti, da dobesedno vegetiraš. Pa bo bolje, obljubim. In bo slabše, obljubim tudi to, na žalost... In potem bo res vedno manj trpečih trenutkov. Ampak daj si čas, ne bodi preveč zahtevna do sebe. Jaz sem si na začetku vsak dan splanirala do potankosti, da nisem imela časa razmišljati. Kao, tudi razmišljala boš, samo za to si pusti čim manj časa. Če že imaš kaj za premlevati, boš to počela kasneje, ko spomini ne bodo več tako boleči. Zavestno prekini spominjanje (jaz sem začela kar naglas peti, se pogovarjati sama s sabo...). Jaz sem se zvečer namenoma ful utrudila, da sem samo še padla v posteljo. Pa najdi si neko novo, vsakodnevno rutino. Jaz sem se začela rekreirati, vsak dan vsaj 1 uro. Če zdaj pomislim, mi je to tako zelo pomagalo, da je neverjetno. Pa prisili se it ven, tudi z znanci, kolegi, če pravih prijateljev ni na obzorju. Zdelo se ti bo bedno, ampak pojdi. Včasih se je treba tudi prisiliti k čemu. Potem pa steče veš, po vzponih in padcih (enkrat boš dosegla dno, najbrž) se življenje normalizira, ni ti potrebno več vsakega dneva do obisti zapolniti z dejavnostmi, počasi razčistiš stvari in gre... Dnevi minevajo in čas celi rane(naj se sliši še tako zlajnano, drži kot pribito).
Obljubim da bo vse ok.

Elle, ti si sploh preveč neizprosna do sebe, po drugi strani pa (oprosti, saj vem da se sliši kruto, ampak se boš čez čas strinjala z mano) se smiliš sama sebi. Nič ni narobe s tem, samo asap prekini to stanje, jokaj, premlevaj (ampak to res svetujem za kasneje), kriči, samo ne smili se sama sebi. Nič manj vredna ne boš, če poiščeš pomoč strokovnjakov. Btw, tudi jaz sem ob tem dogodku mislila, da sem ostala sama, pa se je izkazalo, da nisem, da je nekaj pravih prijateljev okoli mene. To sem izvedela samo tako, da sem zaupala kolegom (eni še to niso bili, so bili bolj znanci), pa so mi stali ob strani.. Tako da pogovarjajte se, saj ni treba da so ljudje vaši prijatelji...Glavno je, da pogovor steče.

Punce, jaz sem par mesecev nazaj res doživela hladen tuš na tem področju (pa sem ga preživela, kot vidite), če katera rabi kak nasvet, pogovor, se komot obrne name.

Hvala vam za vaša mnenja, besede, misli.

Odločila sem se, da bom poskusila dobiti napotnico za psihologa... bomo videli, kaj bo na to rekla osebna zdravnica, saj kolikor mi je jasno, ni najbolj pristašica tega...

Res je, da se smilim sama sebi... ponavadi takrat, ko ostanem sama - zvečer, v postelji (itak je prej vedno spal pri meni), med dnevom... in potem mi več stvari pade na pamet, ker nimam službe...

Saj službo iščem - brez skrbi na polno paro... Vsevpovsod po sloveniji in ne samo v svojem domačem kraju. Saj me ne zadržuje nič več...

Bom videla, kako se bo jutri izpletlo... upam na najboljše...

IN hvala vam, da ste si vzele čas in mi prisluhnile... HVALA.

Ti se le izbori za napotnico in povej vse osebni zdravnici. Če je vsaj malo človeška, bo razumela in te napotila dalje. Tudi če se ti bo pozneje zdelo, da mogoče rajši ne bi šla na terapijo, se spomni Tanjinih nasvetov tukaj. Vztrajanje za vsako ceno in potlačitev problemov ni rešitev.

Popolnoma te razumem glede slabega počutja, ko ostaneš sama. Takrat je vedno najhujše, ker se enostavno ne moreš z ničemer zamotiti. Nekaj začneš početi, ampak um se stalno vrača na problem, ki te tišči.
Če se le da, pojdi ven, med ljudi, počni zunaj stvari, ki te veselijo (če nimaš težav s tem). Zvečer mogoče glej kakšen najbolj brezvezen film ali serijo, da se malo odklopiš. To so vse kratkotrajne rešitve, da preživiš dan za dnem. Ampak čas in terapija v začetku ti bosta pomagala, da dolgoročno zaživiš s polnimi pljuči in najdeš radost v življenju. 

Elle se podpišem pod Romy, Tanjo. Hang on

Jaz sem doživljala podobno še nedolgo nazaj, pa sem se postavila na noge in mi je bolje kot kadarkoli prej v življenju, in sem poiskala pomoč, tako pri prijateljih, ki so mi res pomagali čez to kot tudi druge metode, da mi je le uspelo. Se sliši zlajnano, ampak BO bolje, veliko bolje kot je sploh bilo, čeprav je sedaj težko to verjeti.

Dalchika, sem zdaj še tvojo izkušnjo prebrala. Mi je zelo žal , tudi tebi velik objem .

Mogoče bo hecno, ampak mene je v najtežjih trenutnkih 'upnila' knjiga Maje Debeljak - Čarobnost življenja. Zamoti te, da misliti in se bolje počutiš. Na splošno, je meni pomagalo branje, poglabljanje vase (in ne v partnerja), razmišljanje o sebi in seveda fizična aktivnost, meditacija, joga, povezovanje s seboj. In VEDNO ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga, samo spustiti je treba.

Ena misel, ki meni pomaga - in ko vidiš, da je to dejansko res, je vse kar je bilo, smešno. Obljubim. Samo dajta si čas in pogumno naprej in nikar ne odlašat pri tem, da se poišče pomoč.

(žal nimam vira, zbirka na PC)

Punce, iskreno najlepša hvala za tako spodbudne besede in vaša priporočila, izkušnje. Res lepo, da si vzamete čas tudi za popolne neznanke. Si pišem priporočila, misli prijateljev, pisateljev in planetk. Že zdaj so mi v veliko pomoč.

Počasi se sestavljam, ampak bo še dolgo trajalo. Ko mislim sestavljam, predvsem to, da sem to noč lahko spala in celo nekaj malega pojedla. Boli me to, ko vem, da bi se zadeve med nama dejansko dale urediti, če znala komunicirat. Bo že nekaj na tem ko pravijo, da kjer je volja, tam je pot.

Tikka, misel ki si jo dala je odlična. Si jo bom tudi sama sprintala in dala na kako vidno mesto. Tudi knjigo bom prebrala.

Elle11, vesela sem, da si se odločila da si poiščeš pomoč. Poročaj kaj kako ti bo šlo.

Še enkrat najlepša hvala za vse. Planetke ste res zlate.

To je ogromen napredek! Bravo.  Brez pretiravanja lahko rečem, da sem ponosna nate, da že v nekaj dneh napreduješ. Samo tako naprej, Planetke smo ti ob strani.

Dalichka, par stvari si napisala enako, kot sem pred časom jaz razmišljala, in ti obljubim, da bo bolje. Glede na napredek se boš v doglednem času pobrala, kar pogumno naprej! Prvi teden je obupen, drugi gre že lažje, potem pa lahko že preživiš tudi brez konstantnih distrakcij.

Tako je Bravo!

Ko 'dojameš' je lažje, žal nekaj časa traja da se tvoji možgani sploh dobro zavejo spremembe (pravijo po raziskavah da 28 dni). No pri meni je šlo po enem mesecu že precej na bolje. Še pride kak flashback, se usedeš, scmeraš in greš naprej.

Podpis pod Tiko!

Upam, da bo res kmalu lažje, ker trenutno stanje res ne pelje nikamor. Spim povprečno dve uri na dan. Me prav skrbi kako bom funkcionirala naslednji teden v službi. Ta se mi je tudi že čisto zamerila glede na to, da jo je očital za glavni razlog za razhod. No, ne toliko konkretno službo kot moje obremenjevanje z njo in prinašanje skrbi domov, v najin prosti čas. Ne razumem zakaj me ni prej postavil pred dejstvo in mi dal še eno priložnost

V glavi tuhtam tisoč in eno stvar, pa me zanima če ste se tudi ve spopadle s podobnimi dilemami in kakšno izkušnjo imate:
- Veliko vas navaja, da ste se zamotile in počele tisoč in eno stvar, predvsem se družile, s prijatelji, kolegi. Razmislila sem o dvojem krogu prijateljev, s katerimi sem se zamotila. Težko se bi redno družili, ker se tudi do sedaj nismo, saj je večina poročenih in ima oziroma pričakuje otroke.
- Stara sem 29 let in priznam da me leta precej bremenijo, saj sem si predstavljala da bom imela do 30. leta ob sebi partnerja in že kakšnega otroka.
- Zdi se mi, da je pri teh letih ali več »dobra moška roba« že oddana in da bom še težje spoznala novega partnerja.
Je še katera pomislila na zgoraj našteto in se obremenjevala s tem?

Hvala za vaša spodbudna sporočila in izkušnje. Mi zelo pomagajo v tem trenutku, saj okrog mene (k sreči) ni nikogar, ki pred kratkim šel čez podobno situacijo in bi razumel kaj doživljam.

P.s.: Če so moji stavki čudno formulirani, težko razumljivi, se iskreno opravičujem. Pomanjkanje spanja naredi svoje.

Boš prebolela, verjemi. Seveda se lahko zgodi, da bo čez čas še prišlo za tabo, ni pa nujno. Npr. ko sva se s prvo punco razšla, sem se čez pol leta zares zavedel, kaj sem izgubil in me je nekaj dni zelo bolelo, daleč bolj kot pa prve dni po koncu zveze.

Big hug

Drug teden ti bo lažje, ker boš hodila v službo in boš bolj izmučena in ne boš imela ne časa ne energije za seciranje svojega življenja. Res, če se le da prekini to. Za seciranje boš imela dovolj časa, takrat ko boš bolj "pri sebi".

A se rekreiraš? Če ja, super Če ne, potem to začni, magari enourni sprehod. Prisili se, ker dela čudeže. Pejdi po fasungo zelo zelo počasi, od police do police po celi trgovini, pa mine čas... Take bedarije počni

Pa ne se omejit na samo določen krog Prijateljev. Druži se tudi s kolegi in znanci. Pokliči tiste, s katerimi se nameravaš že dalj časa dobit... Pa se zmeni za kako večerno pijačo, pa naj še oni pripeljejo družbo, kar je super ker spoznaš nov krog ljudi (več možnosti za sveže meso hehe ). Ali pa se zmenite za kako žurko, pa se pridruži. Samo upati si moraš, pa kaj če so samo tvoji bežni kolegi. Namigni kaj se ti je zgodilo. Ko sem jaz to naredila, sem bila res pozitivno presenečena. En kup vabil na pijače, dogodke itd. Pa spoznaš nove ljudi, pa oni ti spet nove predstavijo... In tako dobiš nove kolege/znance/prijatelje/ljubimce... Samo naj ti ne bo nerodno govoriti o sebi, nič sramotnega se ti ni zgodilo

Eh, kaj ti če družina in partner, če pa to ni to. Bo že ko bo, pusti si čas, naj se ti ne mudi. Eni prej drugi kasneje, kar ne pomeni da kaj zamujaš

Jp, je pa dobro sveže meso vsekakor težko najt... Ampak halo, raje sem sama kot pa z nekom, ki mi ne ustreza, mar ni tako? Ampak enega pravega bom pa že srečala, ti pa tudi, ni hudič