Marjanax

Živjo! 

Bi mi lahko katera napisala vse kar se tiče študija v tujini? Moraš najprej končati faks v SLO in šele potem oditi v drugo državo, kjer se dodatno izobražuješ? Kako točno vse poteka ko zapustiš Slovenijo in se znajdeš sam, daleč od doma?
Predvsem pišite na podlagi izkušenj . 

Popolnoma prav imaš, Orion. Po razhodu mi je napisal, da je to mogoče samo ena faza, ki se nama trenutno dogaja...nekakšna kriza al kaj jaz vem. In, da upa, da se bom potrudila in bila več časa z njim ipd. Zdaj pa kot sem že napisala...odpiše šele čez nekaj časa pa še to so taki bolj nezainteresirani odgovori, če mene vprašaš. Govorila sem tudi z njegovo najboljšo kolegico, kateri je zelo žal, da imava tak odnos in mi tudi sem pa tja pove, kaj si fant misli o meni in tako dalje. Hja, kaj pa vem kako se bo to vse naprej odvijalo. Upam, da na najboljše. Mislim pa, da če zdaj nebova imela stikov oziroma prijateljskega odnosa, se bova pozabila čez nekaj mesecev. Vsaj moje izkušnje so take, da se z ljudi, s katerimi se ne slišiš velikokrat čez nekaj časa oddaljiš in nekako pozabiš na njih.
 

Hvala vam, da ste se odločile prebrati ta daljši post in zraven tudi svetovati .
Vse se je začelo zdaj med počitnicami. Med šolo itak nisem imela časa, da bi se poglobila in tehtno premislila o vsem kar se njega tiče, zdaj pa je nekaj kliknilo v moji glavi in mi situacija ne da miru.
Sem pa jezna nanj, ker je ob koncu zveze on dal pobudo, da bi se še srečevala, češ da noče prekiniti vez s tako super punco. In na prvem prijateljskem srečanju je do poljubljanja prišlo zaradi njega, jaz nisem imela takih namenov, tako da tudi on daje mešane občutke. Nimava nobenih zamer, problem je samo v meni, kakor sem že napisala.
Nič, zgleda da se bom morala sprijazniti s tem in živeti tako kakor sem preden sem spoznala njega. Tudi te moje 'zbirčnosti' me je groza. Če pomislim na vse moje kolege nebi z nobenim prav nič imela. Pa imam raje moški družbo, katere je tudi več.

Hvala za odgovora.
Rada bi ga nazaj, vendar še vedno nevem, če sem pripravljena na ta korak, da ga pripeljem domov in povem, da je moj fant. Sem zmedena, močno v dvomih, zgubiti ga pa tut nočem.

Živijo!

Moj problemček pa je sledeč. Zelo bom hvaležna če boste vse prebrali in seveda, izrazili svoje mnenje in dali nasvet, ki sem ga tako močno potrebna! Stara sem bila 18 in sem končala tretji letnik gimnazije Šentvid.

V 2. letniku na čisto običajni zimski dan me je seveda na Facebooku kliknil fant in z njim sem začela prijeten pogovor, ki se je vlekel ponavadi čez cel dan tja do 3 ure zjutraj. Fant je bil zelo prijazen, pozoren, smešen, opazila sem pa seveda tudi njegove karakterne napake a me niso pretirano motile - noben ni popoln. Vrstili so si telefonski klici, SMS-ji, virtualni klepeti in prišel je dan, ko sva se tudi dobila na pijači. Videlo se je, da ga zanimam, jaz pa pretiranega zanimanja nisem kazala, nevem zakaj. Priznam, da me fant ni preveč navdušil, vendar sem sprejela njegovo povabilo, saj je tudi rahlo medijsko prepoznaven. Ne mislite, da sem šla ven z njim samo zato, da bi se mi zdelo kako imam priložnost srkati pijačo v družbi takšne osebe.

Na videz mi ni bil preveč všeč, ni me pa odvračal, se razume. Karakterno se mi je zdel uredu. Ko sem se vračala domov, sem razmišlaja o tem večeru. Bil je fant, leto starejši, super, takšen kakršnega si večina punc želi, vendar sem si rekla, da zveze z njim nebom imela, ker sem bila mnenja, da pač resne zveze niso zame. Pogovori so se vrstili in prav tako tudi srečanja. 4 mesece sva hodila samo ven (Tivoli, Kolosej, pijače, bowling, sprehod), spoznala sem nekatere sorodnike, tudi starše. Govorila sem si, da nevem če si želim biti z njim, namreč bil bi moj prvi fant. Vse do sedaj sem zavračala - razlog: preprosto se mi ni zdel nihče tako vredu, da bi bila z njim. Razmerij sem se izogibala, češ da bom potem samo mislila na fanta, premalo časa posvetila prijateljem in šoli ter treningom, katere imam 4x na teden po 2 uri in seveda zveza nebi funkcionirala.

No in nekega dne se je zgodilo. Vprašal je, če bi bila njegova punca in to pred sestro. Jaz sem rekla, da bi, vendar takrat nisem bila 100% prepričana, da je to prav, kar sem storila. Prve 4 mesece sva se sestajala zunaj in se imela lepo. On je doma povedal, da ima punco in starši so bili veseli, jaz pa doma nisem niti pisnila o tem, da imam fanta. Imela sva 5 mesecev, potem 6 in še vedno sva se dobivala zunaj, ali pa pri njemu. S starši sem se ujela, prav tako z drugimi sorodniki. Ko sem šla k njemu domov, sem se doma lagala, da grem k prijateljicami itd. vem, neumno. Izrazil je željo, da bi se večkrat dobivala pri njemu ali pri meni, prespala drug pri drugem, jaz pa sem si znova in znova zmišljevala izgovore, zakaj nemore k meni in tako naprej.

Naj omenim, da sva se včasih videla samo 5x do 6x na mesec, kar pa njemu ni bilo všeč, jaz pa sem bila tako zaposlena, da si nisem mogla oziroma hotela vzeti časa zanj, saj sem se morala učiti, ali opraviti kakšno drugo obveznost. Vedno se mi je zdelo, da je izobrazba pomembna in da si brez tega nula. Učim se za lepe ocene, za odličen uspeh, katerega dosežem z zelo veliko truda in nisem ena izmed tistih srečnežev, ki snov samo preberejo, naslednji dan odpišejo test in glej ga zlomka - petica! Za nekatere predmete se morm guiti in guliti pa še vedno pade kakšna 3, 2 ali šus vendar mi potem na srečo uspe vse lepo popraviti. Seveda je prisoten stres in še druge nevšečnosti.

Če se vrnem nazaj k problemu. Med zvezo sem bila tudi na čase ljubosumna na nekatere punce/ženske, ki so mu napisale SMS in tako dalje. Jaz pa sem človek, ki svojo jezno ne izraža z dretjem, razbijanjem stvari in podobno, ampak začnem biti zelo nesramna in sarkastična, človek pa dobi občutek da ga 'j**em v glavo'. To je prišlo tako daleč, da sva se nekajkrat tudi rahlo sprla, vendar je bil zaljubljen in mi je potem na nek način odpustil. Velikokrat mi je govoril kako čuti metuljčke od poljubljanu, jaz pa tega nikoli nisem čutila. Fanta sem imela rada, vendar nevem, če sem bila zaljubljena. Vabil me je na morje, jaz pa sem si znova in znova zmišljevala zakaj nemorem z njim, saj nisem vedela, kakšen izgovor naj uporabim doma in nakoncu mi je bilo žal, da povabila nisem sprejela. Bila sem stara skoraj 17 in bi staršem morala pojasnjevati s kom grem, koliko časa bom zdoma itd. Tako lagati pa jim nisem upala.

Skupaj sva bila 11 mesecev, potem pa sva se bolj na njegovo pobudo razšla. Rekel je, da me ima zelo rad, vendar razume, če dajem drugim stvarem prednost. Da si on želi zvezo, v kateri bosta fant in punca bolj povezana, se večkrat videla v živo, doživela veliko dogodkov in se jih potem spominjala, ne mara pa stalnega pisanja na Facebooku, SMSjanja čez dan itd. Slišala sva se vsak dan, samo v živo sva se v določenih obdobjih malo dobivala. In vse do 11 meseca doma nisem povedala zanj. Moj problem pa nevem iz kje izvira. Starše pozna (pozneje sem ga predstavila kot prijatelja, saj ni želel zgubiti stikov z mano, samo ni me hotel imeti za punco, ker si zgleda drugače predstavljava zvezo), nikoli ga pa nisem pripeljala domov. Njegovi starši so dokaj bogati. Imajo lepo hišo, fitnes, savno, jahto in še nekaj 'luksuznih' reči, moji dom pa je bolj preprost in seveda glede financ so njegovi starši pred nami.

Mogoče je krivo, da se sramujem tega, da pač nisem tako premožna kot on? Namreč stanovanje imamo dokaj skromno. In moje razmišljanje je tako - rajši vidim, da ga nimam kot pa, da mu pokažem, da smo z družino glede denarja bolj na zlati sredini in šibkejši od njega. Da me nebo kdo narobe razumel - nismo revni, imamo denar, vendar pa ga ima on oziroma njegova družina mnogo več. To se vidi v avtomobilih, stanovanju, oblekah itd. Počutim se kot trapa, da me taka stvar ustavi pri zvezi, vendar sem še najstnica in v tem obdobju se mi zaenkrat zdijo nekatere stvari tako težko razumljive in čudne. Prosim ne me obsojati. In zadnje čase opažam, kako zelo ga pogrešam. Torej pregovor: Šele ko izgubiš človeka, se zaveš, kako rad si ga imel - popolnoma drži. Fanta imam rada, dal mi je občutek varnosti, ljubezen, bil je moj prvi. Še vedno se učasih dogovoriva za pijačo, in nekajkrat je spet prišlo do tega, da sva se začela poljubljati, ker se enostavno nisva mogla upreti drug drugemu. Sedaj pa mi on daje občutek, da mu je vseeno zame, na SMSje odpiše šele po nekaj urah, pri pogovoru ni preveč zainteresiran. Ko sem ga vprašala zakaj je tak, je rekel, da sem bila tudi jaz teka na začetku najine zveze. Imela bi ga, pa se po eni strani spet sekiram, da bom potem zanemarila šolo in vse te stvari. Nerazumem nekaterih ki odlično furajo šolo, hodijo ven, na treninge in imajo fanta. Grozno.

Vesela bi bila kakršnega koli komentarja. Počutim se samo in včasih si želim, da bi stvari čisto drugače izpeljala, kot sem jih. Če vam kaj ni jasno, vprašajte, bom odgovorila.

Hvala vam