Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Resnična zgodba: Zakaj sem se odločila za porod doma

13. jul 2021 16:30 Urška P. Iršič
0

Oglasno sporočilo

Da bi lahko pisala o svojem porodu doma, moram začeti pri porodu številka 1 – le tako bo celotna zgodba imela nek večji smisel tudi za vas.

Nihče (razen mene) je ni tako čakal, kot ona.

Ko me je dula Ana Stubelj na prvem sestanku vprašala, če želim, da so otroci prisotni pri porodu, sem odločno rekla NE! Seveda ne želim, da vidijo vso to trpljenje; ne želim, da me vidijo v teh norih bolečinah, ko bom jokala, ko bom bog ve kaj vse počela in govorila …

“Ampak Urška, to se ne bo zgodilo, pripravljena boš na porod in jaz bom zraven tebe vsako sekundo. Pomagala ti bom, vodila te bom in ne bom pustila, da padeš v agonijo,” mi je rekla dula.
A me ni čisto prepričala …

Par dni kasneje sva z mojo deklico slučajno gledali film, v katerem je ženska rojevala … Seveda, ameriška varianta poroda. Ležala je na hrbtu, okoli nje je bilo polno zdravnikov, in drla se je na ves glas! Takrat me je Ana vprašala: ”Mami, a tako izgleda porod?”
Pretreslo me je v dno duše …

Tudi sama sem odraščala ob takšnih podobah poroda in od kar pomnim, sem se poroda bala … še sedaj, ko sem bila noseča četrtič, sem se bala. In bala se bo tudi moja deklica – tega nisem smela dopustiti.

Ko sem jo vprašala, če bi želela biti zraven na porodu, je bila takoj zasmiley in od takrat dalje ni zamudila niti enega sestanka z babico Teja Škodič Zakšek in dulo Ano. Pogledali sva vse posnetke porodov doma na youtubu, prebrali vse, kar sva našli. Pridno je postavljala vprašanja – babica in dula pa sta ji vse odgovorili. Nekega dne je prišla k meni in mi povedala, da bi želela videti posnetek, kako se porodi posteljica in ko bo velika, bo babica – tako kot Teja.smiley
Porod doma je postal “najina” stvar, najina skrivnost, ki jo je tako vestno čuvala …

Prvi porod

Da bi lahko pisala o svojem porodu doma, moram začeti pri porodu številka 1 – le tako bo celotna zgodba imela nek večji smisel tudi za vas.

To zgodbo bom zapisala zase, za skupnost žensk, ki sem jo spoznala tekom zadnje nosečnosti, katerih zgodbe o porodih doma so mi “pomagale” pri pripravah na moj porod.

Pišem tudi za vse tiste mamice, ki mislite, da vam drugačna zbira poroda kot v porodnišnici ni dana in pišem, ker ne morem in ne smem biti tiho. Sem mama treh deklic in čutim močno odgovornost, da jim pripravim teren, da ko bo čas in bodo one rojevale, bo izbira za porod doma tako normalna kot je izbira EA, CR in ostalih “načinov” poroda.
Delim izključno moj pogled na različne porode, ki sem jih doživela in JA, imam veliko izkušenj.
Vabljene, da preberete, komentirate, delite … bodimo ženska -ženski podpora in ne sodniki, delimo si med sabo ta starodavna znanja, ki jih nosimo v sebi – za nas, za naše otroke, da bodo vedno imeli izbiro!

Moja prva nosečnost je bila težko pričakovana in zaželena.

Po bolezni, ki je zahtevala kemoterapije, operacije in obsevanja, se namreč ni vedelo, ali bom lahko sploh zanosila. A globoko v sebi sem vedela, da me življenje ne bo tako kruto kaznovalo – namreč odkar pomnim, sem sanjala, da bom mama.

In res, kmalu se je na testu za nosečnost prikazal plusek. Bila sva presrečna in jaz sem se zaobljubila, da bom vse naredila prav. Vse bom naredila – karkoli bodo rekli, samo da varno in zdravo donosim, ter rodim to mojo srečo, ki mi je rastla pod srčkom. Vedela sem, da je fantek in občutek, da bom svojemu možu rodila sina, je v meni prebudil najlepša čustva.
Nosečnost je potekala brez težav. Prebrala sem vse knjige, naredila vse nosečniške tečaje, upoštevala vse nasvete ginekologinje.

Pred rokom poroda sem se najavila v porodnišnici Maribor, na ogled porodne sobe. Hotela sem biti pripravljena in predvsem odgovorna do fantka, ki je tako pridno brcal v mojem trebuhu, tako sem se bala za njega ...
Babica mi je razkazala porodno sobo, pripomočke, žoge … in jaz sem odšla domov z nasmehom na obrazu …
Pomagali mi bodo, povedali mi bodo kako naj rojevam in ne rabim se bat, v dobrih rokah bova oba … poskrbeli bodo za naju.
Kako sem se motila …

Prišel je moj mesec maj. Vse je cvetelo in narava je rojevala na vsakem koraku … Bilo je krasno jutro in z odtekom plodovnice je prišel tudi moj čas …
Poznala sem teorijo, rekli so mi, da se ne smem veliko gibati, ampak moram takoj v porodnišnico. To sva tudi storila …

Z nasmehom na obrazu sem odšla po mojega fantka.
Ob sprejemu me je pričakala prijazna babica. Naredila je vaginalni pregled. Bila je zelo groba, v oči so mi stopile solze, a sem sama sebi govorila, da ni čas, da sem občutljiva, da tako pač je, zdaj bom pogumna. In sem bila.

“Popolni razpok mehurja imate, a ste še čisto zaprta in nič zrela za porod, nastavili vam bomo umetne popadke, da se začne vsaj malo dogajat”, je naznanila.
Odpeljala me je v porodno sobo. Priklopila na CTG, vstavila kanal v roko, priklopila na umetne popadke in odšla. Z Janijem sva ostala sama. Nisem vedela kaj sledi, kaj se bo zgodilo … le čakala sem … kmalu so se začeli močni popadki. Ležanje je bilo mučno in telo je želelo gibanja. Babica je vstopila in me okregala, zakaj se toliko prestavljam sem in tja “to moti ctg, bom ti jaz povedala, kdaj se lahko prestaviš na levi bok in kdaj na desni” in spet je odšla. Bolečine so šle iz 1 na 10 v roku 20 minut, moje vpitje je priklicalo babico, ki je odmerek umetnih popadkov hitro zmanjšala …

Prosila sem, da me spustijo lulat … a me ni poslušala. Prinesla je kahlo … in tako leže, v 9 mesecu nosečnosti, priklopljena na umetne popadke, sem morala lulat v kahlo … ni mi uspelo … in babica je bila jezna, ker je morala preobleči posteljo in mene … mene pa je bilo sram – le kaj si bo mislila o meni …

Ko sem ponovno povedala, da moram lulat, je sledil nov šok. Usedla se je med moje noge in začutila sem pekočo bolečino. Vstavila mi je kateter. Brez, da bi me vprašala, brez da bi mi povedala … tako se je ona odločila in jaz nisem več imela besede o mojem telesu … le jokala sem … skoz sem jokala …

Ker sva večina časa z Janijem bila sama, sem na njega pritiskala, naj naredi nekaj, naj mi kdo pomaga … bil je obupan. V čakalnici pred porodno sobo je čakala moja mama … vedela je, da nisem v redu, da porod ne napreduje … in odločna tako kot je, je v nekem trenutku vstopila v sobo in prosila babico, če mi lahko pomaga … seveda ji niso pustili …

Vsake toliko se je mimo vrat sprehodila ginekologinja in mi rekla: »Če se ne boste začeli odpirat, vam bom naredila cr”. Ničesar več nisem odgovarjala … le borila sem se da preživim …

Že v naslednjem trenutku, sem si želela drugače … babica se je namreč odločila, da me med popadkom “ročno širi”, da bi se hitreje odpirala … večje bolečine v življenju še nisem čutila in kriki, ki sem jih spravila iz sebe, so bili živalski …

Na tej točki poroda sem si želela umret. Bi bilo tako slabo umret? Vsega bi bilo takoj konec, vse te bolečine. Mojega fantka bodo rešili, Jani bo najboljši ati na svetu in jaz bom rešena bolečin. JAZ! Jaz, ki sem premagala raka z nasmehom na obrazu, sem bila pripravljena da umrem v porodni sobi … samo da bi se nehalo …

Proti večeru je Jani zahteval, da mi dajo nekaj proti bolečinam. Babica je rekla, da moramo v drugo sobo, ker v teh ni maske za smejalni plin. Ok, pa gremo tja.

Po 12 urah sem prvič vstala, naredila par korakov do druge sobe in nagonsko počepnila ob popadku. Ko sem se ponovno ulegla na posteljo, sem bila pripravljena roditi. Dve babici sta mi držali noge, dve sta se z vso močjo naslanjali na trebuh … jaz pa sem pritiskala koliko sem mogla. “vrezali bomo” sem iz daljave slišala ginekologinjo … po 12 urah umetnih popadkov se je rodil Lan.

Rabila sem nekaj časa, da sem dojela, da imam otroka. Nisem bila vesela, ker se je rodil, vesela sem bila da sem preživela in da je konec bolečin. Janiju sem rekla naj mi da telefon, da javim, da sem živa … par minut kasneje sem dojela … mama sem, tukaj je, moj zlati fantek je tukaj … in od takrat dalje sem zaljubljena v njega.smiley
“Uspelo mi je, rodila sem … saj, saj ni bilo tako grozno a ne?!” sem govorila babici …
Tako željna sem bila lepe besede, mogoče pohvale, čestitke … a je nisem dobila … zavila je z očmi in dalje delala svoje delo …

Naslednje jutro, ko sem se pogledala v ogledalu, sem jokala … obraz, ramena, oči … povsod sem imela popokane žilice … Izgledala sem obupno in tudi počutila sem se tako in moj trebuh … ta isti trebuh, ki sem ga vse te mesece tako čuvala, je bil poln modric … 
Vse so mi rekle, da bom porod pozabila … a ga nisem.

Vseeno sem čutila, da nimam pravice biti žalostna, kajti dobila sem zdravega fantka – to je vse kar si lahko želim. Pa je res?
O svojem porodu nisem veliko govorila … dokler se nisem odločila za porod doma ...

Drugi porod

Leta so minila in želja po še enem otroku je bila večja kot pa strah pred ponovnim porodom.
Nekje med vodenjem svojega podjetja in pripravami na poroko, sem na testu za nosečnost ponovno zagledala plus.
Spet bom mamica, kakšna sreča.
Vedela sem, da mi bo tokrat dana majhna deklica …
Že v začetku nosečnosti sem se odločila, da me v Mariborski porodnišnici več ne vidijo … Pregledala sem vse opcije in se odločila za porodnišnico Postojna – tam namreč opravijo največ porodov z epiduralno.

Ničesar o naravnem porodu nisem več želela slišat, knjigo Modrost rojevanja pa sem vrgla v koš – tako jezna sem bila, kako so mi lagali!

Spet sem imela to srečo, da je nosečnost potekala brez težav, na porod pa nisem želela misliti.
V hladni januarski noči, tik pred rokom, me je zbudil popadek …
Takoj sem želela v porodnišnico.

Pri prihodu v Postojno in po opravljenemu pregledu, je babica rekla, da popadkov ni, odprta pa sem 2 cm. A se nisem dala. “Danes želim roditi!” sem vztrajala …
Ginekolog me je poslušal in predlagal, da mi vstavijo svečko za odpiranje, nastavijo epiduralno, predrejo plodovne ovoje, nastavijo umetne popadke in potem bom rodila. “Bom čutila bolečino?” sem vprašala …
“Ne, ničesar ne boste čutili.” Ok, to je vse, kar želim … ničesar ne želim čutiti.

Ko sedaj gledam nazaj, tako daleč od sebe, od svojega bistva nisem bila še nikoli. Oddaljena od vsega, kar mi je dala narava že ob rojstvu; od vsega, kar ženske nosimo v sebi … Prvi porod je ubil tisto “žensko modrost” v meni … 
Brez muk, brez bolečin, brez občutka … 
In Rodila se je najlepša deklica Ana.

Moja krasna punčka je prinesla veliko veselja, njen porod pa čudno “praznino”, ki si jo še leta po njenem rojstvu nisem znala razložiti. Dokler nisem rodila doma.

A prava preizkušnja, ki me je spremenila za celo življenje, me je v Postojni šele čakala …

Nekaj ur po porodu so me odpeljali na oddelek, Ano pa na pregled k pediatru. Minila je ura, dve … a Ane še vedno nisem dobila k sebi. Skrbelo me je. Še pred nekaj urami je bila v meni, zdaj pa je nekje sama …

Sestro sem prosila naj mi jo pripeljejo, pa je rekla, da so pravkar premazali pod in da se mora posušiti …
Po treh urah so mi jo končno pripeljali, a stiska, ki sem jo takrat doživljala je bila grozna – verjetno je tako bilo tudi moji deklici.

Naslednji dan so me sestre opozorile, da bi naj zvečer dojenčka oddala in mi ga potem pripeljejo zjutraj, a se s tem nisem strinjala, saj sem vedela, kako pomembni so ti prvi dnevi za dojenje. Sestra je zavila z očmi, zapustila sobo in dodala “spet ena, ki komplicira”.

Zvečer sem prosila sestro, če mi prinese malo fiziološke raztopine, ker je Ana imela zaprt nosek. 
“Pravkar je na oddelku pediater, jo kar peljem, pa bo pregledal, če ima slučajno kaj v nosu.”
Vesela sem bila sestrinega predloga in Ano so odpeljali.

Minila je ura … minile sta dve uri … moje punčke ali informacij o nje pa ni bilo od nikoder. Večkrat sem sestro poklicala v sobo, če slučajno ve kje je in kaj se dogaja … na koncu je bila že naveličana mojih vprašanj … “Kar sami pojdite pogledat, kje je” mi je zabrusila.

Odšla sem do “sobe” kjer so dojenčke imeli čez noč. 
Ana je ležala v svoji posteljici. Na prstku je imela napravo za merjenje kisika.
“Kaj je narobe z mojo punčko?” sem vsa tresoča in na robu solz vprašala starejšega pediatra, okoli katerega je kar mrgolelo sester. “Nič ni narobe z njo, čisto v redu je.”
“Oddahnila sem si … potem bi jo želela odpeljat,” sem nadaljevala.

“Tukaj bo čez noč, vi pa se naspite – glejte kakšna živčna razvalina ste,” je nadaljeval. Bila sem tiho in gledala svojo punčko in čakala na trenutek, da mi bo dovolil, da jo odpeljem.
“Vi pa niste iz Postojne, tukaj piše, da ste iz Lovrenca na Pohorju (na zdravstveni kartici sem imela še vedno star naslov). Aha Korošica ste … a veste kaj pravijo o Korošicah?” debelo sem ga gledala in razmišljala če sploh prav slišim … “Ko jim rečeš naj se usedejo, se kar uležejo.”
Njegov bedast smeh slišim še danes.

Solze so mi zalile oči, tako ranljiva, sem stala tam pred njim, ničesar nisem odgovorila, le upala sem, da bo dovolil, da odpeljem Ano s sabo v sobo. A ni.
“Idite zdaj, zjutraj vam jo pripeljemo”. To je bilo vse kar je še rekel. Obrnila sem se in odšla v sobo – brez moje deklice.

Sedela sem na postelji in klicala Janija in jokala. Niti mu nisem znala razložit kaj se je zgodilo. Vzeli so mi jo!, ne pustijo mi je!, ne smem je imet! – samo to sem spravila iz sebe …
Ko sem odložila telefon se je v meni nekaj zlomilo – za vse večne čase!! 
Ona je MOJA! ona je MOJ otrok! njo sem rodila JAZ! zaslužim si spoštovanje! 
Odšla sem nazaj, pripravljena na boj! 
Ano je držala sestra in jo hranila po flaški.

“Ne dovolim flaške! Ana je izključno dojena!” sem se zadrla na sestro. Takoj je odložila flaško. Nič več me niso mogli ustavit … v meni se je prebudila neverjetna moč.
“Zahtevam predstojnika oddelka, zahtevam drugo mnenje o tem, zakaj mora bit moja punčka tukaj, če ga me dobim, bom obvestila odvetnico in Varuhinjo človekovih pravic, če je kakršenkoli zdravstveni razlog, da mora bit Ana tukaj, bo tukaj, drugače gre pa z mano v sobo.” Vsi so me gledali … “Potem pa jo odpeljite” to je bilo vse kar je rekel.
Spet se je obrnil k sestram in debati, ki so jo imeli.

Vzela sem svojo punčko in odšla v sobo. V sobi sem se začela tresti in jokat, Ane pa niti za sekundo več nisem hotela odložiti v posteljico, da mi je ne bi spet odpeljali. Naslednji dan so me dali v svojo sobo – češ da ponoči motim ostale porodnice, ki so otroka oddale. Ni mi bilo mar … Trije dnevi so minili in lahko sva odšle domov. Dva dni pred žledom sva ušle iz Postojne. Nikoli več se nisem vrnila tja.
Ta dogodek mi je veliko dal …

Od takrat naprej se borim, zahtevam, tudi grozim, kadar so v igri moji otroci. Naučila sem se, da je moja beseda pomembna, četudi je na drugi strani ne vem kdo z ne vem koliko nazivi. Zanimivo pa mi je nekaj … kot onkološka bolnica sem imela veliko stikov z zdravstvenim osebjem in vedno so me obravnavi z veliko mero spoštovanja.
Zakaj se to tako spremeni, ko smo v vlogi porodnic? 

Tretji porod

Živeli smo mirno in srečno. Imela sem sinka in hčerkico, hiško in psa, a je v meni želja po še enem otroku tlela in tlela …
Še preden je test pokazal plus, sem vedela. Noseča sem. V meni je rastlo novo življenje.

Nosečnost je zame vedno bil čaroben čas. Imela sem energije na pretek in v tem času tudi končno diplomirala. Počutila sem se zdravo, močno in polno življenja. In tako se je počutila tudi deklica v mojem trebuhu.
Vedela sem, da druge opcije kot epiduralna za mene ni. Vedela sem, da v Postojno več ne grem. V tretje sem izbrala porodnišnico Ljubljana.

Teden preden sem imela predviden rok poroda, se je moje telo intenzivno pripravljalo. Bila sem bolj povezana s sabo in čutila sem kako se je punčka spuščala, kako se maternični vrat mehča … a si vseeno nisem zaupala. Čeprav je vse v meni hrepenelo po naravnem, nežnem, nagonskem, ženskem … je glava bila preveč glasna. “Naravni porod ni nekaj kar zmoreš ali znaš,” se je oglašal glas v meni. 

Zvečer na datum poroda sem Janiju potarnala, da me nekaj špika in mogoče pa bi se le šla pokazat v porodnišnico.
Sprejela me je prijazna babica. Pregledala me je. “Gospa, vi ste že 5 cm odprti, vse je zmehčano in deklica je čisto spodaj, žal, prepozni ste za epiduralno, gremo kar v porodno.”
Ne, ne in ne. “Jaz sem prišla po epiduralno, želim da mi jo daste,” sem rotila babico. 
Epiduralno so mi kasneje res nastavili, a tako kot je napovedala, bila sem prepozna, epiduralna ni prijela.

Moji popadki so postajali močnejši, jaz pa vse bol panična.
Prišla je mlada ginekologinja. “Preden vam bomo dali EA, ki dvomim, da bo prijela, vam bomo predrli plodovne ovoje, da bodo vaši popadki močnejši,” je povedala in se usedla med moje noge. 
Noge sem podzavestno dala skupaj, vso moje telo pa se je začelo tresti.

“Joj kaj se mi dogaja … zberi se Urška, prosim nehaj se tresti,” sem si govorila, a telo me ni več ubogalo. Nisem se morala pripraviti do tega, da bi dala noge narazen, da bi se nehala tresti.

Tudi če sem jaz trdila, da sem svoja prejšnja poroda “pozabila”, moje telo jih ni! In uprlo se je vse v meni. Telo me ni več ubogalo in ni mi zaupalo – zakaj bi mi? Še vsak porod sem delala vse “proti” njemu. Nisem ga smela, niti znala poslušati.
Vsi v sobi so opazili moje tresenje, predvsem pa ginekologinja.

“Gospa Iršič, a ste bili vi kdaj posiljeni?” me je vprašala. “Takšne odzive ponavadi vidimo pri posiljenih ženskah.”
Ne! Joj ne, nikoli nisem bila posiljena … “Imela je izjemno slabo izkušnjo s prvim porodom,” je nadaljeval Jani. Takrat sem se za trenutek zavedala kako globoko rano mi je pustil prvi porod.
Ginekologinja je pokimala in meni je končno uspelo dat nogo toliko narazen, da je predrla plodovne ovoje.

Popadki so se začeli na polno. Tokrat sem prvič sploh videla, kaj pomeni popadek – in bili so znosni, nekaj, kar lahko predelam in preživim – nič v primerjavi z umetnimi popadki. Babica, ki je bila z mano v sobi, je bila zelo hladna in stroga. Neprestano me je nekaj kregala.
“Gospa Iršič, zberite se!” mi je ukazala, jaz pa sem jo prosila, da mi pomaga spravit ta porod skozi, saj nisem bila niti malo pripravljena na porod brez EA.
Nekje vmes sem rekla:” Fak kako boli” in babica je “znorela”.
“Pa kako se vi pogovarjate, tako se pa ne govori!” – opravičila sem se.

(Kot zanimivost: kasneje mi je moja zlata babica Teja, ki je bila z mano pri porodu doma, pojasnila, da je preklinjanje med porodom lahko zelo dobrodošlo, kajti takrat ženska spusti “racionalni” del sebe in se spusti na prvinskega – in tam se rojevajo otroci.)

Babica je okarala tudi Janija, ker si je vmes drznil pogledati na telefon, da bi izvedel, kako sta otroka, ki sta v varstvu čakala na novice o rojstvu sestrice. Iskreno – na njo nimam travmatičnih spominov, a tudi lepih ne. Niti si nisem zapomnila njenega imena.

“Uležite se na bok, sedem cm ste odprti. Dihajte z mano,” je nadaljevala babica.
A nisem dihala tako, kot je želela, ker mi to dihanje nikoli ni pomagalo, ker se mi je od tega dihanja samo vrtelo. “Spet ne sodelujete, sem vam povedala kaj morate delat!”
“Rodila bom! Zdaj bom rodila!” sem se začela dreti po porodni sobi. 
“Ne boste še rodili, 7 cm ste odprti,” se je spet kregala z mano.

A jaz je več nisem poslušala. Nagonsko so mi začele noge it narazen, nagonsko sem začela pritiskat detece na svet. Vse samo od sebe – takrat sem prvič v življenju začutila, da bi porod lahko bil nekaj, kar je v mojih rokah; modrost, ki mi je bila dana – le pustiti bi me morali pri miru, da rojevam v svojem tempu.

S tremi popadki se je rodila deklica Ajda. Bila sem presrečna, zmogla sem, in ni bilo za umreti.
“Še posteljico porodite,” mi je rekla in začela vleči, čeprav pravega popadka za posteljico nisem čutila – to vem sedaj, ko sem pri porodu doma posteljico porodila v svojem tempu, ko sem to čutila.
Kar na enkrat je v sobi bilo več osebja, Janija so poslali ven, Ajdo so mi vzeli.
Zavladala je panika …

Gospa Iršič, posteljica se je strgala in velik kos je ostal v vas. Dali vam bomo lokalno anestezijo, da to sčistimo.
Zameglilo se mi je pred očmi … Kje je Jani, kje je moja deklica … 
“Mož vas bo počakal zunaj, punčko pa smo odložili v posteljico.”

Začela sem jokat. Bilo me je strah – za sebe; za mojo Ajdo, ki ni bila zraven mene; za Janija, ki je ves bled – ne da bi vedel, kaj se sploh dogaja – moral zapustiti sobo …
K sreči je v sobo vstopila zelo prijazna anestezistka, ki je videla mojo stisko. Nastavila je narkozo, ter me prijela za roko. Začeli sva se pogovarjati vsakdanje stvari. Govorili sva in govorili, ginekologinja pa je naredila svoje.

Še danes se spomnim kako hvaležna sem bila za toplo in lepo besede sredi tistega viharja, ki se mi je dogajal. To je tudi edina osebe, katere obraz sem si zapomnila.
“Toliko vsega sem že preživela, preživela bom tudi to,” sem se bodrila. In res sem preživela.

Ajda je v naslednjih dneh ogromno jokala. Nekatere sestre so razumele, spet druge so me kregala, da je lačna in naj ji dam dodatek (iz porodnišnice sva tretji dan odšli s porodno težo!).
Nekatere so bile nežne, spet druge zelo grobe.

Nikoli ne bom pozabila sestre, ki je prvi dan po porodu naredila nego dojenčkom – bila je tako groba, da mi je šlo na jok – ko jo je preoblačila, sem se obračala vstran, saj nisem želela delati scene – a dojenčke je metala kot štruce kruha.
Z Ajdo sva tretji dan zapustile porodnišnico Ljubljana.

Ko sem prišla domov, sem Janiju rekla: ”Zaključila sem s porodnišnicami in zaključila sem s porodi,” a le ena stvar od teh dveh je zares držala.smiley

Četrti porod

Leta so tekla, jaz pa sem vedno bolj pogledovala za dojenčki in nosečnicami. Vse z moji otroci mi je šlo prehitro, jaz pa sem tako zelo uživala v materinstvu in vedela sem, da “to še ni to”, da me čaka še ena dušica.
V čudnih korona časih, med skrbmi in izzivi je test za nosečnost pokazal plus.

Bila sem presrečna, naša družinica se je nove dušice zelo razveselila, malo majn pa je bila vesela okolica. Pogledi so povedali svoje. Izgleda, da je “greh” če si želiš štiri otroke. A kaj veliko se nisem obremenjevala, večini je kar Jani povedal, da sem noseča, da se jaz nisem rabila ukvarjat s čudnimi pogledi in komentarji.

Veselila sem se prvega pregleda in potrditve nosečnosti. Ginekologinja mi je čestitala, vpisala v materinsko prejšnje nosečnosti in porode, ter v hecu vprašala, če bom tokrat rodila v Celju. Vse v meni se je ustavilo. Spet bom morala v porodnišnico, spet bom morala rodit. Ne morem. Ne na takšen način. Nočem. Ne grem nikamor več. Doma bom rodila, sem sama sebi oznanila na poti od ordinacije do avta.
Ampak kako, s kom, se bo Jani strinjal?!
Srce mi je razbijalo 100 na uro. Toliko vprašanj, nikjer odgovora.

Ko sem prišla domov, sem Janiju povedala vse o pregledu, o srčku, ki veselo bije in … povedala, da bom tokrat rodila doma.
 “Urška, to je noro, kaj če gre kaj narobe?” je bilo njegov prvi odziv. Nisem imela odgovora. “Moraš mi zaupat, moje telo je. Jaz več ne grem v porodnišnico, že prej ni bilo ok, zdaj v teh korona časih pa je še slabše.”

Iskreno, ni bil navdušen a tudi presenečen ne – skozi leta se je že navadil na moje “čudne” ideje.

Preko fb sem poznala punce, ki so rodile doma. Vsem sem pisala, in vsaka od njih mi je napisala ime svoje izbrane babice. “Urška, babico moraš začutit, ker ji boš tekom nosečnosti morala popolnoma zaupat” mi je rekla Marina. In bil je res dober nasvet.
Klicala sem sem in tja.

Takoj ko sem slišala Tejo, sem vedela … ona bo.smiley Že prej sem preiskala celoten internet, pogooglala vse o vsaki babici, ki ima dovoljenje za opravljanje porodov na domu, in Tejine izkušnje, izobrazba in znanje so bile več kot prepričljive. Potrebovala sem samo še “kemijo med nama” in tudi to je bilo.

Moje prvo vprašanje, ki sem ji ga postavila se je glasilo:” Kaj vse lahko gre narobe in kako bomo rešili.”
Zdaj se smejim, da je to bilo prvo kar sem želela vedet, a Teja se ni smejala, ali pa mi svetovala, da začneva od začetka. Začela mi je razlagat zaplete in kako se rešujejo.
“Urška, jaz delam z dulo, že imaš izbrano?” me je vprašala.
“Ne, nimam. Nočem dule. To je kar nekaj. Rabim samo eno da mi bo dobila otroka ven,“ sem odgovorila.
V mislih pa sem si govorila … no super … samo to mi še manjka … že tako bom na lestvici čudakov zrastla za par stopenj s tem porodom doma, a zdaj pa naj si še dulo omislim?!? Ja najboljše, da reče, da moram na koncu poroda še posteljico pojesti … no saj ne, da je ne bi … ampak potem sem pa res družbeno mrtva.smiley
“Ampak rabila boš dulo, ogromno ti bo pomagala, verjemi mi” je nadaljevala.
“Ok, bom imela dulo, ampak te, ki jaz poznam, so vse noseče.”
“Jaz mislim, da bi se ti zelo razumela z Ano” je predlagala.
“Ok, vzamem Ano, nima veze kdo je, itak je to kar nekaj, ampak, če to pomeni, da imam Tejo za babico, bom pa še na dulo pristala”, sem si mislila. (Ko to pišem mi gre na smeh, namreč sploh ne vem, kako sem lahko prejšnje nosečnosti preživela brez dule. Ana je postala ena izmed najljubših oseb v mojem življenju in večkrat sem se ji opravičila, ker sem tako podcenjevala njeno delo.)

Z izbiro babice in dule se je pričela najlepša dogodivščina v mojem življenju.smiley

Babica Teja in dula Ana sta želeli vedeti vse o porodu … “Pa zakaj, saj ja nisem neka občutljiva rožica, da bi zdaj jokala za 10 let nazaj” sem protestirala … a se nista vdali …
Povedala sem … po skoraj 10 letih, sem povedala na glas – to, kar sem mislila, da ni bilo tako hudo; to, kar sem mislila da tako pač je; to ker sem mislila, da nimam pravice objokavat; to kar sem mislila, da sem pustila za sabo … vse sem njima povedala.

S Tejo sva po korakih predebatirali porod, razložila mi je, kaj se je med tem porodom dogajalo, in kaj ter zakaj so mi določene stvari naredili … ”Urška, ti ničesar nisi naredila narobe,” mi je rekla Teja, in prvič, po 10 letih je moj prvi porod dobil nek zaključek. Ko smo predelali racionalni del, je sledil še čustveni. Jokala sem … in dula Ana je jokala z mano.

Vse, kar sem ''vedela'' o porodih, sem morala pozabiti. Vse, kar sem mislila, da razumem o rojevanju, sem morala spremeniti. Pustila sem predsodke za sabo, pozabila na naučena obnašanja, ki so jih pričakovali od mene in se odprla novemu … Naj pride, naj mi spodnese tla pod nogami, zdaj sem pripravljena! Tokrat bom rojevala v moči in ne v strahu.
Z dulo Ano sva mnoge ure debatirali o porodih, hormonih, naravnem rojevanju. S Tejo sva debatirali, kaj lahko gre narobe, kako to prepozna, kaj naredi.
In končno je vse skupaj dobilo nek smisel. Končno sem razumela globoko modrost, ki se skriva v ženskah. Kako so me zavajali, kako so mi lagali.

Včasih sem kakšno stvar morala slišat dvakrat ali večkrat, da sem jo lahko razumela in ponotranjila. Ani in Teji ni bilo nikoli odveč mi odgovorit na 1000 vprašanj. Vsak naš pogovor sem poslušala in se učila kot najbolj zagreta učenka. Nobena informacija mi ni ušla.

Tisti dan v mesecu, ko sta prišli k nam na obisk, je za nas vedno bil poseben. Cela družinica jih je bila vesela. V mesecih do poroda smo jih vzljubili vsi – še naša dva psa.smiley
Postali sta domači. Ko sta se gibali po hiši, je bilo tako, kot da smo skupaj že celo življenje. In moje zaupanje do njiju je postalo brezmejno.

Zlagala bi se, če bi rekla, da sem bila v svojo odločitev o porodu doma skozi vse mesece trdno prepričana. Nisem bila. Mnogokrat me je zajela panika, kako bom zmogla, kako bo bolelo, kaj je manjkalo epiduralni?!? A s količino znanja, ki sem ga imela tokrat, si nisem mogla več lagati. Točno sem vedela, kaj je najboljše zame, za mojo deklico. V najtežjem trenutku, ko sem najbolj dvomila v svojo odločitev o porodu doma, sem vzela list papirja in zapisala:

  • “To je zame, ker si zaslužim imeti lep porod; ker si zaslužim spoštovanje; da si dokažem, kar že dolgo vem – nihče me ne more ustaviti.”“To je zate, moja mala punčka, ker bi rada, da se rodiš v ljubezni in ne strahu.”
  • “To je za vaju, moji hčerkici, da bosta vedeli in videli, kakšna moč je v vama, da nikoli ne bosta podvomili vase, da bosta zahtevali spoštovanje tudi takrat, ko bosta najbolj ranljivi.”
  • “To je za tebe, dragi moj sin. Da boš nekoč lahko podprl svojo žensko v njeni izbiri in moči.”
  • “In to je za tebe dragi moj mož, da boš vedel, da si poročen z divjo, močno in samosvojo žensko, ki bo za najine otroke šla tudi v pekel in nazaj. Vem, velikokrat bi ti bilo lažje, če bi bila povprečna, a žal, poročen si z faking boginjo in to ti bom pokazala!smiley

Vsaj 1000-krat sem v preteklih mesecih prebrala ta zapis. Se nasmejala, razjokala, a nikoli več podvomila v svojo odločitev.

Da se lahko zgodi porod doma, morata biti tako nosečnica kot tudi plod zdrava. Otrok mora zavzeti pravilno lego, posteljica ne sme biti pri materničnem vratu. Skratka, en kup pravil, ki ti tekom nosečnosti kar malo “dihajo za ovratnik”. Teja mi je tudi jasno dala vedeti, da v kolikor se porod ne bi odvijal tako, kot je treba, ali bi predvidela kakšne zaplete, bomo odšli v porodnišnico in se bo porod nadaljeval tam.

Za porod doma nisem povedala nikomur. Delno zato, ker do konca nisem vedela, ali bom lahko “obkljukala” vse te pogoje, delno pa zato, ker nisem želela poslušat mnenja o tej temi.
Tudi svoji novi ginekologinji nisem povedala.

Pregledi pri ginekologinji so mi bili zmeraj zelo stresni. Enkrat je moja punčka bila premajhna, potem je imela premalo glavo, potem je imela prevelik mehur, a že naslednji trenutek se je na ultrazvoku videlo kako lula in mehur se je skrčil na normalo.
V petem mesecu nosečnosti na pregledu ni bilo moje ginekologinje, temveč pa je bila moja “stara” ginekologinja, ki je zelo za naravne stvari. Takoj sem ji povedala za porod doma in bila je navdušena. 
“Porodi doma so zelo prijazni, ampak saj veste, da mora biti vse bp, če želite roditi doma,” je povedala.

Sledil je ultrazvok in tista grozna tišina, ko takoj veš, da je nekaj narobe. “Gospa Iršič, vaša posteljica sega do materničnega vratu, žal mi je.”
Postalo mi je slabo.
Seveda sem vedela kaj to pomeni, na porod doma lahko kar pozabim. 
Kako sem prišla do avta, sploh ne vem. Začela sem jokat. Spet mi bodo vzeli porod!

Vsa panična sem klicala Tejo, ji vse razložila in potem poslušala njen miren glas. Razložila mi je, kdaj se porod doma ne more zgoditi: kadar je govora o placenti previji. Moja naj bi segala do materničnega vratu, a se še vedno lahko dvigne. Vse mi je razložila. Rabila sem njeno jasno razlago. A še bolj sem rabila mojo zlato dulo. “Kako si” – me je vprašala in jaz sem samo jokala. “Urška našla bom nekaj, da ti bo pomagalo, daj mi eno uro, pa da vidim, kaj se da narediti.”
Čez eno uro sem po nasvetu punc že kupila knjigo 'Sanjsko rojstvo', v kateri so posebne meditacije, namenjene tudi dvigu posteljice.
“Urška, Tita obvlada kranio-sakralno terapijo/masažo, če želiš, prideva k tebi (iz drugega konca Slovenije) – izgubiti nimaš kaj, mogoče pa pomaga,” je vsa v upanju, da uspe, naznanila Ana. In res sta prišli …

Na naslednjem pregledu se mi je ginekologinja opravičila, ker se je zmotila o legi posteljice, posteljica je namreč bila čisto zgoraj, njej pa nič jasno. A jaz sem vedela … tole so mi zrihtale moje čarovnice (za vedno ti bom hvaležna Titasmiley) smiley – nasmejala sem se. Porod doma vsaj zaenkrat ni bil več ogrožen.

Meseci so minevali zelo hitro in prav kmalu sem začela pripravljati še zadnje malenkosti za porod doma. Pregledala in prebrala sem vse, kar so punce, ki so rodile doma, pripravile kot neke mini “rituale”, ki pomagajo pri porodu. Imele so te krasne in globoke napise, mantre, slike, ki so jih izobesile okoli porodnega bazenčka.
Nekega dne sem Ano vprašala, kaj naj napišem. Iskreno, nisem se našla v teh globokih zapisih in mantrah. In vedno, ko sem hotela zapisati nekaj globokega, sem zapisala kakšno bedarijo, zaradi katere sva potem se z Ano še dva dni smejali … na primer; “ sem mavrični samorog, ki rojevasmileysmiley ali pa – naj bo čimprej konec.smiley
“Urška, Karkoli bo ok, važno je, da tebi pomaga,” mi je svetovala Ana.
Ok, vzela sem list papirja in zapisala tisto, kar mi bo med porodom dalo največ moči, tudi če bom rojevala dva dni – vsakič znova mi bo dalo moč – to sem jaz! Našla sem svojo porodno mantro!

Priprave na porod doma so mi prinesle globoko povezanost s telesom, naravo in punčko, ki je rastla v meni. Spreminjala sem se. Ponovno sem začela zaupati v svoje telo, v nezmotljivost narave, v mojo žensko moč.
Mesec pred porodom sem si zaželela, da bi skupaj s svojimi prijateljica doživela Blessingway.

Blessingway izhaja iz indijanskega plemena Navajo, za katere je bil to duhoven in intimen obred blagoslova nosečnosti. Sedaj je blessingway izraz za dogodek, ko bodoča mati okoli sebe zbere najbližje prijateljice z namenom, da jo pripravijo na prehod v materinstvo.
Ana je takoj stopila v akcijo in skupaj z mojimi puncami pripravila krasen dogodek, ki mi bo ostal v spominu za celo življenje.
Zbrale smo se na čudoviti lokaciji, par km stran od mojega doma na kmetiji Vrhivšek v njihovi prekrasnem indijanskem šotoru/ JUTI.
Pogovarjale smo se o materinstvu, si povedale največje strahove, jih zakurile v ognju, se jokale in smejala. Ne glede kako različne smo si, materinstvo in ženska energija nas povezujeta in bilo je lepo imet ob sebi svoje “pleme”.

Skupaj z mano pa je bila tudi moja mala Ana. Kot rožica je cvetela med vso to žensko energijo, ter uživala skupaj z mano v ženskem večeru. Bila sem vesela in ponosna na njo in na sebe. Koliko sem ji vsega lahko dala to nosečnost … neprecenljivo.
Ugotovila sem tudi, da nam zelo manjka teh “globljih” druženj in ženskih krogov. 
Čeprav me je skrbelo, kaj bodo prijateljice rekle o porodu doma, so me zelo presenetile. Bile so odprte, poslušale so moj pogled na porod in ga sprejele ter nič obsojale. Hvaležna sem za takšne prijateljice!

Prišel je mesec junij. 
Čutila sem, da sem pripravljena. Trebuh mi je postal naporen, čakanje in sledenje vsakemu krču, špiku, bolečini … pa tudi.


Ginekologinja je v 38. tednu nosečnosti naznanila, da je punčka že čisto pripravljena na porod, da je maternični vrat mehak, glavica pa čisto spodaj.
Njene besede je potrdila tudi Teja. 
“Urška, lega tvoje punčke je idealn,a” je pri obisku na domu se strinjala Teja.
Ok, bili smo pripravljeni.

Stvari za porod so bile pripravljene. Stvari za mojo punčko so bile pripravljene, jaz sem bila pripravljena. Vsako noč in dan sem se ukvarjala z “lažnimi popadki”, ki niso vodili nikamor, jaz pa sem počasi postajala obupana.
Moj obup sta Teja in Ana hitro prepoznali, ter me tolažili, da je to, kar se mi dogaja, super. Telo se nežno mehča in pripravlja, vsak dan po malem, majhna deklica pa te uči potrpežljivosti. A ker sta v svojem delu izjemno dobri, ker je njuna intuicija že na meji magične, sta v meni prepoznali še nekaj – nekaj kar tudi sama nisem …
Nekaj kar me je držalo nazaj …

15.  6. je bil datum označen na vseh mojih koledarjih. Na PDP se rodi samo 8 % otrok, tako, da nekih večjih upov v ta datum nisem polagala, a zelo sem se bala, da bom šla čez rok. Zjutraj sem oblekla najlepšo obleko, se uredila, in se v mislih počasi poslovila od svojega lepega nosečniškega trebuha.

S hvaležnostjo do svojega telesa sem zrla v ogledalo … Če sem včasih v njem videla punco, ki ima preveč kilogramov, premalo cm, predolge lase in čuden nasmeh, me je sedaj iz ogledala gledala ženska v vsej svoji življenjski moči; ženska, ki je donosila že četrtega otroka; prebolela raka in premagala mnoge udarce življenja … ponosna nase, kako daleč sem prišla, sem pobožala svojo punčko in ji namignila, da se kmalu vidiva.

Dan prej me je klicala Teja in povedala, da ima pot mimo nas in me s Ano prideta pogledat, kar tako, mimogrede.
Bila sem zelo vesela, saj so me ti lažni popadki in nedogajanje spravljali v slabo voljo.

Bil je krasen poletni dan. Z otroci sem se kopala v bazenu in nič ni kazalo, da bi danes bil “moj dan”. 
Prišle sta okoli 16h.

Sedele smo na terasi, se pogovarjale in smejale. Bila sem srečna in mirna. Vse se bo zgodilo, ko bo čas pravi. Manjkal je samo še Jani in tudi on se nam je pridružil čez dobre pol ure.
Lažni popadki so se nadaljevali … tako kot vsak dan, že cel teden, a Teja in Ana sta si med sabo izmenjavali “čudne” poglede, ki sta jih samo onidve razumeli.

Prosila sem Tejo, da posnamemo CTG, saj v porodnišnico na pregled nisem želela. Med snemanjem je CTG zaznal prve popadke, a to še ni pomenilo nič.
Pogovarjale smo se, smejale … mene pa je vedno bolj špikalo …
“Urška, midve z Ano bova kar tukaj ostali, za vsak slučaj, če bi se popadki okrepili in bi se porod začel.”
Skoraj nisem mogla verjet, a je to sploh mogoče? Ampak tako popolnega začetka poroda si niti v sanjah ne bi upala predstavljati?!

Gledala sem jih … moje zlate otroke, mojega moža in njiju dve … V teh mesecih sta mi tako zelo prirasli k srcu, popolnoma sem njima zaupala … tako rada sem jih imela, šlo mi je na jok od vse sreče in hvaležnosti, od popolnosti trenutka … Kaj bodo prinesle naslednje ure, nisem vedela in prav mi je bilo tako. “Prepuščam, odpuščam, predajam … Punčka moja, pridi … glej, koliko ljubezni te čaka,” sem si potihoma rekla.

Teja je preverila utripe, lego otroka ter naredila sacral relese. Vse je bilo točno tako, kot mora biti.
Sedeli smo zunaj, se smejali, otroci so pregledali vso opremo, ki jo je Teja prinesla zraven … Jaz pa sem stala, se zibala, občasno se naslonila na stol in predihala popadek.

Ana je neslišno stopila za mano, pritisnila na križ in mi “pomagala”. Ko je popadka bilo konec, sva se pogledali – brez, da bi govorili, sva si povedali vse. Meseci priprav so se obrestovali – za obe. Jaz sem pred sabo imela dulo, ki sem ji zaupala in ona je imela pred sabo nosečnico, ki jo je zelo dobro pripravila na porod. Izgledali sva, kot da sva skupaj rojevali že 100-krat.

Minila je slaba ura, jaz pa sem se Vedno težje vključevala v pogovore, ki so jih imeli pri mizi. Bolečine sicer nisem čutila, a vsak popadek me je odnesel in me vzel zase. Imela sem občutek, da plavam. Pogled je izgubil ostrino, glava je izgubila nadzor, a telo – telo je prevzel najbolj prvinski nagon in prvič v življenju sem spustila vse zavore, vse naučeno, je bilo pozabljeno, kajti rojevanja te ne naučijo, s tem znanjem ženska pride na svet.
Nihče ni od mene pričakoval določenega dihanja, položaja ali obnašanja. Pustili so me, da sem globoko v sebi našla svoj način. In sem ga! Rojevala sem! Tokrat v vsej svoji moči, brez kančka strahu.

Čeprav je zunaj v družbi bilo zelo prijetno, me je nekaj začelo klicati v samoto. 
“Grem na wc” sem oznanila in odšla.
Odprla sem vrata spalnice. Tišina in tema, to sem želela. Pokleknila sem ob posteljo, ter v takšnem položaju plavala med popadki.

Ni bilo dolgo, ko so v sobo čisto po tihem vstopile Teja, Ana in moja mala Ana.
Nasmejala sem se. Aha moje varuhinje so tukaj, da mi držijo varen prostor.

Teja me tekom poroda ni pregledovala vaginalno. Vse, kar je morala vedeti o mojem stanju, je razbrala iz mojega telesa. Kako sem bila hvaležna za to … Nihče me ni diral. Vedno sem si predstavljala maternični vrat kot rožico … lahko je zacvetela, se odprla in rodila, a če si posegal v njo, se je zaprla in umaknila in porodni proces se je ustavil.

Pustiti žensko, ki rojeva pri miru, je največja pomoč, ki ji lahko jo nudiš. In ne, ne rabimo, da nam govorijo, koliko cm smo odprte; ne, ne rabimo, da nam govorijo, kako naj dihamo – in definitivno ne rabimo, da nam govorijo, v kakšnem položaju naj rojevamo!
Popadki so postajali pogosti in intenzivni. Kar na enkrat sem v sebi našla glas … tih, globok, nizek, miren glas. Predstavljala sem si kako mi ta glas pomaga usmerjat popadek. Bolečine nisem čutila. 
Ana me je pohvalila. 
“Bravo Urška, tole je super,” mi je rekla.
Nasmehnila sem se.
“Ana to še nič ni, vem, da najhujše še pride.”

Bolj, kot so postajali popadki intenzivni, večji občutek pijanosti sem čutila. Gledala sem Ano in se smejala, ter ji izpovedovala vso ljubezen in hvaležnost – tako kot se za pijanega človeka spodobi – tisto, tik pred polnočjo, ko ti še ni slabo od preveč alkohola, in imaš cel svet rad … bil je enak občutek!! 
Ko je bilo popadka konec, sva nadaljevali s pogovori, smehom … vmes sva se šli tudi staviti, kdaj bom rodila. Jaz sem napovedala, da enkrat proti jutru, ona, da čez par ur (no, zmagala je Teja, ki je rekla (sicer ne meni) , da se bo čez tri ure že vozila proti domu).

V ozadju sem slišala, kako je Teja rekla Janiju, da je čas, da pripravijo bazen.
“Kaj zdaj nori z bazenom” sem si mislila.
Občutek za čas sem izgubila … bila sem v svojem svetu. 
“Urška pridi, čas je da greš v bazen,” je rekla Teja (ali pa Ana).
“Ne grem v bazen!! Kaj bom pet ur potem not sedela al kaj?!?!” sem (malo) nejevoljno rekla.
Nekako sta me le prepričali … “Ok, potem pa pač grem v bazen, pa bom pač 5 ur notri, jaz sem mislila, da se gre v bazen, ko je čas za iztis, ne pa pet ur prej!”

Ko sem se usedla v bazen, me je slaba volja kar hitro minila. Topla voda je bila božanska. Naslonila sem se na rob bazena, objela Janija in takrat se je zgodilo …
Dinamika popadkov se je popolnoma spremenila, glas več ni pomagal, čudna sila je prevzela moje telo …

“Teja, nekaj je narobe, kaj se dogaja?!?!”
Zajela me je panika, za trenutek sem izgubila fokus in bolečina je butnila v mene z vso silo.
“Teja, Teja prosim … nekaj je narobe ...” sem na robo solz iskala … nekaj …

Njenega mirnega glasu nikoli ne bom pozabila. Med grmenjem in nevihto je bila moj varen pristan, moja skala.
“Urška, vse je v redu. Rodila boš.”
“Urška, čisto malo še, par popadkov in boš rodila,” me je tolažila Ana. 
Prišel je prvi popadek in telo me je prisililo da pritisnem. Ubogala sem.
Takoj za njim je prišel drugi popadek in pritisnila sem. Čutila sem, da so se predrli plodovni ovoji. Prišel je tretji popadek. Moč v meni je bila skoraj nezemeljska, popolna … Vesolje je za trenutek obstalo … in v bazen je z vso silo zaplavala majhna deklica. 
Rodila sem!

Teja je segla v vodo in ulovila mojo punčko. V varnejše roke je ne bi mogla roditi.
Jani je obstal, solze so napolnile njegove oči, Lan je iz spodnjega nadstropja prišel pogledat, zakaj sem “spustila takšen čuden zvok”, Ajda je umaknila pogled iz risanke, ki jo je gledala med mojim rojevanjem, le moji mali Ani ni ušel niti trenutek …

Teja je mojo malo punčko takoj dala v moje naročje.
“Rodila sem … Jani rodila sem, sem jokala.”
Ampak kako, kdaj … boleli so me samo zadnji trije popadki … kako to da je že konec?!?
Misli so mi begale, jezik se mi je zapletal, srce bi lahko mi kar razneslo od silne sreče.
Bila je tam … v mojem naročju. Ljubka majhna, popolna deklica s temnimi dolgimi lasmi. Zaljubila sem se.

Kasneje ko sem jo prvič videla v Janijevem naročju, sem se zaljubila še enkrat.
Popadek, ki je sledil, je nakazoval, da je čas tudi za posteljico. Nežno sem pritisnila in posteljica je zapustila moje telo. Cela in lepa. V mislih sem se ji zahvalila: “Pazila si nanjo, jo hranila in negovala in tudi sedaj ko si odslužila ti bom namenila čast, ki si jo zaslužiš.”
Trenutki, ki so sledili, so zapisani v mojem srcu za vse večne čase.

Teja je Meto pregledala, jo stehtala in izmerila. Težko sem zadrževala solze sreče, ko sem jo gledala, kako rokuje z mojo deklico – z vsem spoštovanjem in nežnostjo do novega življenja.
Ana me je pospremila v kopalnico in mi pomagala pod tuš. Tako kot celo nosečnost in porod je tudi zdaj skrbela in pazila name. 
“Vzemi si čas, Urška,” in res sem si ga. Nikamor se mi ni mudilo … Meta je bila s svojo družino in s Tejo, bila je varna.

Ana mi je pomagala pri brisanju, pomagala mi je pri oblačenju hlačk in vseh vložkov … ženska, ki razume drugo žensko, ki razume, kaj je rojevanje, ki razume telo po porodu. Tako lepo in naravno. Tako kot v “starih” časih, ko so ženske med sabo si pomagale, ko so skupaj rojevale, pazile otroke, kuhale, zdravile …
Ljubljena, spoštovana in občudovana sem bila na vsakem koraku.

Oblekla sem spalno srajčko. Prekrila je moj prazen trebuh in telo, ki ni skrivalo, da je donosilo otroka. Nekatere znake nosečnosti bo izbrisal čas, spet drugi bodo ostali za celo življenje in me spominjali na to prekrasno obdobje. Sprejela jih bom s hvaležnostjo.
“Telo po porodu je najlepše,” se je nasmejala Teja in prekinila moj rahlo otožen pogled v ogledalu.
“Ko bom velika, bom rojevala kot Urška,” je dodala in se nasmehnila.

Obstala sem … tako nedolžne besede, brez globljega pomena, a zame ves svet … Jaz? Jaz nikoli nisem znala rojevati, vedno sem jokala in paničarila, prosila in preklinjala. Mene nikoli ni nihče pohvalil na koncu poroda in vedno sem se sramovala same sebe, ko sem razmišljala o svojih porodih! In sedaj ona – ONA, ki je živa legenda babištva, ki je videla mnogo porodov in porodnic, reče to … ZMAGALA SEM, USPELO MI JE! Nasmehnila sem se sama sebi … Nekoč ji bom povedala, kaj mi je dala, če bom sploh znala preliti ta velika čustva in občutke v besede. Vrnila mi je moč in samospoštovanje, ki so mi ga pred desetimi leti v neki porodnišnici vzeli ( Teja, zdaj je ta nekočsmiley).
Moja družinica je ležala na postelji in občudovala novo članico.

Jani me je pogledal … njegov pogled je bil drugačen, poln občudovanja in ponosa. Tudi njega sem presenetila …

Bilo je že krepko čez polnoč, ko sta Teja in Ana zapustili naš dom. Bilo je vse tako, kot da se porod ni zgodil. Vse je bilo na svojem mestu. Le naša srca so bila večja in bolj polna. Jutri ju bom spet videla, in potem naslednji teden spet … Vedela sem, da se naše druženje bliža koncu in strah me je bilo dneva, ko se bomo poslovile, a svoje delo sta opravili tako dobro, da sem lahko samo hvaležna, da so se zvezde in planeti postavili tako, da sta vstopili v moje življenje. A ko bo čas, ju bom s solzami v očeh “pospremila” do naslednje nosečnice, ki bo rabila vse to, kar sta dale meni.
Otroci so zaspali, midva z Janijem pa sva občudovala najino malo punčko.
Bila je mirna in zadovoljna. Njen prihod v ta svet je bil miren in naraven. Nihče je ni “trgal” iz mene in verjamem, da se je tako tudi počutila.
Kmalu je zaspal tudi Jani.

Ostala sem sama s svojimi mislimi. Gledala sem jo in občudovala. “Ah življenje … s čim sem si zaslužila to srečo?!?” sem se spraševala.
Adrenalin je naredil svoje in celo noč sem prebedela. Kako naj bi spala, ko pa sem pravkar doživela takšen porod.
Gledala sem njih … oni so moj smisel življenja, moja zmaga.

V sebi sem začutila mir in izpopolnjenost. Dokazala sem si, da zmorem, da nikoli ni bila težava v meni, pač pa v sistemu, ki me ni poslušal, ki je mislil, da ve bolje kot jaz. MOTILI SO SE! in “dragi sistem”, pazi se me, ker bom zelo glasna!
Sama sebi sem se nasmehnila “poznam se, vsi bodo izvedeli, kako lepo je roditi doma”. Začutila sem močno dolžnost, da moja zgodba ne ostane skrita. “Moram povedat, vsem moram povedat kako lep je porod… ker če bi jaz vedela vse to že prej, bi tudi ostalim otrokom podarila tako nežen prihod na svet… nihče od njih se nebi rabil rodit v strahu… A nisem vedela, nisem znala”.


Poljubila sem svojo malo punčko “draga mojo tudi svet bom spremenila zate."smiley
Počasi sem le zaspala. Sanjala sem sem svoj sanjski porod, dokler se nisem zbudila in ugotovila, da to niso bile sanje.smiley

… in živeli so srečno do konca svojih dnismiley
THE ENDsmiley

P.S. V nastajanju je tudi knjiga!

0

Galerija

    loading...


    Preberi še


    Razvrsti po:
    Kozmetometer
    Zadnje ocene
    Zadnji izdelki
    • Sannnja5 22. jan 2021 11:52
      schauma šampon
    • Dow* 20. jan 2021 18:57
      žal ukinjen
    • Dow* 20. jan 2021 18:49
      dober
    • Dow* 20. jan 2021 18:41
      žal ukinjena
    • Dow* 20. jan 2021 18:35
      stalnica
    Forum
    Zadnje objave
    Najbolj brano
    Trenutno dogaja
    Izpostavljamo
    Aktualno dogajanje pa je vplivalo tudi na to, kakšne so poroke in, jasno, kakšne obleke izberejo neveste.