Na naslov uredništva Planeta Lepote je prispelo pismo ogorčene in obupane bralke, ki nas je prosila za objavo. Pismo objavljamo v celoti.
Uredništvo
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Če ste eden izmed tistih, ki lahko pokliče zdravnika, in se vam sestra dejansko oglasi ter se lahko naročite na pregled, ste lahko srečni.
Pri nas, v našem malem kraju, je to praktično nemogoče. Če že zbereš pogum in se ti zdi, da bi bil primeren čas – to je seveda, ko si že skoraj na pol mrtev, ali v res hudih bolečinah – telefon zvoni v prazno. Ko se končno po desetem ali dvajsetem klicu nejevoljna sestra oglasi, ti zgolj reče, da je naročanje preko elektronske pošte, oziroma pojdite v laboratorij in vas bo zdravnica poklicala. Zdaj pa da grem h konkretnem primeru.
Partner se že več kot dva meseca sooča z resnimi bolečinami in težavami z mehurjem in splošnim slabim počutjem, zdravnica pa ga je sprejela na pregled le prvič, mu dala navodila za laboratorij in mu dejala, da se slišita.
Ko so bili laboratorijski izvidi znani, ga je korektno poklicala in mu predpisala antibiotike. Čez teden dni, ko je škatlo antibiotikov pojedel, je šel znova na odvzem in dobil nove antibiotike. In tako dalje, in tako dalje ... zdravnice pa v tem času ni videl niti od daleč. Potem je naletel na nadomestnega zdravnika, ki ga je poslal na UZ abdomna, kjer niso našli posebnosti. Naj omenim, da je partner sicer zdrav, močan moški, ki nikoli ni tarnal zaradi slabega počutja, bolečin, ali česarkoli podobnega.
In sedaj se zadeva zaplete.
Poleg hujšanja in slabega počutja, nenehnih slabosti, zadihanosti, bolečin v mehurju, krvavega uriniranja in še kakšnega simptoma, moj partner ne more do zdravnice, da bi ga pregledala ali poslala k ustreznemu specialistu. Vsakič, ko pokliče v ambulanto, ga sestra odslovi z besedami: “Pojdite v laboratorij, vas bo zdravnica poklicala, če bo kakšna posebnost.”
Celo meni, kot laiku, je jasno, da je tukaj nekaj večjega in da težava ni lokalizirana samo na mehur, a zdravnici je malo mar. Že dva meseca mu predpisuje ene antibiotike za drugimi in ga naroča na odvzem urina v laboratorij. Da bi ga poslušala in slišala njegove težave, pogledala, ter videla, kako je shiran, uplahnel in bled v obraz, bi ga verjetno urgentno poslala h kakemu specialistu.
A ne, tega ne bo videla, ker GA NE SPREJME V AMBULANTO!
In sedaj se kot nekdo, ki vsak mesec redno plačuje prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, pa še dodatno, sprašujem, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom? Glede na to, da je partner sedaj naročen samoplačniško, kjer verjamem, da se mu bodo posvetili v celoti – zakaj potem plačujemo v zdravstveno blagajno? Kje je meja in kaj se bo moralo še zgoditi, da se bodo stvari obrnile v pravo smer?
Vem, da nisem edini primer pri tej zdravnici in da je še takšnih primerov po Sloveniji ogromno, ko ljudje ne pridejo do svojega osebnega zdravnika, ki ga plačujejo; čigar storitev plačujejo iz lastnega žepa, iz svojega dela?
Kdaj bomo ljudje doumeli, da smo mi tisti, ki zdravnikom vsak mesec nakažemo konkretno plačo? In kdaj bodo oni doumeli, da niso bogovi v belem?
Izlila sem vso jezo, ki jo čutim ob malomarnem delu dotične zdravnice. Zavedam se, da niso vsi zdravniki isti ter da še obstaja kakšen, ki dela sočutno in ve, kakšno je njegovo poslanstvo – a žal jih je čedalje manj.
