Obdobje 'praznega gnezda'
Obdobje 'praznega gnezda' je ena od stopenj družinskega cikla. Gre za čas postopnega ločevanja otrok od staršev in zapuščanja primarne družine. Za nekatere zakonske partnerje mine to obdobje brez večjih pretresov, za druge pa je precej stresno, težavno in tudi boleče. Vendar izkušnje in različne raziskave kažejo, da večina to težavo prebrodi in najde spet več časa za medsebojne odnose in za ponovno krepitev in poglobitev vzajemnih aktivnosti med partnerjema (Musek, 1995).
'Prazno gnezdo' pa je lahko boleče za starše, ki so v prejšnjih obdobjih družinskega življenja opustili vse dejavnosti, ki bi jih zadovoljevale zunaj doma. Tudi samopodoba, ki temelji samo na starševski vlogi, je lahko po odhodu otrok prizadeta. Taki starši potem težko razvijajo sproščene in prijetne odnose z otroki, ki so jih 'zapustili' (Tomori, 1994).
Raziskava o razširjenih družinah
Opravila sem raziskavo na temo navezanosti, konfliktov in socialne opore v razširjeni družini. Potekala je od oktobra 2010 do januarja 2011. V njej je sodelovalo 383 udeležencev – 43,9 % iz razširjenih družin (18,0 % v skupnem gospodinjstvu z drugimi člani razširjene družine, 24,3 % pod isto streho, vendar v ločenih gospodinjstvih z drugimi člani razširjene družine, 1,6 % pa na skupni posesti, vendar v ločenih hišah z drugimi člani razširjene družine); 56,1 % pa iz ostalih oblik družin. Moških je bilo 19,1 %, žensk pa 80,9 %, povprečna starost je bila 31,9 let. 46,4 % je primerov, ko so hčerke ostale doma, v 53,6 % razširjenih družin pa so doma ostali sinovi, h katerim so se preselile partnerke.
Rezultati glede konfliktnosti so pokazali, da bolj, kot se starši vtikajo v življenje mlajše generacije na splošno in/ali konkretno v partnerski odnos, večja je konfliktnost med partnerjema, kar pa se povezuje tudi z nesproščenostjo in neodkritostjo do drugih članov družine. Konfliktnost med partnerjema je večja tudi, če se oseba počuti nadzorovano in opazovano s strani drugih oseb. Vsega naštetega pa je več v razširjenih družinah. Sámo razumevanje med družinskimi člani pa je v različnih oblikah družin zelo primerljivo.
Opora in konfliktnost v partnerskem odnosu sta povezani tako: bolj kot si partnerja stojita ob strani, manjša je konfliktnost, oziroma obratno, pri čemer pa sta vzrok in posledica neločljivo povezana. Konflikti partnerja oddaljujejo, opora pa ju zbližuje, vendar je težko biti skrben, ljubezniv in zaupljiv do partnerja, če je v odnosu veliko težav. Po drugi strani pa lahko ravno besede in dejanja potrditve ter empatično vživljanje v partnerjeva čustva in njegovo videnje različnih (konfliktnih) situacij privede do razrešitve nekaterih nesporazumov, ki so lahko na videz nerešljivi.
V povprečju je v razširjenih družinah manjša partnerska opora kot v drugih oblikah družin. To je lahko posledica tega, da so osebe iz razširjenih družin razpete med več ljudi hkrati in lahko opora partnerju pomeni občasno ali pogosto nasprotovanje drugi osebi. Zato je član družine bolj zadržan pri odločanju, na katero stran naj se postavi v kateri situaciji, lahko pa se tudi zgodi, da se od dogajanja vsaj za nekaj časa enostavno distancira, kar pa drugi osebi otežuje delovanje in odločanje, lahko pa tudi poglobi prepad med osebama v konfliktu, saj nimata mediatorja, ki bi ju povezal.
Po drugi strani pa lahko pogosto posredovanje v nesporazumih med drugimi osebami posrednika utruja in postavlja v neugodne položaje, s čimer pa lahko narašča nestrpnost in napetost do vseh ostalih oseb, ki so vpletene. To lahko privede do miselnosti: "Kaj naj storim? Ni dobro, če se vmešavam, in ni dobro, če se ne." Obstaja namreč možnost, da v nobenem primeru ne bodo zadovoljni vsi, osebi pa to otežuje življenje. Seveda pa tak potek ni nujno značilen za vse razširjene družine in pri tem tudi niso nujno izvzete druge oblike družin, gre samo za razlike v pogostosti takega vidika življenja.
Preverila sem tudi, kako se konfliktnost in socialna opora povezujeta s trajanjem partnerske zveze. Rezultati moje raziskave so presenetljivi. Na splošno je v dlje trajajoči zvezi več konfliktnosti in manj opore med partnerjema. Ne morem govoriti o vzroku in posledici, vendar menim, da se morda partnerja čez čas malo oddaljita, daljši čas prinese tudi več konfliktov ali pa starejši konfliktnost in oporo bolj realno dojemajo, priznavajo in ocenjujejo, kot sveže zaljubljeni pari. Povezave so tudi med trajanjem zveze in velikostjo stanovanja. Osebe, ki so dlje časa v zvezi, živijo v večjih stanovanjih, kar je lahko povezano tudi z razlikami v finančnem stanju med mladimi in starejšimi, postopno formiranje in širitev družine pa s seboj prinese tudi potrebo po večjih stanovanjih.
Odnosi v družini se razlikujejo glede na to, kdo je lastnik nepremičnine, kjer partnerja živita. Če par živi v lastniškem stanovanju, so družinski odnosi v mnogih pogledih boljši, kot če so lastniki starši enega ali drugega. Če so lastniki starši, imajo namreč večji pregled nad dogajanjem, se par bolj prilagaja njihovim željam in potrebam in se jim po možnosti tudi bolj podreja, zato so lahko odnosi manj odkriti oziroma bolj prisiljeni, saj je od staršev odvisen tudi njihov življenjski prostor. Kljub temu pa so na splošno bolj sproščeni, familiarni odnosi, če so lastniki starši posameznika in ne starši njegovega partnerja.
Odnosi v razširjenih družinah se ne razlikujejo posebno glede na to, ali par plačuje stroške ali ne. Prispevanje za stroške torej povečini ni povezano s tem, kako se posamezniki razumejo med seboj. Sprememba družinskih pravil glede plačevanja stroškov temeljnih odnosov ne bi bistveno izboljšala ali poslabšala, lahko pa bi vseeno nastalo nekaj nesporazumov, katerim bi se lahko izognili, če bi že na začetku določili, kdaj, koliko in če sploh se prispeva za stroške. Če so člani družine v dobrih odnosih, se spoštujejo in so se zmožni pogovoriti, je lahko tudi odločitev, da bodo nadalje vsi plačevali stroške, pozitivno sprejeta ali pa mladi par to celo sam predlaga.
Pokazalo se je, da ima 78,6 % oseb, ki živijo v razširjeni družini, dovolj dohodkov, da bi lahko živele na svojem. Pri dobrih treh četrtinah oseb torej niso ekonomski razlogi tisti, ki jih zadržujejo doma, kot se predvideva iz predhodnih raziskav. Je pa želja po življenju v razširjeni družini večja pri tistih, ki tako dejansko živijo in/ali se z drugimi člani družine dobro razumejo.
Izkazalo se je tudi, da so pri tistih, ki živijo v razširjeni družini, pa bi z vidika dohodkov lahko živeli na svojem, bolj odkriti odnosi, osebe pa se tudi ne obremenjujejo z mislijo, kaj bi se zgodilo, če bi se morale odseliti, je pa v takem primeru tudi manj partnerske opore, kot če ima par premalo dohodkov, da bi šel na svoje. Predvidevam, da je pri tistih parih, ki živijo pri starših, ker niso finančno zmožni, da bi se odselili, večja opora med partnerjema zato, ker ne moreta iti nikamor drugam in je toliko bolj pomembno, da držita skupaj. Res pa je, da to ne pomeni, da bi odšla tudi, ko bi imela dovolj dohodkov.
Poglejmo si še velikost stanovanj. V povprečju živijo člani razširjenih družin v 110,4 m2 velikih stanovanjih, člani družin, ki niso razširjene, pa v 81,8 m2. V raziskavi Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2002 se je pokazalo, da v gospodinjstvih z dvema družinama ali več najpogosteje živi šest ali več oseb, v enodružinskih gospodinjstvih pa največkrat živijo štiri osebe. Če izsledke raziskave povežem z rezultati moje raziskave o kvadraturi stanovanj, bi lahko rekla, da v razširjenih družinah, še posebej v tistih s skupnim gospodinjstvom, na eno osebo pride v povprečju približno 18 m², v drugih tipih družin pa približno 20 m².
To pomeni, da imajo osebe iz razširjenih družin kljub večji kvadraturi samega stanovanja – gledano z vidika kvadratnih metrov na osebo – manj prostora zase. Če se osebe počutijo bolj utesnjene, je tudi občutek nadzorovanosti večji, starši se bolj vtikajo, odnosi so manj sproščeni, konfliktnost med partnerjema je večja, opora pa manjša. Ali občutki, da ima posameznik dovolj prostora zase in da bo lahko še naprej bival v razširjeni družini, na odnose delujejo pozitivno, ali obratno – dobri, sproščeni, odkriti in razumevajoči odnosi pozitivno delujejo na občutke prostosti, svobode in neomejenosti, pa ni mogoče reči. Najverjetneje so povezave prepletene in obojestranske.
Vidimo, da se odnosi v različnih oblikah družin v nekaterih pogledih razlikujejo, vendar je lahko pozitivna naravnanost tako v enih kot v drugih družinah močna sila k dobrim, razumevajočim in skrbnim odnosom. Potrudimo se, da bomo razumeli vzroke konfliktnih situacij in da bomo predvidevali posledice svojih dejanj in besed. Spoštovanje, zaupanje, izjave in dejanja potrditve, empatično vživljanje v čustva drugega in odkritost v odnosih lahko preseže nadzorovanje, vmešavanje in konfliktnost, če je želja po tem dovolj močna in če postavimo dovolj prožne meje, jasna pravila in vloge v družini. Nasmeh, prijaznost in pozitivna povratna informacija lahko delujejo čudežno – tako na druge, kakor tudi na nas same.
Viri:
Bezenšek, J. (1998). Državljanska kultura. Ljubljana: DZS.
Eurostat (2008). The life of women and men in Europe. Pridobljeno 5. 1. 2011, iz
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/product_details/publication?p_product_code=KS-80-07-135
House, J. S. (1981). Work, stress and social support. Addison-Wesley Educational Publishers.
Iršič, M. (2005). Uvod v razreševanje konfliktov v medosebnih odnosih. Ljubljana: Zavod Rakmo.
Kogovšek, T. (2001). Ocenjevanje zanesljivosti in veljavnosti merjenja značilnosti egocentričnih omrežij. Doktorsko delo, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
Pesjak, K. (2004). Ponovno ustvarjene družinske skupnosti. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v Sloveniji. Koper: Annales.
Statistični urad Republike Slovenije (2002). Gospodinjstva po številu članov, tipu gospodinjstva in tipu naselja, Slovenija. Pridobljeno 13. 12. 2010, iz http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=SLO- 19&ti=&path=../Database/Popis2002/Slovenija/Gospodinjstva/&lang=2
Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.
