Sezona lahkih, kratkih in tankih oblačil in kopalk se je že začela in mnogi že odštevajo dneve do trenutka, ko bodo poležavali na plažah. Tisti, ki so se želeli znebiti zimskih kilogramov, so se seveda tega lotili že pred meseci, vendar: kako se znebiti zadnjih 2, 3, 4 kilogramov, že zlasti, če imamo močne želje po določeni hrani (angl. 'cravings')? Zakaj pride do tega? Čeprav je to nekaj zelo pogostega, so znanstveniki šele pred kratkim začeli raziskovati, zakaj in kako do tega pride.
Raziskovalci v Avstraliji so skušali ugotoviti, kako obvladovati takšne napade intenzivnih potreb po določeni hrani, ki se jim ne moremo upreti. Eno je namreč lakota, ki jo potešimo z zaužitjem ustreznega zdravega obroka, nekaj popolnoma drugega pa je intenzivna in nenadzorovana potreba po določeni vrsti hrane - tudi če nismo zares lačni. Takšne potrebe se sicer občasno zgodijo vsakomur, pri nekaterih pa je ta pojav tako pogost in intenziven, da ogroža njihovo zdravje, kajti za te 'cravinge' je namreč značilno, da so ponavadi usmerjeni v zelo nezravo hrano (sladkarije, hitra hrana, cvrtje, bela moka ...). Vodijo lahko tudi v prisilno prenajedanje, ki vodi v debelost in motnje hranjenja.
In od kje naj bi te želje izvirale? Nekateri raziskovalci so prepričani, da iz naše domišljije in predstavljanja hrane, ki bi jo radi jedli. Kadar si namreč močno začelimo določene hrane, si jo zelo živo predstavljamo. Raziskava je pa je pokazala, da bolj živo, kot si predstavljamo 'prepovedano' hrano, intenzivnejša je potreba po zaužitju te hrane.
Tako so v eni izmed raziskav prostovoljci reševali matematične naloge in skupina, ki je imela močne želje po čokoladi, je naloge reševala slabše ion počasneje kot skupina, ki ni imela želje po čokoladi. To po mnenju znanstvenikov dokazuje, da intenzivno predstavljanje določene hrane negativno vpliva tudi na kognitivne sposobnosti, saj so možgani osredotočeni na želeno hrano namesto delovne naloge.
Na srečo pa ta povezava deluje tudi v nasprotni smeri; z zaposlitvijo možganov z delovnimi nalogami si lahko zmanjšamo želje po hrani. Raziskava na prostovoljcih je pokazala, da ko so si ti namesto hrane predstavljali kaj drugega, npr. prizore narave, jim je tudi želja po tej hrani upadla. V drugi raziskavi so gledali določene vzorce, kar je tudi zmanjšalo tako intenzivnost prizorov hrane v možganih kot tudi potreb po tej hrani.
To pomeni, da si v primeru hudih in nenadzorovanih napadov potreb po določeni hrani pomagamo sami in sicer tako, da možgane zaposlimo z drugimi dejavnostmi ali prizori in pri njih vztrajamo, dokler najhujši 'napad' ni mimo.
