Tekom življenja doživimo veliko zelo težkih, bolečih, celo travmatičnih dogodkov. Dogodkov, ki terjajo svoj čas, da jih prebolimo. In posluh, razumevanje in oporo ljudi okoli nas. A ravno tu se najpogosteje zatakne – mnogi, če ne celo večina – v takih trenutkih prizadetim ne znajo stati ob strani.
In ne le to – s svojimi, pogosto neumestnimi komentarji, ki kažejo na pomanjkanje čustvene inteligence, naredijo več škode kot koristi. Kajti ko nekdo preživlja tako težke stvari kot so ločitev; izguba zaposlitve; smrt v družini ali celo huda bolezen ali smrt otroka, potrebuje vse prej kaj drugega kot sicer najpogosteje dobronamerne, a žal škodljive komentarje in nasvete.
PREBERITE TUDI: Izguba boli. Kako pomagati?
Kaj torej narediti, kako delovati in kaj reči, ko neka oseba preživlja težke čase?
Megan Devine je psihoterapevtka, strokovnjakinja za žalovanje. Njen cilj je, da bi ljudje bolje razumeli, kaj doživlja oseba, ki žaluje in kaj takrat potrebuje in temu ustrezno reagirali.
Kaj NI primerno (in ne pomaga)
Najprej poglejmo, kaj NE deluje. In sicer poskusi ljudi razvedriti, ko jim je težko; nasveti, da bo bolje in naj gredo že naprej; naj se osredotočijo na kaj drugega ipd., so povsem neprimerni in škodljivi. Nasveti in komentarji kot so "ne misli na to" ali "saj bo bolje" ali "potrebuješ samo zabavo" ali "saj imaš še dva živa in zdrava otroka, misli nanju" ali "potrebuješ samo malo sprostitve" so nekaj, kar nikar NE govorite.
Če skušamo žalujočo osebo razveseliti, bo prizadeta, ker bo dobila občutek, da ne vidimo in ne čutimo njene bolečine. V zameno ne bo ravno navdušena, temveč bo začela braniti svoje občutke. Če ji boste dajali nasvete, se bo počutila nerazumljeno in neslišano in bo še bolj prizadeta in razočarana, ker je ne razumete. In da bi se izognila dodatni bolečini, se bo samo zaprla vase. Le zakaj bi svojo bolečino razkrivala nekomu, ki je ne razume in se potem zaradi neprimernega odziva počutila še slabše?
Če dobro pomislimo, so vsi taki nasveti, s katerimi se skuša nek problem – v tem primeru bolečino – preprosto pomesti pod preprogo in pretvarjati, da je ni. A vendar vsakdo z nekdaj življenjskimi izkušnjami ve, da to ne deluje. Beg pred težavami (v delo; šport; alkohol; zapravljanje; prenajedanje; visenje na internetu in na sploh ukvarjanje s tisoč in eno stvarjo namesto s tistim, s čimer bi se morali) in pretvarjanje, da jih ni, ni še nikoli povzročilo, da bi dejansko izginili. Ne – tam so in bodo tudi ostali, dokler jih ne razrešimo.
PREBERITE TUDI: Kako se spopasti s smrtjo bližnjega
Kaj dejansko deluje (in žalujočemu pomaga)
Kar pa POMAGA, je pustiti osebo, da žaluje, ji prisluhniti, ko želi govoriti o tem. Je ne prekirnjati ne skušati speljati pogovor drugam, na bolj vesele stvari. Težki dogodki, ki so osebo prizadeli, namreč potrebujejo svoj čas. In to velja za hude izgube in travme kot tudi vsakodnevne majhne tegobe, ki nas razjezijo in nam pokvarijo dan. Kajti čas celi vse rane, zato je potrebno žalujočim (ali jeznim ali nejevoljnim) dati prostor in čas, da dogodek predelajo. Najsi bo to nekaj minut; nekaj ur; dni; tednov ali celo mesecev.
Ljudje takrat ne potrebujejo nasvetov, temveč zgolj to, da se jih SLIŠI, RAZUME, ČUTI njihovo bolečino. Da se jih ne spregleda; da se jih ne skuša speljati na nekaj drugega. Ker bolečina ostaja, le neslišani in spregledani se bodo počutili.
Zatorej ko boste naslednjič v stiku z osebo, ki žaluje: pustite ji žalovati in se jim pridružite v njihovi bolečini. Recite npr. "Zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo. Želiš govoriti o tem?" S tem, ko boste videli in s tem priznali njihovo bolečino namesto jo skušali odvzeti, boste naredili največ, kar lahko. Kajti najbolj pomaga to, da smo SLIŠANI in RAZUMLJENI v svoji bolečini.
