Vse se je zgrnilo name

Da povem svojo zgodbo do konca.
Za otročka sem se odločila.Fant se je nekako ustrašil, po treh tednih si je premislil in se odločil, da bo pač stal ob strani.
Jaz sem na žalost doživela spontani splav.Najprej nekaj tednov nič, zdaj pa se mi vedno bolj ponavljajo nočne more in občutek krivde, v glavnem vse prihaja za mano.
Da pa še to ne bi bilo dovolj, sem fantu zamerila da me je vmes pustil samo itd, zaradi česar sva se tudi kar nekajkrat skregala.
Ampak dobro, šla sem naprej s svojim življenjem.Nakar sem na žalost izvedela, da imam raka na materničnem vratu in to pri mojih letih, kar je bil spet dodaten šok.
Pred kratkim sem pa nekaj delala fantu po telefonu-ne brskala z namenom ali kaj podobnega in sem naletela na grozne smse ki si jih je pisal z moškim.
Tako da ja, to leto res ni moje leto.Izgubila sem tisto, kar me je navdalo z upanjem.Spopasti se bom morala z nečim, kar mi sploh ni znano.In za konec me je fant varal in to s tipom.Naravnost morbidno je vse skupaj.Seveda sem ga zapustila, ampak psiha mi deluje na polno.
Ko sem smse prebrala sem ga najprej soočila, potem sem mu pa prisolila zaušnico in to takšno, da je zadonelo po sobi.Sicer je planil v jok in v bran, ampak kar je je.V smislu da se je samo zafrkaval (a res, zato je pa napisal, če je kaj novega od zadnjega srečanja?).
In zdaj?Na tleh sem, vsega skupaj nimam nikomur povedati, ker že ko sama sebe berem je grozno.Ali naj obiščem psihologa, da mi pomaga čez vse to?Če ne drugega, mi je že da vse skupaj spišem zelo pomagalo.




Tema je nadaljevanje od te teme.
Tanja

Omg to je pa res grozno leto  jaz bi vsekakor rekla, da si poišči kakšno strokovno pomoč, to so res hudi pretresi in ne predstavljam si, da bi morala vse to sama prenesti. Imaš koga, ki ti ob vsem tem stoji ob strani (družina, prijateljica ...) ? Za kakšno spodbudno besedo seveda lahko prideš na forum, ampak dvomim, da bi ti samo to dovolj pomagalo.

Drži se

Sploh ne vem, kaj naj rečem, ker si ne morem niti predstavljati, kako ti je. En velik objem Zelo ti priporočam, da se obrneš na strokovnjaka, tole se mi zdi res preveč vsega, da bi poskušala sama "hendlat". Drži se!

Podpis pod predhodnice in en velik, največji hug Drži se!

Take stvari je težko povedati Sploh si ne predstavljam, upam da imaš nekoga, ki ti bo stal ob strani in tudi jaz priporočam strokovno pomoč, je res vsega preveč in bi ti pustilo prehude 'brazgotine'.

EDIT: in seveda držim močno močno pesti da bo vse OK s fizično zdravstvenega vidika, je pa zato toliko bolj pomembno, da se poskušaš pokrpati psihološko - le tako se lahko kar najbolj uspešno tudi fizično pozdraviš.

To pa je en orng 'oglasi se še'! OMG

Koliko tistih tastarih vprašanj je sedaj nepomembnih...ko se ti takole vse obrne na glavo...

S., pred tako je veliko sranje, velika in težka preizkušnja. Srčno upam, da ji boš kos. Slišati je: 'What doesn't kill U, makes U stronger.' I know, it doesn't do U much good right now...but nevertheless, - show Some TeehT! Exfantu sredinc...& don't forget 2 laugh while U doing it. 'Smeh je pol zdravja?'-...pravijo...

Hvala vam za odgovore.
Trenutno stanje?Ne preveč dobro.Bivši me kliče, jamra da mu je žal, kar mi še dodatno greni dneve-seveda se mu ne javljam.
Sanje se ponavljajo vsako večer, tako da me je že strah iti spat, dejansko bedim zaradi strahu pred sanjami.
Domačim na žalost nisem povedala glede raka itd, ker se bojim odziva itd.Tako da imam sicer eno prijateljico, ki ji zaupam, ampak to ni to.
Mami me je pred kratkim celo nadrla zaradi enih čisto bizarnih stvari.Sicer vem,da ima vzkipljiv temperament, ampak je dejala tudi, da sploh ni čudno da sva se s tipom skregala(sploh ne pozna cele zgodbe) in da če se bo ena stvar v zvezi z mojim obnašanjem ponovila, naj sploh ne prihajam več domov-tole me je čisto dotolklo, sploh zato, ker je to rekla samo zaradi dejstva, da bom kak mesec kasneje začela dobivati štipendijo.
Zadnje čase samo jokam, glava me boli od joka.
Razmišljala sem celo o najhujšem, sploh ne najdem svetle točke v mojem življenju.
Tako da sem zdaj prepričana, da potrebujem neko pomoč.A po napotnico oz kakorkoli moram k splošnemu?In kako je s tem, najprej psiholog za pogovor, ali kar takoj psihiater?
Pojma nimam....vem pa, da nujno potrebujem izhod iz te bede...

Ja jaz tud mislim, da bi blo dobro, da poves starsem za celotno zgodbo. Tako se bo tud mama lazje brzdala, ker sem prepricana, da ce bi ona vedla, kaj je v ozadju ti niti slucajno ne bi izrekla teh besed. Vsekakor pa ob bolezni rabis svojce in oporo. Bivso revo pa skenslaj. Ce ti takrat ni stal ob strani, tud zdaj ni treba da se slini. Pravijo, da v nesreci spoznas prijatelje. Ocitno da velja to tud za partnerje.

Porocaj kako se bo izteklo. Drzim pesti, da bo vse OK!

Soncika kako se držiš? Si šla do psihologa? Če še nisi, ti to toplo priporočam. Sicer imajo ljudje ponavadi negativen odnos do tega v smislu, da je to nekaj slabega, vendar vem, da je mami pomagalo, ko je bila močno prizadela po smrti njene tašče (moje babice). Mislim, da se je preko splošne zdravnice naročila pri psihologu.
Ko berem take zgodbe, vidim, da kljub temu, da se sama počutim trenutno že nekaj dni slabo in obupano ter v povprečju gre zadnja leta samo navzdol, imajo drugi ljudje še hujše težave. Pri tem me kar stisne pri srcu. Držim pesti, da jih boš uspešno premagala!
Kar se tiče staršev je zelo odvisno, kakšen odnos imate. Že res, da bi bilo pametno, da jim poveš, ker te bodo verjetno spodbujali in te lažje razumeli, čeprav sama, ko se zaupam predvsem očetu, sem potem še bolj na dnu (že kar nekaj časa nisva ravno v dobrih odnosih in za vse sem po njegovih beseda kriva sama). Mama me poskuša razumeti, on pa ne.
Vsekakor upam, da si malo boljše, čeprav sama niti ne vem kaj bi naredila v tvojem primeru.