Punce, hvala res...Lepo je slišat, da vsaj kdo razume te zadeve, ker večini ljudi se zdijo to izjemno banalne zadeve...
Problem pri teh stvareh je: nekaj ljubezen nekaj pa nedvomno navada-sploh pri daljših vezah. Če malo pretiravam, sem bila z njim pol življenja, ne? Vse taglavne stvari sva dala skupaj skozi. In potem naenkrat nastane tooooliiiikooo prostora, ko ne veš kam bi se dal: Će pa že veš, si pa zihr, da se nočeš dat sam...Tako nekako. In potem je tu še delitev dela ( ne vem, zakaj mi ravno zdaj crkne tudi avto in ima seveda samo on mobi od mehanika, pa računalnik in ne vem kaj še vse)... Dobra stran tega je, da se človek nauči živet res sam in da je tudi pri tovrstnih opravilih odvisen res samo od sebe, ampak je pa prav bedno. Res. In ne pomaga, tudi če kolesarim 3h in grem potem še na aerobiko.(btw. a ste opazile, da se pri nekaterih agencijah nl izletov niti ne da vzet samo za eno osebo?! Na to prej sploh nisem bila pozorna, prejšnji teden me je pa skoraj kap). Dost jamranja.
Tikka: močno upam, da imaš prav, če ne sem v riti

haha.
barby2: če imaš že sedaj takšen občutek, se spokaj stran ali pa se vsaj konkretno in odkrito pogovori. Nekdo, ki te ne spoštuje sedaj, ko je ljubezen najbolj "vroča", te tudi kasneje ne bo. Spoštovanje pa je osnova vsake ljubezni in temeljni gradnik odnosa. In verjemi, veliko lažje je te zadeve rešit v času šolanja (imaš fax npr. s katerim se ful zaposliš) kot pa kasneje. Nerešen problem ti vedno obvisi nad glavo.
Ampak vem, za druge smo lažje pametni, težje je, ko je treba vse to pri sebi uredit.