Samopoškodbe

Problem pri temu je, da lahko takšno zdravljenje zavrne. V Sloveniji za tako ali tako rabiš sodno odločbo, da jo sploh tja spraviš. Da tega kako ravnajo z svojimi pacienti sploh omenjam ne. To je kot da bi jim na vrh vsega še eno dodatno travmo naložil. Jaz tega nikoli in nikdar ne bi mogla nikomur naredit. Klinika za odvajanje od drog? Brez problema (čeprav sem ravno zadnjič od nekoga ki je v tem že več kot 30 let slišala da so od 300ih rešili samo dva), psihiatrična bolnica? Ne. Pod nobenim pogojem. Njej so zdravljenje že večkrat ponudili pa ga je do zdaj še vedno zavrnila. Njena starša bi jo lahko spravila v takšno ustanovo, ampak jaz kot njena prijateljica ne bi mogla živet sama z seboj če bi storila nekaj takega.



Tole je mišljeno v smislu prisile in napadanja. Ne pa kot normalnega pogovora, v katerem predlagaš zamenjavo zdravnikov itd.

Ne moremo kriviti staršev za čisto vse primere, ampak potrebno je priznati, da so zgolj starši oz. drugi skrbniki v zgodnjem otroštvu odgovorni za razvoj osebnostnih struktur, ki določajo tudi, kako se bo posameznik odzival na probleme in ali bo določeno situacijo videl kot problem. "Podpora in starševska ljubezen" nista zagotovilo za "normalno, zdravo" osebo. Potrebna sta tudi avtoriteta in učenje pravih vedenjskih vzorcev. Tega je žal vedno manj v modernih družbah.

Pri tem seveda izpuščam primere, kjer so bili otroci ali mladostniki žrtve zlorab, psihičnih ali fizičnih.

Z tem se moram na žalost strinjati, največ zlorab (fizičnih ali pa pihičnih se dogaja ravno znotraj družin). Starši so tisti ki bi morali pravilno vzgajati svoje otroke jim nuditi oporo in jim stati ob strani pa jim ne. Tudi v tem primeru so starši tisti ki so jo zanemarjali, pretepali itd. (predvsem njena mama). Ona se je z svojimi starši že pogovorila o temu, in rekla da se je njena mama izboljšala, ampak je tako da takšnih stvari preprosto ne moreš pozabiti oz. zanemariti. 

Kar se pa tiče okolice in tega "opozarjanja" vam lahko iz lastnih izkušenj povem, da večina ljudi ne glede na njihove besede (ko se naprimer pritožujejo koliko samomor je itd) takšne ljudi raje prezre. Na žalost živimo v družbi ki si zelo rada zatiska oči pred stiskami drugi. Meni osebno se gabijo ljudje, ki po tem ko nekdo že stori samomor pametujejo o temu kako je ta osebe bila nesrečna in vedno sama itd. In ti si vse to samo opazoval in stal zraven. Jaz bi se na tvojem mestu sramovala sama sebe.

Si depresiven? Jemlji antidepresive pa boš ok. Hočeš umreti? Pogovori se z psihologom/psihiatrom/idi v psihiatrično bolnico. Če bi to res delovalo pri vseh ne bi bilo nič samomorov. Pomembno je da razumete, da takšne duševne stiske niso lahko ozdravljive. Veliko jih obupa, se samopoškoduje, stori samomor, se utaplja v raznih odvisnostih. Zato ker preprosto ne zdržijo več. Podpora prijateljev je pomembna, ne glede na vse takšne osebe ne zapustimo ker je to narobe. Kakšen prijatelj pa si če se nekomu odrečeš takrat ko te najbolj potrebuje?

EDIT: Grafo kaj natančno si mislil z tem komu samopoškodovanci zaupajo svoja dejanja? Zaupajo tistim za katere vejo da jih ne bodo obsojali in so tudi sami v podobnem položaju.  

*Samo toliko da tole glede prijateljev malo razjasnim. Ne gre se za to da bi takšni ljudje bili slabe osebe, slaba družba itd. ampak preprosto za to da imajo t.i. napake, ki jih drugi zelo težko tolerirajo oziroma ne razumejo (ali pa se v večini primerov niti potrudijo ne da takšne omejitve sprejeli). 

Pomembno je, da najdeš nekoga, ki ti pomaga presekati začaran krog, po možnosti kdo, ki ve kako je s tem (ni pa nujno), da si zapolniš prosti čas, da si ob koncu dneva utrujen, da nimaš časa misliti na črne stvari. In da začneš delati na sebi. Je pa eno povezano z drugim, torej če si zapolniš prosti čas s stvarmi, ki ti predstavljajo vsaj kanček veselja, si spremenil nekaj pri sebi in naredil korak naprej.

Jaz mislim da je samopoškodovanje bolj povezano z izgubo kontrole. Preprosto ne zdržiš več in se samopoškoduješ, zato ker čutiš ogromno psihične bolečine in bi dal vse samo za to da bi se vse skupaj nehalo. Nekateri nehajo z tem sami od sebe ko vidijo kakšne brazgotine so si z tem pridelali. Začne se z plitkimi rezi nato se pa vse skupaj stopnjuje.

V bistvu ne. Takrat imaš vse pod kontrolo. Verjetno to tudi privede do tega, da se stvar ponavlja in je težko nehati. Lahko pa da se razlikuje med posamezniki, ampak dvomim da bi kar večina to delala v afektu. Glede na to, da je to precej stigmatizirana tema, je težko posploševati, ker ne veš za druge razen zase in/ali prijatelja. 

Fizična bolečina pomeni preusmeritev z psihične. Večina se jih ne bo šla samopoškodovati zato, ker se počutijo dobro. Pa vem kako je to pri veliko več ljudeh, kot pa samo pri meni ali pa pri prijateljici. Če jih vprašaš kako to počnejo in zakaj, je odgovor bolj ali manj isti; "Zato ker se takrat počutim boljše." Ok o metodah samopoškodovanja raje ne bi, ker me moti to da se trajno poškodujejo (opekline, brazgotine).