Samopoškodbe

unique je napisal/aPonovno odpiram to temo. po eni strani se hočem izpovedat anonimno, ker nočem da kdorkoli izvede vse to.
stara sem komaj 17 let in imam že veliko izkušenj s samopoškodovanjem
prvič sem se rezala nekje... pred štirimi letami. bilo je nedolžno, takrat je bil velik "bum" emojov, zato tudi nisem to ne vem kako skrivala pred prijateljicami (tudi one so). ampak jaz nisem tega počela ker je blo to "in" ali pa kaj podobnega. počela sem, ker sem takrat bila prvič zaljubljena in prihajala sem v puberteto.. pa so ostale punce nehale, jaz pa nisem mogla. vedno sem pred tem mislila "omg, pa kak se lahko nekdo sam reže? halo, pa saj smo mi nekako "uravnani" da se bolečini izognemo".. ha, evo ti ga. sama sem začela. to se je vse skupaj stopnjevalo in sem vedno bolj. vedno sem se rezala samo s škarjami, ker se nisem hotela ubiti, samo hotela sem spustiti občutek bolečine. če tega niste občutili, ne morete popolnoma razumet občutka. ko vzameš škarje v roke in potegneš po zapestju, in še, in še, in še... daš vso jezo in bolečino ven.. za trenutek se počutiš čisto omamljenega..pomirjenega.. saj mi je naslednji dan takoj žal.
1. boli kar nekaj dni;
2. ni lepo met porezana zapestja (zato vedno nosim na levi roki dosti zapestnic, tesno ovite okoli roke)
3. brazgotine ostajajo
4. lahko kdo vidi in potem je samo še hujše
5. dokaz, da si nemočen/nemočna..

Imela sem eno obdobje, ko sem se po celi notranji strani rok rezala, boku, bogah... kjer koli.. in vem, takrat sem se ful rezala..
Imela sem pa tudi obdobja ko se nisem, sem se zadrževala. Npr. trenutno imam zdaj takšno obdobje, ko se zadržujem... Ja vem, mislite si "hjoj punca, 17 let si stara, misli kaj delaš, otrok si" res je, še vedno sem otrok, nimam se za odraslo popolnoma, ampak pri nekaterih stvareh sem že odrasla.. vem da to ni normalno kaj počnem in se trudim odnehat. ampak vedno mi misli odidejo proti škarjam in tistemu občutku olajšanju..

Tudi o samomoru sem večkrat razmišljala..
tudi trenutno imam tako krizo... nimam se s kom pogovoriti o tem, ker nihče ne ve kaj se v meni dogaja in bi me vsi imeli za noro, hitro bi se vse izvedlo.. celo našla sem en kup kako storiti samomor.. čeprav verjetno ne bom naredila.. pred enim letom sem doživela samomor v družini.. in vidla sem kaj je tisti človek pustil.. bolečino tako..da je nemreš opisat.. in če že mislim o samomoru, premišljujem tudi o tem, kako bi blo.. začnem se jokat samo zato, ker vidim kakšno bolečino bi povzročila mami, očetu (čeprav sta tečna in ful staromodna...rada ju mam vseeno) in starejšemu bratu, ki me brani vedno in skrbi za mene.. potem babici po očetovi strani, ki mi vedno da vedeti kako je srečna ker me ima (edina vnukica sem ji)..
in tako sem v začaranem krogu... držim v sebi in se bojujem sama s sabo.. ampak ne vem kako dolgo bom zdržala..

moja izkušnja