Proti sebi usmerjeno nasilje ali samopohabljanje ter parasamomor kot še en samouničevalni način za spopadanje s silnimi čustvi ali stisko je lahko bolezen sama po sebi, lahko pa je tudi simptom drugih resnejših psihičnih bolezni. Največkrat traja od pet do deset let, brez ustrezne obravnave pa še veliko dlje.
Zakaj?
To vprašanje vse nas najbolj bega. Zakaj bi kdo povzročal telesno bolečino samemu sebi? Nikakor si ne moremo predstavljati, da bi počeli kaj podobnega, zato večina ljudi odpravi samopoškodovanje kot bizarno, nesmiselno ali iracionalno obnašanje. In na prvi pogled se morda res zdi, da je tako.
Toda ljudje ponavadi ravnamo iz razlogov, ki se nam zdijo smiselni. Razlog morda ni očiten in se nemara ne ujema z našim miselnim okvirom, toda kljub temu obstaja in njegovo prepoznanje je ključno za razumevanje samopoškodovanja. Med razlogi za to nenavadno početje izstopa pomanjkljiva sposobnost obvladovanje stvari in položajev (coping skills). Samopoškodovalci pogosto poročajo, da v sebi čutijo izpraznjenost. Zanje je še značilno, da so preveč ali premalo stimulirani, da imajo težave pri izražanju čustev ali so nezmožni njihovega izražanja, da so osamljeni, nerazumljeni ter da se bojijo intimnega razmerja in odgovornosti. Samopoškodovanje je njihov način spopadanja z bolečimi/težko izrazljivimi čustvi ali njihovega lajšanja, vendar tega početja ne gre zamenjevati s poskusom samomora. Čeprav morda res prinese olajšanje, je to kratkotrajno, zlovešči samouničevalni krog pa se brez ustrezne obravnave samo še poglablja.
Čustveno uravnavanje
Ko si tak človek prizadene poškodbo, navadno skuša vnovič vzpostaviti ravnotežje, iz katerega so ga vrgli močni čustveni pretresi. S tem odvrača pozornost od čustvene bolečine, prežene občutek otopelosti, zmanjša željo po samomoru in sprošča napetost silnih/intenzivnih čustev. Po Suttonu je samopoškodovanje "darilo preživetja", saj je lahko edina učinkovita možnost v omejenem spektru izbire. S povzročanjem telesne bolečine nekatere osebe vzdržujejo čustveni nadzor ter odvračajo pozornost od bolečih misli in spominov.
Komuniciranje
Nekateri s samopoškodovanjem skušajo sporočiti stvari, ki jih ne morejo izreči, razumevanje, kaj želi samopoškodovalec sporočiti s samopoškodbenim dejanjem, pa je zelo pomembno za učinkovito obravnavo problema. Najpogostejša sporočila so:
- nepremostljiva čustvena napetost,- uživanje v odzivih okolice, ki jih oseba nadzoruje prek samopoškodb,
- sporočanje notranjega nemira okolici,- sporočanje potrebe po pomoči (klic na pomoč),
- izražanje erotičnega naboja,- izražanje ali premagovanje odtujitve,
- opredmetenje čustvene bolečine.
Nemoč
Nekateri ljudje se tako kaznujejo - gre za nekakšno samokaznovanje, ker verjamejo, da si zaslužijo kazen, ker imajo občutek, da so "slabi", ali ker upajo, da bo samokaznovanje preprečilo hujšo kazen s strani zunanjega viraVečina samopoškodovalcev, kar približno tri četrtine, je žensk. Za samopoškodbe so dojemljivejše osebe, ki jezo ponotranjijo - to pa niso samo ženske, temveč tudi moški, ki so v otroštvu preživljali diktaturo avtoritativnih staršev oziroma starša (psihične zlorabe), ponavadi očeta, ki jim ni dopuščal izražanja in uveljavljanja mnenj, kar je posledično vodilo v nezmožnost izražanja in krotenja čustev, to pa v samouničevalnost in samopoškodovalna nagnjenja.
Metode samopoškodovanja
Metod samopoškodovanja je veliko, od zbadanja, praskanja, udarjanja in puljenja las do butanja, toda daleč najbolj priljubljeni metodi sta rezanje in žganje kože. Za rezanje takšne osebe navadno uporabljajo britvice in žepne nože ("švicarske vojaške"). Najpogostejša mesta poškodb so zunanja stran roke od komolca do členkov, zapestja in notranji del stegen. Posledice se zelo razlikujejo; odvisne so od mesta poškodbe in njene resnosti. Pri globokih rezih nastanejo razmeroma trajne belkaste brazgotine, sledovi bolj površinskih rezov pa kmalu izginejo.
Pri poškodbah z ožiganjem je v uporabi več metod, vsem pa je skupno segrevanje največkrat kovinskih, lahko pa tudi lesenih predmetov do visokih temperatur (toliko časa, da predmet zažari oziroma postane razbeljen ali se vname) in njihovo pritiskanje ob kožo. Posledice tovrstnega ravnanja so opazne in bolj ali manj trajne.
Kaj pa bolečina?
Večina samopoškodovalcev ne zna natanko razložiti, kako vedo, kdaj je čas za konec obreda rezanja. Pri določeni stopnji poškodbe je potreba zadovoljena in samopoškodovalec se umiri in prijetno počuti. Kaj pa bolečina? Po nekaterih raziskavah samo desetina anketiranih čuti močno bolečino, 23 odstotkov jih čuti znosno bolečino, 67 odstotkov pa jih bolečine sploh ne občuti ali pa je ta neznatna. Odsotnost bolečine razlagajo z endorfini, naravnimi telesnimi olajšavalci bolečine, ki se sproščajo pri poškodbah tkiva, z disociativnim stanjem pri enih in s samopoškodbo kot načinom osredotočenja pri drugih.
Glede na ozadje samopoškodovalcev so ugotovili, da osebe, ki poiščejo pomoč, največkrat prihajajo iz srednjega do višjega razreda, so povprečno ali višje inteligentne, vsem pa je skupna slaba samopodoba. Skoraj polovica jih poroča o telesni ali spolni zlorabi v otroštvu. Veliko večino med njimi so vzgajali tako, da so morali tlačiti čustva, zlasti jezo in žalost.Čeprav spolne in telesne zlorabe ter zanemarjanje očitno pogojujejo samopoškodbeno vedenje, pa to ni nujno; ogromno ljudi, ki se samopoškodujejo, nikdar ni bilo zlorabljenih.
Samopoškodovanje torej ne pomeni nujno, da ste bili kot otrok zlorabljeni. Navadno pomeni to, da ste nekje na tej poti niste naučili, kako se ustrezno spopadati z močnimi občutki. Če se tako odzivate, niste ne ogabni ne bolni - težava je le v tem, da se niste naučili pozitivnih načinov, kako se obvladovati čustva.
Nevarnosti
Samopoškodbe navadno ne ogrožajo posameznikovega življenja, toda samopoškodovalci pogosto obupajo zaradi svoje nezmožnosti za samonadzor in odvisnosti podobnega vedenja, to pa lahko pripelje do resnih poskusov samomora. Poleg tega je lahko stopnja poškodbe, ki si jo zada oseba, večja od nameravane, to pa utegne povzročiti medicinske zaplete ali celo smrt. Motnje hranjenja ter zloraba alkohola in drugih snovi še povečajo grožnjo posameznikovemu splošnemu zdravju in kakovosti življenja.
Diagnoza
Diagnozo postavi psihiater. Samopoškodovalno vedenje je lahko tudi simptom resne psihične bolezni, kot je mejna motnja osebnosti, bipolarna motnja (manična depresija), huda depresija, anksiozna motnja, a tudi psihoze, denimo shizofrenije.
Zdravljenje
Prva postaja klica na pomoč je osebni ali družinski zdravnik, ki osebo napoti k specialistu za motnje psihičnega izvora, kot sta klinični psiholog ali psihiater. Kognitivna behavioristična terapija je pokazala lepe uspehe pri spodbujanju ljudi, da mislijo pozitivno in razvijejo nove, bolj pozitivne oblike reševanja stresa in odzivanja nanj.Obravnavanje samopoškodovanja vključuje možnosti, kot so ambulantna terapija ter delna (dnevna) in celotna hospitalizacija. Ko takšno ravnanje začne vplivati na vsakdanje življenje in je ogroženo zdravje ali celo življenje, je treba takšno zdravljenje kombinirati s farmakološkim zdravljenjem.
Zdravljenje je uspešno, če:
1) je bolnik dejavno vključen v zdravljenje in mu je tudi predan;
2) načrt, ki sledi zdravljenju, namenja poudarek na podpori bolniku pri novo pridobljenih spretnostih samoobvladovanja;
3) obstaja sodelovanje s pristojnimi in drugimi vključenimi profesionalci.
Idealno zdravljenje je takšno, ki tolerira samopoškodovalčevo početje, ima pa specifične posledice. Bolniku je denimo dovoljeno, da stopi v stik s terapevtom takrat, ko začuti potrebo po samopoškodovanju, na drugi strani pa mu je prepovedan stik z njim 24 ur po tem, ko je dejanje izpeljal. Tako bi samopoškodovalcu dali možnost, da izrazi to, kar želi sporočiti svojemu telesu, ne da bi se moral pri tem zatekati k samopoškodovanju, hkrati pa bo vedel, da ima izvedba dejanja stvarne in takojšnje (ne pa stalne) negativne posledice. Takšen dogovor med bolnikom in terapevtom bi pomagal stabilizirati samopoškodovanje in utreti pot nadaljnji obravnavi vprašanj, ki porajajo potrebo po poškodovanju, pri čemer dovoljujejo terapevtu, da obravnava samopoškodovanje znotraj konteksta osnovne patologije.
Terapevti bi morali takšnim bolnikom zagotoviti dostop do sočutne medicinske oskrbe za rane, ki si jih prizadenejo, ne da bi jih pri tem oropali dostojanstva ali neodvisnosti. Bolnik in terapevt lahko skupaj oblikujeta načrt za oskrbo ran, ne da bi pri tem dodatno prilivala olje na ogenj. Da bi to dosegli, je treba razvoj usmeriti v izobraževanje zdravnikov v krajevnih službah za prvo pomoč, da bodo zmogli prepoznati naravo samopoškodovanja. Ker je uspeh zdravljenja samopoškodovanja v veliki meri odvisen od učenja novih načinov, kako se spopadati s stresnimi situacijami, da bi lahko obvladali boleče gradivo življenja, bi morala hospitalizacija služiti le kot zadnji izhod, ko pri bolniku obstaja tveganje samomora ali resne samopoškodbe. Bolnišnice so umetno varna okolja in nujne naloge, kot je prepoznavanje svojih čustev, ki vodijo nasilna dejanja proti sebi, in izbira manj uničujoče metode za njihovo obvladovanje, mora oseba doseči in okrepiti v resničnem svetu. To pa lahko dosežejo z dolgoletnim psihoterapevtskim zdravljenjem, zlasti s kognitivno terapijo.
Nekateri psihiatri za hitrejšo stabilizacijo te avtoagresivne motnje zagovarjajo uporabo visokih odmerkov SSRI in stabilizatorjev razpoloženja. Temu sledi skrb skupine strokovnjakov, ki jih usklajuje psihiater. Predlagajo še, naj bo hospitalizacija kratka.
Kaj lahko storite sami?
- Poskušajte omiliti potrebo ali obrniti pozornost na kaj drugega
- globoko dihajte, privoščite si kopel, poslušajte glasbo, berite, glejte televizijo ...
- Pogovorite se s kom - s prijateljem ali terapevtom, lahko pa pokličete tudi na telefonsko številko krizne službe.
- Poskušajte se izogniti samoti - obiščite prijatelja, odpravite se na sprehod.
- Zapišite svoje misli in/ali vodite dnevnik ter si zapisujte trenutna razpoloženja in vse, kaj vam roji po glavi.
- Poskušajte kanalizirati svoje občutke, na primer z risanjem.
- Če vas prime, da bi se poškodovali, si okrog zapestja si namestite elastiko in pustite, da poči.
- Na kožo pritisnite kocko ledu - tudi občutek mraza je lahko boleč, vendar ni nevaren in ne ogroža vašega zdravja.
- Zmanjšajte skušnjavo in se ne ustavljajte pri mestih, kjer hranite nevarne predmete, na primer britvico.
- Napetosti poskušajte omiliti s pretepanjem blazine ali vzmetnice.
- Poiščite si šport, ki vas bo navduševal, in opazili boste izginjanje notranje napetosti.
- Zamotite se tako, da zaposlite roke
- rišite ali pa se lotite gospodinjskih opravil.
- Napišite pismo osebi, ki vas je razžalostila, vas užalila ali prizadela.
- Pišite iz dna svoje duše - kratke zgodbe ali pesmi.
Predvsem pa vedite
To ni nič sramotnega. Če si zadajate fizično bolečino, da bi tako opravili s svojimi nebrzdanimi čustvi, vedite, se vam ni treba sramovati, ampak poiščite pomoč. Verjetno uporabljate edino orodje, ki vam je trenutno na voljo, za to, da preživite in vzdržujete psihološko celovitost. Čeprav gre za kruto in samouničevalno orodje, to kljub vsemu deluje - prinaša razbremenitev neizmerne bolečine/strahu/anksioznosti. Možnost, da bi se temu odpovedali, je za vas nepredstavljiva, kar je razumljivo, toda najbrž se ne zavedate, da samopoškodovanje ni edini, kaj šele najboljši način za spopadanje s težavami.
Za veliko ljudi, ki si se samopoškodujejo, je pravo razodetje, ko ugotovijo, da s svojo notranjo bolečino niso edini, da je sprememba možna, da takšno ravnanje lahko ustavijo in da se stvari lahko spremenijo. Ko začnejo verjeti, da obstajajo tudi druga sredstva, in spoznavati, katera od teh so zanje prava, so že stopili na pot ozdravitve. Tudi s tem člankom želimo približati ta trenutek.
Psihični profil samopoškodovalca
- ima zelo slabo samopodobo, ne mara se, lahko se tudi pohablja (glej teorije o vzrokih),
- je zelo občutljiv na zavrnitev,
- je bodisi spolno vzdržen ali promiskuiteten (oboje izhaja iz slabe samopodobe in slabega mnenja o lastnem telesu),
- ni samozavesten,
- je introvertiran,
- je kronično jezen, ponavadi nase; jezo usmerja vase,
- nagiba se k temu, da jezo potlači,
- je impulziven, impulzivnost težko nadzira,
- nagiba se k ravnanju v afektu,
- nerad načrtuje daljno prihodnost,
- je depresiven in samomorilen,
- trpi za kronično tesnobnostjo,
- meni, da ne zmore obvladovati težav,
- ne ve, kako obvladovati težave,
- meni, da nima veliko nadzora nad življenjem,
- nagiba se k izogibanju težavam, neprijetnim situacijam ipd.,
- meni, da je nemočen.
Kako veste, da se samoškodujete? To se vam morda zdi čudno vprašanje, toda obstaja veliko ljudi, ki niso prepričani, ali je to, kar počnejo, resnično samopoškodovanje. Zato odgovorite na naslednja vprašanja:
1) Ali si namenoma povzročate fizične poškodbe do te mere, da poškodujete tkivo (razparanje kože, modrice, sledovi, ki ostanejo vidni več kot eno uro)?
2) Ali se poškodujete, ker želite opraviti z neprijetnimi ali neustavljivimi čustvi, mislimi ali situacijami?
3) Če vaše samopoškodovanje ni prisilno (kompulzivno), ali pogosto o tem razmišljate, celo ko ste razmeroma sproščeni in tega ne počnete?
Če ste na prvi dve vprašanji odgovorili pritrdilno, že spadate med samopoškodovalce, če pa ste z da odgovorili tudi na zadnje vprašanje, ste ponavljajoči samopoškodovalec.
Način, kako si oseba povzroča poškodbe, ni tako pomemben, kot je spoznanje, da to počne sebi in kaj to pomeni v njenem življenju.
Stanja, pri katerih so opazili samopoškodovalno vedenje:
- mejna osebnost (borderline personality disorder),
- motnje razpoloženja,
- prehranjevalne motnje,
- prisilno-kompulzivne motnje,
- posttravmatična motnja,
- disociativna motnja,
- anksioznost in/ali panika.
Samopoškodovalci skušajo prikriti posledice svojega ravnanja z oblačili; če jih odkrijejo, si pogosto izmišljajo izgovore, kako naj bi prišlo do rane. Najpogostejši izgovor je - mačka me je opraskala. Pomemben delež se jih bojuje tudi s prehranjevalnimi motnjami ter z zlorabo alkohola in drugih snovi. Predvidevajo, da naj bi se s prehranjevalnimi motnjami otepali dve tretjini samopoškodovalcev.
"Najbolj razširjeni miti o samopoškodovanju". 
Ne vem, če so tvoji vzroki isti ali ppodobni mojim. Je pa skupna točka sigurno puberteta (ne bom posploševala, ampak mislim, da velikokrat se ljudje nehajo rezat, ko preidejo iz pubertete). To je res eno tako zaje**no obdobje.No,jaz sem se rezela ker sem se čutila neslišno in nevidno, kot da noben ne opaža, da obstajam oz.kot da nisem nobenemu pomembna. Rezanje je bil moj krik po tem, da me ljudje opazijo in imajo radi. Ko sem se rezala, nisem nikoli skrivala ran - ker sem hotla, da jih vidijo. Jih pa skrivam zdaj, pri 25ih.. 
Rešitev je bolj ali manj le ena: imet se rad in dvignit svoj glas na drugačen način - pogovori se z nekom, ki mu zaupaš. To ni lahka naloga, je pa bistvena za tvoje boljše občutje. 
