Moj dragi je od mene starejši 22 let. Mogoče se sliši veliko, ampak jaz na to nikoli ne pomislim, preprosto zato, ker tega ne občutim. Je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. S prejšnjimi fanti, ki so bili bolj ali manj moji vrstniki (ali pa nekaj let starejši), je bilo tako tako, bili so malo otročji. Ne rečem, da je njihova krivda, tudi jaz sem narobe izbirala ali pa v zvezi predolgo vztrajala.Jaz sem vedno bila zelo odgovorna in resna, oni pa ne. Zdaj sem našla človeka, ki mi odgovarja v vseh pogledih. Zato se ne strinjam, da se nasprotja privlačijo, jaz sem iskala človeka, ki mi je čim bolj podoben in me razume. Zato mi je letnica na njegovi osebni zadnja skrb. Ne vem sicer, kako bo čez leta. Vem, da najin odnos prinaša tudi vrsto skrbi in dilem (npr. otroci), ampak se bom z njimi ukvarjala, ko bo dejansko prišel čas za to. Vem tudi, da se bova znala zmenit.
Nekateri ljudje najin odnos sprejemajo čisto ok (so me pozitivno presenetili, prevsem starejši pa tudi moji prijatelji), so pa tudi taki (če sploh pustim ob strani razne poglede neznancev, prevsem raznih smrkljic, ki gredo po cesti in se očitno delajo norca), za katere sem mislila, da bodo razumeli, pa ne, in ne samo to, so me tudi zmerjali itd.
Na koncu koncev pa tako vem, da sva važna samo midva, ali kot pravi moja mama: "Če je tebi prav, mora biti pa še vsem drugim."