Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Kriza identitete

Sydelle
Starost: 33Pridružen: 3. dec 2008Prispevkov: 1752Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 14. feb 2010 13:36
Povezava do prispevka
Ker opažam, da znate Planetke velikokrat dobro svetovati, sem se odločila, da napišem nekaj misli/vprašanj, ki me težijo vsake toliko časa (velikokrat v času PMS-ja Big smile pa potem vmes spet pozabim na to) – zadnje dni, po koncu izpitov, pa sem imela spet dosti miru in časa za premišljevanje  … bom poskusila čimbolj strniti, ampak se že vnaprej opravičujem za celo zgodbo  Smile

Gre se v prvi vrsti za to, da ne vem, kaj hočem. Ja, hodim na faks in si približno lahko predstavljam, da bom nekega dne lahko v miru opravljajo svoje delo – prevajanje. Ampak že ko sem se odločala, kaj študirati, sem imela v mislih to, da bom lahko poleg zaposlitve počela še kaj drugega, predvsem pisala. Ampak glej ga zlomla, že dve leti mi razen kakšne občasne pesmice ni uspelo ustvariti nič. Drugi razlog za to smer je bil ta, da sem bila vedno približno enako dobra na vseh področjih v šoli in nimam nobene stvari, ki bi me ZELO zanimala, temveč me zanima ogromno stvari – po malem Big smile

Druga stvar je družabno življenje, ki nikoli ni bilo kaj posebno uspešnega. Ne v OŠ ne v gim. mi ni uspelo ''najti'' prijateljev, s katerimi bi se zares povezala in bi ostali dobri kolegi, hodili ven  …  Delna izjema je sedanja cimra, s kateri imava pa meni precej hecen odnos, ker si npr. nikoli ne zaupava kakšnih bolj intimnih stvari  …  jaz bi že kdaj, ampak je ona zelo zadržana. Potem pa imam še par prijateljev, nisem popolnoma osamljena, da se ne bom kateri prehudo zasmilila Wink samo nikoli nisem imela kakšne skupine, s katero bi se šli kam zabavat, počali kaj skupaj itd. (no, razen  v času mladinske skupine v cerkvi, ki pa je po odhodu zakon duhovnika dokaj propadla in nekaj časa smo se zelo dobro razumele s parimi prijateljicami, ki sem jih spoznala preko interneta, ampak so se naše poti v zadnjem letu, dveh spet razšle).

Tretja stvar je pomanjkanje hobijev. Navdih za prej omenjeno pisanje je izginil neznano kam, s športom se nikoli nisem ukvarjala (razen s plesom, kjer sem pa v vsaki ''zvrsti'' ponavadi ostala ravno eno leto in tudi nisem nikjer nevezala kakih stikov). Po OŠ sem popolnoma opustila igranje violine, kar mi je šele zdaj postalo malo žal, ker trenutno pa nimam nikjer prostora, da bi jo lahko v miru začela vaditi. Rada ustvarjam (npr. voščilnice ipd.), ampak  če nimam nekega jasnega cilja/razloga (npr. prazniki) se ne spravim k temu.

Povzetek bi bil, da sem kronično neodločena. To se npr. kaže tudi pri oblačilih – moja omara je čisto preprazna, ampak se mi sploh ne da začeti z nakupovanjem, ker bi si rada ustvarila nek 'svoj stil' (čeprav jaz to dojemam pač kot to, da kupuješ stvari, ki so ti všeč), ampak ne vem, a bi bilo bolje, da grem v bolj resne/elegantne nakupe ali bolj ''navadne''  …

Za povrhu se je pa vse to še začelo kazati v nekoliko slabših odnosih s fantom, ker sem pogosto slabe volje, pa niti ne vem, zakaj. Čutim, da mi nekaj manjka, ampak ne morem točno ugotoviti, kaj bi to bilo. Včasih se mi bolj zdi, da en od prej naštetih ''problemov'', drugič drug  …  zmedena sem, precej očitno. Big smile

Vem, da bi morala sama narediti nekaj na tem, da ugotovim, kaj hočem in kaj me veseli, s čim bi se ukvarjala  …  ampak preprosto ne vem, kje začeti? Kakšne ideje? Smile


0
Nazaj na vrh
soncnica19
Starost: 122Pridružen: 9. dec 2007Prispevkov: 596Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 14. feb 2010 14:50
Povezava do prispevka
Hmmm, v marsikateremu stavku sem se našla tudi sama. Dokler se nisem redno zaposlila, tudi sama nisem vedela kaj naj v lifu počnem. Dostikrat sem se spraševala tudi, če sem se sploh vpisala na pravo smer na fakulteti. Tudi mene je zanimalo veliko stvari, zato niti nisem vedela na katero fakulteto naj grem. No sedaj, ko že delam, se mi zdi, da sem čedalje bolj odločena v lifu (tudi zato ker sem si našla službo, ki me zanima in rada delam to kar pač počnem), obkrožena sem s sodelavci, s katerimi imam prijateljski odnos...
 
Do konca fakultete nisem imela pravih prijateljev (no še sedaj nimam best frendice, ki bi ji lahko zaupala oh in sploh vse), ampak me to niti več ne moti, ker počnem stvari, ki jih rada počnem. Napisala, si da je tvoj problem pomanjkanje hobijem. Tudi moj je bil dolgo časa. Dolgo časa sem cincala, kaj naj počnem v svojem dolgočasnem življenju. Sedaj sem se vpisala na aerobiko, kjer združujem koristno s prijetnim. Res je fajn...
 
Sigurno je kakšna stvar, ki bi jo rada počela...naprimer šport. Vpiši se na kakšno rekreacijo, sigurno boš spoznala kakšno frkljo :), mogoče celo skleneš kakšno prijateljstvo. Če boš ves čas stran od ljudi oz. družbe, res ne boš nikogar spoznala. Dobri prijatelji so dostikrat navdih za marsikatero stvar, ki se jo lahko na novo ali ponovno lotiš.
 
Bejba, vse je odvisno samo od tebe in nikogar drugega. Moraš se malo angažirati, drugače ne bo nič. Sama si bodi najboljša vzpodbuda. Veliko sreče.
0
Nazaj na vrh
mimika
Starost: 41Pridružen: 30. okt 2005Prispevkov: 6588Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 14. feb 2010 22:05
Povezava do prispevka
Kot prvo, si še ful mlada, veliko ljudi se še v pozni odraslosti "išče" (to me spomni na citat iz Everybody's Free (To Wear Sunscreen): "Don’t feel guilty if you don’t know what you want to do with your life. The most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives. Some of the most interesting 40 year olds I know still don’t.") Kar ti najbrž ni ravno v pomoč, ampak mislim, da teh stvari (žal) dejansko ne moreš prisiliti, ampak se pač zgodijo same, ko se zgodijo. Jaz sem približno ugotovila, kaj bi rada počela v življenju, "šele" nekje okrog 27. rojstnega dne. Prej sem vedela samo, česa definitivno ne bi hotela početi, drugo je bilo bolj v megli. Še vedno sicer nimam nekih blaznih hobijev (vedno sem namreč mislila, da imajo zanimivi ljudje milijon hobijev, kar sploh ni nujno res), imam pa enega, ki me res veseli (in sem ga tudi bolj kot ne "našla" šele lani) in to mi je v veliko zadovoljstvo. Tudi nimam milijon prijateljev ali pa ene super-duper-mega-najboljše prijateljice (oboje je bila včasih moja želja, danes pa se mi ne zdi potrebno), pravzaprav sem se z nekaj ljudmi celo nehala družiti, sem pa spoznala nove "sorodne duše" in imam tudi kar nekaj res dobrih "starih" prijateljev. Zdaj sem malo zašla... Mislim, da sem hotela povedati predvsem to, da se mogoče preveč obremenjuješ s tem, kakšno bi tvoje življenje moralo biti in si potem nezadovoljna, ker ni takšno, kot si zamišljaš. Sicer se zelo dobro zavedam, kako smotano zna biti, če nimaš pojma, kaj bi sploh rada, ampak mogoče je res še najboljše, če si rečeš "krščen matiček, sem še mlada in bom že ugotovila, kdo sem in kaj me veseli". Pa ne mislim zdaj, da bi to uporabljala kot nek izgovor in bila vsa pasivna, ampak včasih stvari res kar pridejo same od sebe, ko nehaš obsesirati z njimi.
“Be daring, be different, be impractical, be anything that will assert integrity of purpose and imaginative vision against the play-it-safers, the creatures of the commonplace, the slaves of the ordinary.” - Cecil Beaton
0
Nazaj na vrh
Manncy
Starost: 38Pridružen: 14. feb 2010Prispevkov: 13Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 15. feb 2010 8:07
Povezava do prispevka
Jaz mislim, da se pri 19ih nimaš kaj obremenjevat s takimi vprašanji. Pusti času čas, do takrat pa poslušaj svoje srce - kot si ga, ko si šla študirat prevajalstvo. Fino, torej obvladaš tuje jezike? Zakaj ne bi inštruirala angleščine, nemščine, italijanščine (ne vem katere jezike obvladaš)? Praviš, da bi rada pisala - piši torej. Vzemi si en dan zase, prepusti se svojim mislim in naj te nič ne zmoti, potem pa začni. Ali pa, ko začutiš navdih, se takoj usedi in začni pisat. Magari si naredi samo osnutek na mobilniku, če si kje kjer ne bi mogla kar tako izlit iz sebe vseh stavkov. Kasneje se boš spomnila osnutka in ga šla pogledat, privrele ti bodo še druge misli in potem ti ne preostane drugega, kot da greš pisat. Vzemi si čas...

To, da nimaš milijon prijateljic in prave družbe - lej, tudi jaz sem mislila enako kot ti, ko sem bila stara 18, 19. Da sem čudakinja, ker nimam svoje družbe ljudi s katerimi bi hodila ven žurat. No, ko sem se nehala sekirat za to, sem pa tudi to doživela. Ampak sem kmalu ugotovila, da to ni zame in si iskala drugo družbo (ki ji ni toliko za pijančevanje vsak vikend). No, spoznala sem enega fajn fanta s katerim sva še danes res najboljša prijatelja - sorodni duši Smile imam še dve res dobri prijateljici (in nekaj znancev, kajpak) in veš kaj? Mi zadošča... Sem pa vedno odprta za spoznavanje novih ljudi.

Oblačila - točno to, ne rabiš se siliti da si moraš izoblikovat svoj slog. Pusti, da sama prideš do tega da sploh ne boš razmišljala kakšne stvari boš kupovala, ampak boš prišla npr. do česa takega; "Joj tale HelloKitty majčka je sicer res luškana, ampak ni moj stil. Bom raje vzela tisto turkizno s pasom pod prsmi, ker jo bom dejansko nosila." Tudi jaz (in še katera) sem potrebovala čas, da sem ugotovila kaj mi bolj paše; športni stil ali elegantni, na koncu sem naredila kompromis - športnoelegantni. Ne kupujem stvari, za katere vem, da so mi samo in zgolj luštkane (razne trenirkice Betty Boop, spodnje perilo s Tweetyjem ipd.) - oblekla pa jih ne bi, ali ker sem jo videla na nekom drugem.

Imaš še dovolj časa, da ugotoviš vse to in več, don't worry. Smile
0
Nazaj na vrh
Sydelle
Starost: 33Pridružen: 3. dec 2008Prispevkov: 1752Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 15. feb 2010 15:48
Povezava do prispevka
Najprej hvala vsem trem Smile Se tudi pozna, da sem tole pisala po nekaj bolj 'samotnih' in 'razmišljujočih' dnevih, danes se mi vse skupaj zdi dosti manj ''resno''. Sem pa tako že omenila, da tile dvomi in vprašanja zelo nihajo pri meni  …

Se strinjam, da se mi nikamor ne mudi in ja, očitno bi nekaj rada, pa ne vem, točno kaj. >< In dejansko sem si že velikokrat rekla, da se ne splača obremenjevati in da bo že prišlo s časom (konkretno recimo ravno v zvezi s pisanjem, pa tudi na splošno). Ampak se bojim ravno tega, kar omenjaš mimika, da bom/sem potem preveč pasivna.

Glede tistega o življenju, kot bi moralo biti  …  verjetno delno drži. Glavni problem je to, da se mi zdi, da potrebujem neko ''rdečo nit'' (ne bom rekla ravno smisel), ki ni samo faks-služba-otroci (čeprav si vsega tega zelo želim), ne vem pa kaj bi to bilo.

Vsekakor  pomaga slišati, da je še kakšen tak ''zgubljenček'', sploh, če se je sčasoma našel :D 
0
Nazaj na vrh
Bette
Starost: 29Pridružen: 15. nov 2009Prispevkov: 59Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 15. feb 2010 17:46
Povezava do prispevka

Mislim da ni važno koliko hobijev imaš da si zanimiva oseba. Važno je kaj razmišljaš, koliko majhnih reči ki te osrečujejo počneš,... vćasih moraš enostavno uživati življenje tako da si preprosto srečen ko lenariš v trenirki in bereš revijo,...pač uživaš in si zadovoljen sam s sabo tudi če ne počneš kaj posebnega. Zavedaj se da je dovolj to kar si
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Kriza identitete
Stran 1 od 1
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Tanja 19. mar 2023 20:52
    RES slabo, meni izsušuje kožo
  • Tanja 21. feb 2023 18:20
    Izvrsten, najboljši
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:25
    Svaljka se
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:05
    Ne preprečuje vonjav
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 11:57
    Ne neguje
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Zavedati se moramo ene pomembne stvari: eno so moda in trendi, ki pridejo in gredo; drugo pa je večna, ženstvena klasika.