- sem se resnično noro zaljubila v prijatelja

Težko mi je priznati, ker si nikdar nisem mislila, da se bo to zgodilo, vendar se je. Ko slišim nekaj o njem, dobim klic, slišim, da se brat pogovarja z njim, ipd mi kar srce zaigra

Nisem si hotela priznati, vendar dejansko opažam, da je to res. Problem je predvsem v tem, da je on zelo izkušen, jaz pa nič (spolnih odnosov še nisem imela), čeprav misli, da temu ni tako in mi ne verjame tega. Ko se pogovarjam z njim, mu ne dajem občutka, da mi je všeč, vendar vem, da če bi bila nekje skupaj bi se sigurno kaj zgodilo. Ko me pogleda, se pa kar stopim ... lahko bi ga ure in ure gledala (pa še zdaleč ni maniken, vendar me nekaj neustavljivo privlači na njem)

- se resnično težko prepustim nekomu, verjetno tudi zaradi tega še nisem imela fanta
- razmišljam ali dejansko nisem pripravljena biti z nekom v zvezi ali me je samo strah se nekomu prepustiti
- ne prenesem občutka ujetosti in nenehnega nadzora s strani drugih
- včasih se delam bolj močno kot sem v resnici, ne pokažem nekomu, da me je prizadel. Sicer na splošno nisem ravno občutljiva oseba, saj se zjočem (ko sem sama), vendar pred ljudmi samo na pogrebih in podobnih zadevah, drugače pa ne.
- bi bilo mogoče boljše, da bi poslušala kdaj bolj srce kot razum
- nisem navajena se pritoževati
Poleg tega priznam, da mi je bilo izredno težko zgoraj našteto priznati

Težko govorim o sebi, o svojih občutkih in si vedno mislim, da me imajo drugi za popolno, čeprav so me verjetno le sprejeli takšno kot sem, z vsemi napakami. Mogoče sem le preveč stroga sama do sebe

Pa še perfekcionistka pri vseh stvareh želim biti (študij, postava, pospravljanje,...) in ker mi povsod ne uspeva, se počutim slabo, nesposobno.