Priznam, da ...- 1.del

Ne maram bit sama

Tudi jaz ne. S tem da živim v res veliki hiši in priznam da me je strah in da slišim vsak šum..brrrr

Ojej Mene bi kap, jaz pa sploh ne vem kaj bi, mi je prav bedasto da se počutim tako izgubljeno

No, jaz sem prav sama bolj malokrat, ker imajo v isti hiši tudi starši stanovanje, tako da če ni mojega so vsaj oni ali obratno

Tikka, pejdi ven  ane!

Maaa, problem je v tem da sem total zblojena in sploh ne vem kaj bi, ziher je muci mi ukradel kompas ko je šel

+ nobenemu se ne da ven, vsi bi neki doma viseli ali so pa po dopustih, bahh.

Jaz sem pa najbolj srečna, če sem že sama, da sem sama v čisto celi bajti.

Sem raje sama kot da bi bila v družbi nekoga, ki mi ni blizu oz. ga ne čutim kot osebo, s katero se lahko iskreno in sproščeno pogovarjam.

Priznam:
- da me že pošteno nervira to čakanje
- da sem se včeraj imela zelo fajn
- da ne vem, kako naj ukrepam in kaj naj naredim
- da se malo bojim, kako se bo to končalo

priznam da, sem obsedena s shoppingom (čeprav mi omara poka po šivih še vedno kupujem, nosim pa ene in iste stvari -> kje je tuki logika tud ne vem?) pa tud kt grem ven enostavno ugotovim da ne vem kaj nej dam gor, ker nimam nič pametnega tist trenutek al pa nimam pravih čevljev za zraven al pa hlač . . .

- da sem vedno po rave partyju čisto naspidirana drugi dan, čeprav sem tudi zmatrana. Čisto me dvigne v "zrak" in je res odlična sprostitev zame (seveda sama glasba, ne pa alko + droge in ostalo) joooj komaj čakam, danes akcija napreej
- da sem ugotovila, da sem se mogoče zaljubila v prijatelja o katerem sem mislila, da je čisto drugačen. Sedaj, ko sem ugotovila, da mi je podoben kar se tiče zvez, ljubezni se mi je še bolj priljubil, saj ni "jebi veter". Pa še na absolventa gremo skupaj, jooj kako lepo no, sicer me ponavadi kar hitro mine, ampak vseeno sedaj sem kar malo v srčkih
- da mi je zelo povšeči, ko sem sama doma, saj lahko počnem kar hočeš, nobeden mi ne ukazuje, kritiza in gleda kaj delam. Tudi, če imam za opraviti veliko dela, ki mi ni pri srcu, mi takrat ni problem, musko dam na glas in gremo akcijaaa

priznam, da:

* sem zelo, zelo, zelo prijazna oseba in da le redki to spoštujejo, oziroma znajo izkoriščat zaradi  moje naivnosti.
* postanem neverjetno zaspana, če vidim, da me čaka delo-da vem lenoba!
* si želim več prijateljev, ki športajo, saj ni nikogar, ki bi tekel, hodil na športne izlete z mano
* ne maram preveč svojega kraja zaradi nevoščljivih in opravljivih krajanov-lokali fuj!