Priznam, da:
-po ugotovljeni diagnozi niham od razpoloženja da je vseeno life lep in čudovit itd do tečnobe in joka....tako da sem že sredi tedna pobegnila v domače zavetje, na moj konec in mi je veliko bolje,
-da sem si danes s prijateljico in sestro privoščila shopping.V gl., to se je končalo s tem, da smo v krožnem pri Europarku naletele na ena dva tipa, ki sta hotela dirkati z nami.Pa še izgubila sta, kljub temu da je bil moj avto slabši


,
-da sem končno dobila njegovo kučmo (ki to sploh ni, ker ima ušesa) za rd, ki si jo takooo želi (sem celo spustila svoje standarde in je iz pravega krzna, ki ga jaz nase ne dam za nobeno ceno, on pa misli delati z njo-mraz itd),
-da sem kar umirjena, ko sem doma doma.In bom kar ostala za nekaj dni, ker mi res manjka počitek brez hrupa v službi, šefov, stresa....,
-da upam, da bova kljub nesporazumom ostala nekako tako kot sva bila, ker ga zdaj zares najbolj potrebujem, še posebej v trenutkih, ko si v glavi slikam nemogoče scenarije, ki so v resnici manj grozni...