Prevzeti fantov priimek?

Jaz pa ne razumem najbolj teh teženj po prevzemanju moževega priimka. Morda bom deležna očitka, češ da je moj komentar "otročji", ampak takšno je pač moje mnenje; čeprav na papirju ženske veljamo za enakopraven spol moškim, žal v praksi tega (še) ne vidim. Prvič se to zelo izrazito kaže v določenih kulturah oz. verskih skupnostih (Islam), drugič pa še v tistih delih sveta, kjer je tovrstna enakopravnost dejansko prepoznana (npr. tudi pri nas), opažam da imamo/imajo ženske še vedno podzavestni občutek da živijo v "moškem svetu". In razna "prevzemanja" priimkov so zame tipični primer tega. Ta tako zvani "tradicionalizem" je še vedno globoko vkoreninjen družbeni konstrukt, tako rekoč brez nekega logičnega smisla. Ta pripadnost pa je meni naravnost odvratna. A to pomeni da je ženska pripadna moškemu, on pa njej ne ali kako? Zame ni to nič drugega kot sodobni in niti ne tako zelo prikriti seksizem.

Edino smiselno se mi zdi da imata zakonca vsak svoj priimek, otroci pa oba. In ja, "bogi revčki", vse življenje bodo prisiljeni pisat za svojim imenom dva priimka. Mislim da so otrokom dosti pomembnejše druge reči in se s tem ali napišejo eno besedo za imenom, ali dve, ne ukvarjajo prav dosti. Sploh pa, če jim ne ustrezata dve besedi, jih lahko, ko postanejo dovolj stari, zamenjajo v eno, če res tako želijo, ampak močno dvomim ... V srednji šoli sem imela sošolca, ki si je v prvem letniku zamenjal ime in s tem ni imel posebnih težav. In spet se bo katera oglasila da je to nepotrebna birokracija, vendar, če človeka dovolj moti, da je to pripravljen spremeniti, mu tudi birokracija ne bo odveč. Poleg tega ima mnogo otrok dve imeni, in še nikoli nisem slišala da bi kakšnega otroka zares motilo, ker ima dve imeni. To so buče.

Pogojno mi gre skozi še dodajanje moževega priimka k svojemu, ampak pod pogojem da tudi mož doda ženinega k svojemu 

Seveda ti ostaneš ti, tudi če prevzameš možev priimek, ampak hočeš nočeš, s tem na nek način zabrišeš svoje korenine. In tu se mi ne zdi na mestu gledat na stvar le iz praktičnega vidika, lepo vas prosim. Včasih so se gospodične oddajale gospodom za žene, po predhodnem dogovoru. Ženska se ni poročila, ampak "so jo poročili", oče namreč. Takrat je ženska v podrejenem položaju seveda prevzela možev priimek, danes, po vsem tem kar je bilo v svetu treba narediti in žrtvovati, da se ženski spol končno priznava kot enakopraven moškemu pa po tem resnično ni več potrebe. To je le še zametek nekega starega seksističnega družbenega konstrukta, ki se mu z lepšo besedo reče tradicionalizem, zato da žene še vsaj na tak način če že drugače ne, še vedno izkažejo da so pripadne (in podrejene) svojim dragim. In me kar malo čudi, da jaz pri svojih 21 letih to opazim, nekatere kar nekaj let starejše članice pa ne ...

Pa ne me lepo prosim jezno napadat, tako je moje mnenje. Moja mami ima na primer dva priimka, oče le svojega in všeč mi je, da se mami, če kdo za njenim imenom ne napiše obeh priimkov, ampak le očetovega, prav pošteno razjezi.  Aja pa, moževega priimka (če se kdaj sploh poročim, kar dvomim), seveda ne bom prevzela. Lahko pa imajo otroci (če bodo, kar spet, dvomim) oba.

Imam pomislek glede tega da otroka prevzameta oba priimka, kajti ko bo potem ta otrok odrasel in se bo poročil z drugim človekom z dvema priimkoma, a bo njun otrok imel štiri priimke? pa njegovi otroci potem šest oziroma osem?

Mislim da je prevzemanje priimkov in odločanje za priimek otroka po enem izmed starčev če se ne pišeta enako (nič sicer nimam proti če se kakšen par odloči da se bo otrok pisal po mami, zakaj pa ne) predvsem zelo praktično. Poznam sicer par, ki sta otroku dala priimek, ki je kombinacija njunih dveh priimkov (npr če si izmislim: ona se piše Zupan on pa Novak, otrok se pa piše Zuvak). Seveda pa ima vsak svobodno izbiro glede tega kako mu bo ime in kako se bo pisal.

Moja hči ima sicer priimek po mojem partnerju in tudi jaz, ko se poročiva bom prevzela njegov priimek. Svoje enakopravnosti z svojim moškim namreč ne dojemam skozi prevzemanje priimka , ampak skozi to da enakovredno sodelujeva pri udejstvovanju v gospodinjstvu in pri vzgoji otrok, ter predvsem, da imam občutek da me on sprejema kot enakovredno. 

Jaz svojemu otroku ne bi dala dveh priimkov, ker vidim kako to moti mojega. Njemu je to prav zoprno, ampak ne more enega kar opustiti. Sej se ne moreš kar tako odločiti za enega izmed staršev. Tudi moja teta je od začetka uporabljala oba priimka, zdaj pa že dolgo uporablja samo stričevega, saj je ugotovila, da je tako lažje.

Kar se prevzemanja priimkov tiče, je to za mene stvar debate ali on mojega ali jaz njegovega. Se mi pa zdi, da je lažje, če imava oba enaka priimka, zaradi otrok in podobnih stvari.

Bi pa mi bilo zelo neprijetno in bi se zamislila, če bi on po vsej sili zahteval, da se obdrži njegov priimek in bil na smrt užaljen, če bi želela, da ima otrok oba(se je zgodilo prijateljici).

Podpis pod tole razmišljanje, še posebej tisti del o dojemanju enakopravnosti .

Otroci bodo seveda imeli fantov priimek, ker jih res nočem obremenjevat z dvema in ne vidim smisla v tem. Po poroki pa bom jaz sicer obdržala tudi svojega, ker se ne bom poročila pri 18ih, ampak prej pri 28ih, ko bom že nekja dosegla (univerzitetna diploma ipd), pa še fant ima sestrično z istim imenom in res nočem, da me povezujejo z njo..  Fantov priimek pa bom dodala predvsem zaradi otrok, da se bo videlo, da pripadamo skupaj, da smo družina (pa tudi zaradi carinikov ipd, ker imajo drugače mame, ki se pišejo drugače, veliko komplikacij pri prehodu čez mejo z otroci).

armyBITCH se strinjam s tabo, kar se tiče enakopravnosti v smislu razdelitve hišnih opravil, skrbi za otroke itd... Ampak mene vseeno moti, da je nekako splošno pričakovano, da bom jaz vzela njegov priimek. O tem, da bi obdržala samo svojega nihče niti ne pomisli, da bi pa on vzel mojega in imel samo tega, je pa itak nekaj nepredstavljivega. 
Je njegova družina in njegove korenine kaj več vredno kot moje? Mislim, da ne.

Pa dejansko poznam par kolegov, ki se jim zdi absurd, da punca nebi želela njihovega priimka. Ko jih vprašam, zakaj pa ne bi on vzel njenega: ja to pa ne, to se tko ne dela....

Vrjamem, da imajo nad nekaterimi močen vpliv tudi njihove družine, ki na veliko forsirajo te priimke. Če bi/bo v mojem primeru tako, ga zanalašč ne bom vzela. 
Itak sem že prej napisala, da priimka ne mislim prevzemat, moj mi je čisto ok in se s tem novim moževim priimkom nebi počutila čisto nič drugače/boljše/bolj praktično itd... Glede otrok pa hm, če bo eden dobi oba priimka, če bosta dva pa vsak od enega, pa naj razmišljata kdo je od koga  

  .

Se popolnoma strinjam s tem. Jaz bi (oz. bom, če se bom kdaj poročila) tudi prevzela partnerjev priimek. Ne gledam na to kot na neko podrejanje ženske moškemu in neenakopravnost.

Me pa na drugi strani tudi moti, da je pa kar samoumevno, da bo ženska prevzela priimek. Ene se odločijo za to, druge ne. 

Kar sem želela povedat, ni bilo to ali ve dojemate to kot podrejanje, ali ne. Dejstvo je, da je zgodovinsko gledano to bil znak, da je ženska oddana moškemu in glede na položaj ženske v družbi skozi zgodovino, je meni precej jasno, da ima to prevzemanje priimka ideološko jedro v podrejanju žene možu. Zdaj če ve to v sodobnem času dojemate drugače, tudi prav, jaz pa definitivno te ideologije ne nameravam podpihovat. Ker je popolnoma res, s tem se čisto strinjam, da danes ženska ni več podrejena moškemu, vsaj ne pri nas, je pa to prevzemanje priimka en zametek tega.  Dejstvo, da se temu reče "tradicionalnost", to mojo teorijo še potrjuje. In saj pravim, ravno zato ker smo enakopravne, pa je to na nek način še zadnja bilka sodobne ženske podrejenosti.

Problem lepo rešujejo Španci, njihovi otroci namreč dedujejo oba priimka. Enega materinega, in enega očetovega. Posledično imajo Španci načeloma vsi po dva priimka. In to ne pomeni da bodo imeli njihovi otroci 4 priimke, otroci teh pa 6 itd. Npr. če je oče Rodrigo Ernesto Perez Hernandez in mati Maria Lucia Rodriguez Fernandez, bo otrok prejel dva izmed teh priimkov, enega od vsakega starša. Navadno se odločijo za prvi priimek vsakega starša, je pa to čisto odločitev staršev in ne nekaj samoumevnega. Tudi kateri priimek bo na prvem mestu in kateri na drugem, se odločijo starši.

Poleg dveh priimkov, imajo pri njih otroci navadno tudi dve imeni, ni pa nujno. In niso zaradi tega nič bolj obremenjeni kot otroci drugih narodnosti. Meni je zelo všeč njihov način zaznamovanja korenin s priimki, dejstvo da se "tradicionalno" dedujeta oba, in da lahko vrstni red priimkov urejajo sebi po volji. Ampak so seveda te zadeve stvar osebne preference ... Vsakemu svoje! 

Že samo dejstvo, da se ti prevzemanje moškega priimka zdi "najbolj primerno", brez razloga, meni da vedeti, da je vse kar sem napisala do zdaj, resnično. Se pravi da res gre za konstrukt družbe, ki ima temelje zasidrane nekje v daljni zgodovini, kjer je ženska v resnici še bila podrejena moškemu.

In tudi to, da se ti zdi smešno da mož prevzame ženin priimek, spet potrdi mojo teorijo. Pa ne gre za siljenje v zvezi s prevzemanjem priimka. Gre za to, kaj je v družbi sprejemljivo oziroma sprejemljivejše. In dejstvo da je to prevzemanje priimka moža, priča o tem, da je današnja družbena miselnost še vedno seksistična. Pa še ideja je tako globoko vsidrana v vaše podzavesti, da se vam to zdi bržkone, samoumevno in bolj normalno. In da ne bo pomote, ne obsojam takega razmišljanja, razmišljam pa sama drugače in priznam, da vašega načina razmišljanja ne razumem najbolj in glede na odzive opažam, da tudi ve niste čisto dobro razumele kaj sem želela povedati.

Se strinjam z ArmyB. 

Pandica, mislim, da si pozabila, da se eni požvižgamo na to, kaj je to v zgodovini pomenilo. Meni ni pomembno kaj je bilo takrat in kaj eni mogoče še vedno mislijo.

Mene nihče ne sili, da moram prevzeti priimek od fanta. Prej bi me starši silili v to, da ga ne prevzamem. A ga bom prevzela, ker sem se sama tako odločila.

Če nekdo misli, da se s tem podrejam partnerju in da nisem samostojna in enakopravna, se na to tudi še kako požvižgam, ker meni je pa res vseeno kaj si drugi mislijo. 

Pa še nekaj glede enakopravnosti: poznam veliko primerov žensk, ki so obdržale svoj priimek ali pa si le dodale moževega, pa so zelo daleč od tega, da bi bile enakopravne. Pa tudi Španke niso v svojih zvezah nič bolj enakopravne, pa čeprav ne prevzemajo priimkov.

Sicer pa vsak naj naredi s priimkom kakor si sam želi.

.

Obe predhodnici, lepo povedano! 

Sem že resnično mislila, da nisem ravno dobro razumljena v tej debati.  Seveda je vse res stvar posameznika, tega nikoli nisem zanikala, tako je edino prav, vse na kar sem želela opozoriti je izvor te "tradicionalnosti". Tako ali drugače, in tudi če gre za vprašanje praktičnosti, vkolikor se zdi družbeno samoumevno da se bo celotna družina pač pisala po očetu, je to zame seksizem.

Seveda, MeiMei, bistveno je zakaj in ne kaj. Da, da, smo enakopravne, imamo možnost odločanja ... Ampak dokler je v družbi samoumevno, bolj primerno, logično, tradicionalno da žena prevzame priimek moža, je to zame le neka popačena forma kvazi-enakopravnosti, pa četudi smo na papirju karseda enakopravne in tudi če si vpraksi delimo gospodinjska in vsa ostala opravila (kar mimogrede, nekaterim še prav tako ni samoumevno).  Gre za miselnost, in za to, kaj družba preferira in kaj ne. Saj ne rečem, gre pač le še za neko simboliko enakopravnosti, ki je sama nisem pripravljena zanemarit. Nikakor pa ne želim povedat, da je ta simbolika nadomestilo za enakopravnost v praksi. Moj primer s Španci nikakor ni bil namenjen temu (čeprav sem kar pričakovala, da se bo glede tega ena oglasila). Bistvo "španskega" primera je to, da se da to problematiko v zvezi s priimki dosti lepše urediti. Če kdo postavlja praktičnost pred simboliko enakopravnosti pa bo otroku seveda dal en priimek, kar je čisto okej, ampak meni se pač ne zdi samoumevno da je ta priimek, priimek očeta (zaradi, zdaj že večkrat navedenih razlogov).

Enakopravnost se, kar se mene tiče, ne začne na papirju, uzakonjeno da imamo ženske enake pravice kot moški. Niti na poročnem listu. Ampak v glavah ljudi. In to je tisto na kar sem želela opozoriti. Dokler je "tradicionalno" prevzemanje priimka moža, se bom tega stereotipa branila z vsemi štirimi. Če tovrstna dejanja v dužbi ne bi imela tega "tradicionalnega" (zame torej seksističnega) pridiha, bi morda tudi jaz razmislila o prevzetju priimka, ampak šele in samo takrat, ko bi postala tradicionalna enakopravnost in bi okrog sebe opazila tako ljudi, ki se pišejo po materah, kot ljudi, ki se pišejo po očetih in tudi ljudi ki se pišejo po obeh. Dokler pa 90% ljudi, ki jih poznam, nosi očetov priimek in skoraj vse meni poznane poročene ženske prevzemajo priimke svojih mož, pa je zame ta enakopravnost v zvezi z izbiro priimka ena majhna nategancija. Če to priimkovanje v sodobni družbi resnično ne bi imelo patriarhalnega nadiha, kot ga ima, bi bilo kar se nadevanja priimkov podmladku tiče, več raznolikosti.

In še, vsakodnevno se okrog mene dogajajo reči, ki jih spoznam za prikriti sodobni seksizem. V eno in v drugo smer. Tole prevzemanje priimka je pa seveda (zame) le še en primer tega. Gre za manjše stvari, ki večinoma niti niso opazne. Ampak mene pač dostikrat zmotijo.