Malo kdo pa se ustavi ob prizoru otroka s prekomerno telesno težo ter si prizna: »Tudi to je zloraba.«
Gre za tiho, sistemsko in pogosto neprepoznano oz. nepriznano obliko škodovanja, ki se dogaja pred našimi očmi – in jo družba tolerira, ker je pogosta, ker jo opravičuje z izgovori (“saj bo shujšal”, “otrok mora biti sit”, “to je pač družinska konstitucija”) ali celo s ponosom (“ima apetit”, “to je zdrav otrok”).
Toda številke govorijo drugače. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) že več kot desetletje opozarja, da je debelost med otroki ena največjih javnozdravstvenih groženj 21. stoletja. In ko otrok postane žrtev tega trenda, ne gre več samo za slabe prehranske navade – gre za sistemsko zanemarjanje njegovih osnovnih potreb in zdravja. To je zloraba.
Zadnja leta, ko vse to spremlja še agenda »body positivity« – ki v večini primerov ni nič drugega kot »body toxicity« – je stanje še hujše.
Ko odrasli odpovejo: kdo je odgovoren za otroško debelost?
Otroci nimajo nadzora nad svojo prehrano, gibanjem ali življenjskim slogom. Odvisni so od odraslih – staršev, skrbnikov, učiteljev, zdravstvenih delavcev. Ko ti odpovejo v zagotavljanju zdravega okolja, otrok plača ceno s svojim telesom, zdravjem in samopodobo.
Najpogostejši dejavniki, ki prispevajo k debelosti pri otrocih, vključujejo:
- Emocionalno hranjenje: hrana kot tolažba, nagrada ali edini vir užitka.
- Neprimerna "hrana": prekomerno uživanje predelane hrane, sladkih pijač in hitrih obrokov.
- Pomanjkanje gibanja: več ur dnevno sedenja za ekranom brez osnovne telesne aktivnosti.
- Družinsko okolje: slabe prehranske navade v družini, zanemarjanje strukture obrokov, premalo znanja o prehrani.
- Socialni dejavniki: revščina, nizka izobrazba staršev, omejen dostop do zdrave hrane in športa.
Seveda ne gre za preprosto enačbo, a dejstvo ostaja: otroci niso odgovorni za okolje, v katerem živijo. Kadar okolje sistematično spodbuja nezdrave navade, ki vodijo v bolezen – in odrasli pri tem ne ukrepajo ali celo sodelujejo – govorimo o zanemarjanju in zlorabi.
Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je zanemarjanje vsakršno dolgotrajno neizpolnjevanje otrokovih osnovnih potreb, ki vodi v telesno ali duševno škodo. Prehrana in gibanje sta del teh potreb.
Fizične posledice: bolezen, ki se začne že v otroštvu
Debelost ni samo “preveč kilogramov”. Je resno, kronično stanje, ki prizadene skoraj vsak sistem v telesu in vodi v vrsto resnih bolezni. Otroci s prekomerno telesno težo imajo znatno večje tveganje za:
- sladkorno bolezen tipa 2,
- zvišan krvni tlak in holesterol,
- bolezni jeter (npr. zamaščenost jeter),
- težave z dihali (npr. astma, spalna apneja),
- ortopedske težave (npr. deformacije kolen, stopal),
- hormonske motnje, zgodnjo puberteto, neplodnost.
Študije kažejo, da imajo debeli otroci že pri 10. letu starosti znake ateroskleroze, bolezni, ki vodi v srčno in možgansko kap. Mnogo otrok ima laboratorijske izvide, ki so primerljivi z ljudmi v srednjih oz. zrelih letih.
In vendar starši pogosto tega ne vedo, ne preverjajo, ali ignorirajo opozorila. Ali lahko rečemo, da gre le za nevednost? Ali gre že za opustitev dolžnosti?
Psihološke posledice: tiha rana v samopodobi
Otrok z debelostjo ni le telesno bolan – pogosto je tudi psihično ranjen.
Debelost v otroštvu močno poveča tveganje za:
- slabo samopodobo,
- socialno izolacijo,
- depresijo in anksioznost,
- zasmehovanje in ustrahovanje,
- motnje hranjenja (prenajedanje, kasneje tudi bulimija ali anoreksija).
Mnogi odrasli debelost doživljajo kot nekaj, s čimer so se “borili vse življenje”. Začne se v otroštvu – v domu, kjer ni bilo struktur, podpore, meja ali zdravega zgleda. Vsak pogled v ogledalo, vsako zbadanje v šoli, vsako oblačilo, ki se ne prilega – vse to gradi nevidno psihološko bolečino, ki jo otrok nosi v odraslost.
»Ljubim svojega otroka, zato mu dam, kar hoče.« – Hmmm ... res?
Mnogi starši pravijo, da otroku ne morejo odreči hrane, ki jo ima rad. Da želijo, da je vesel, da je sit, da ne joče. Toda prava ljubezen ni popustljivost. Prava ljubezen postavlja meje, ščiti, vodi in reče tudi "NE", ko otrok sam tega še ne zna.
Hrana je postala tolažba, nadomestek za prisotnost, sredstvo za umirjanje, ne pa gorivo za telo. In v tem tihem dogovoru se otrok uči: »Čustva se jedo. Slab dan pomeni čokolado. Tolažbo iščem v krožniku.«
Starši, ki otroka vodijo v debelost (ali jo dopuščajo) – čeprav ne z namenom, a brez ukrepanja – mu ne omogočajo zdravega razvoja. Če bi otrok vsak dan pil alkohol, bi takoj reagirali. Toda litri sladkih pijač, predelanih živil in sedeč način življenja so prav tako toksični – le bolj sprejeti.
Kdaj postane otroška debelost zloraba?
Ni vsak otrok s prekomerno težo žrtev zlorabe. Lahko gre za kompleksne razloge, vključno z genetiko, zdravstvenimi stanji ali začasnim obdobjem. Toda kadar starši ali skrbniki zavestno ignorirajo dejstvo, da je njihov otrok predebel; ko se ne odzovejo na zdravstvene nasvete; ko otroku omogočajo okolje brez struktur, gibanja ali zdrave hrane – takrat gre za opustitev dolžnosti. In takrat govorimo o zlorabi.
Nekatere evropske države so že uvedle možnost prijave ekstremne otroške debelosti kot obliko zanemarjanja (npr. na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu). Slovenija takih praks še nima sistemsko urejenih, vendar je vprašanje časa, kdaj bo tudi pri nas otrokovo telo postalo indikator družinske disfunkcije.
Kaj lahko naredimo kot družba?
- Izobražujmo starše – brez sramotenja, a jasno in odgovorno. Znanje o zdravi prehrani in gibanju mora biti temelj vsakega starševstva.
- Okrepimo vlogo šol – več zdrave prehrane, obvezna gibanja, ukinitev avtomatov s sladkarijami.
- Podpirajmo pediatre in zdravnike, da si upajo govoriti resnico – tudi če je neprijetna.
- Vzpostavimo strukture za zgodnje ukrepanje, ko so presežene meje zdravja.
- Spremenimo kulturno pripoved, ki idealizira prehranjevanje kot tolažbo ali ljubezen.
Zaključek: telo otroka je ogledalo staršev
Otroška debelost je več kot le številka na tehtnici. Je pogosto klic na pomoč. Ne le klic otroka, temveč klic na pomoč za odrasle, ki so odpovedali v skrbi, strukturi, znanju ali prisotnosti.
Če želimo otrokom prihodnost, jim moramo dati več kot zgolj ljubezen. Dati jim moramo zdravje, meje, znanje in vzorce, ki jim bodo služili vse življenje.
Ker če ne ukrepamo zdaj, otrok nosi posledice celo življenje.
PREBERITE TUDI:
