Poustvarjanje življenja v revščini

Zato ker je v zadnjih časih revščina vse bolj pereč problem me zanima vaše mnenje o t.i. projektih v katerih se posamezniki trudijio da bi preživeli mesec z ničemer drugim kot socialno podporo oziroma z čim manj porabljenega denarja. Ali odobravate njihovo početje ali mislite da je to zgolj norčevanje iz tistih, ki dejansko živijo v teh pogojih?

(govorimo o posameznikih tipa ala Aleš Čerin)

O tem projektu sem že slišala, vendar se takrat nisem spuščala v podrobnosti. Vsekakor se mi zdi stvar izjemno zanimiva, tako da se ti zahvaljujem za omembo Aleša Čerina, saj bom tako lahko kaj več o tem prebrala

Meni so se ti projekti zdeli zanimivi že takrat ko sem prvič slišala za  njih. Všeč mi je bilo ker so preusmerili pozornost javnosti na to temo. Dejstvo je da naša država premalo stori za ljudi ki so resnično potrebni pomoči. Ampak ali je tole resnično prava pot?

Čeprav se mi zdi ideja zelo dobra še posebej mi je všeč projekt ki ga trenutno izvaja eden izmed novinarjev, pri katerem se trudi preživeti mesec z 229,52 evra (socialna pomoč) imam vseeno pomisleke glede tega.  Še posebej ko sem prebrala komentarje ki jih je dobil na svoje delo. Ali se lahko moški ki ima vse, dobro službo, avto, hišo resnično poistoveti
z nekom ki nima ničesar? Navsezadnje ko bo pretekel en mesec se bo on  lahko vrnil v svoje udobno življenje kaj pa tisti, ki te možnosti nimajo? Ne zdi se mi pošteno do njih.

Želim si da bi ti projekti bili javno bolj podprti ampak mogoče bi bilo bolj pametno če bi dejansko spremljali nekoga ki se ne pretvarja da samo živi v tem?


P.S. tole je del pisma ki ga je prejel novinar ki izvaja ta projekt. Ne  vem če je objava tega v nasprotju z PL pravili ali ne. Če je mi prosim povejte pa bom zbrisala.

"...Če me prijatelji povabijo na "kavo", po navadi ob odhodu poberem s krožnikov vso njihovo neporabljeno "zalogo" sladkorja. Včasih je bilo super v Sparih, ko so na mizah poleg sladkorja imeli še majhne pakunge soli in popra. Poznate občutek, ko jemljete nekaj z občutkom krivde, kakor da v resnici kradete nekaj velikega? A gre samo za 2 g soli ali
popra, ki je ponujen na mizi brez doplačila!!! Se sprašujete, ali pri količini 200 € lahko kaj prihranim? Odgovor bi  moral biti ne, a vas bom presenetila: trenutno že drugi mesec shranjujem na eno od trgovinskih kartic "fičnike", ker bo naslednji mesec božič in novo Leto. Potrebujem samo 10 € za eno potico in flašo penine. Trenutno imam prihranjenih celih 4,70 €. Upam, da mi bo prihranek uspel in bo za božič "padla" orehova potička!..."

Zmeraj bolj razmišljam o denarju in revščini ter kako preživeti z čimnižjimi stroški. Ko malo razmišljam, mi sploh ni jasno, kako večina dijakov, študentov preživi glede na to, da večina pije + kadi, za kar gre ogromno denarja. Sama nimam teh izdatkov, vendar še tako kar pazim kaj kupujem. Če si nekaj želim in mi res veliko pomeni, si kupim, vendar pred tem večkrat (!) dobro premislim. Enostavno se mi zdi, da je sedaj, ko imamo € veliko težje preživeti kot takrat, ko smo imeli SIT. Vse se draža... Če malo primerjam, se mi obleke, negovalna kozmetika in podobno ne zdi tako drago na proti hrani in pijači za katero gre precejšnji del denarja. Malo sem razmišljala, kako bi bilo, če bi šla na svoje, vendar si ne predstavljam, da bi lahko preživela pa nisem ravno potrošniški tip človeka.
Kar se tiče raznih projektov o preživetju s socialno pomočjo, z 1€/dan za hrano in pijačo ter podobno, se mi zdi zanimivo in vsekakor pozitivno, saj se človek potem dejansko zamisli nad seboj in začne o tem bolj razmišljati (vsaj sama sem). CantLoveCantHurt sicer ne vem, če je to prava pot, saj nekdo, ki ima 2000€ + plače, ne more ravno razumeti nekoga in se niti ne trudi razumeti nekoga z veliko manjšimi dohodki (kar je po eni strani logično, saj če bi imela sama dovolj denarja in ne bi razmišljala o vsakem večjem odhodku, verjetno tudi mene ne bi to toliko zanimalo).
Na enmu blogu sem brala o upravljanju z denarjem in o tem, da ni toliko bistvo v tem, koliko zaslužimo, temveč koliko uspemo privarčevati. Delno je to sicer res, saj lahko nekdo, ki ima npr. 600€ privarčuje 100€, nekdo, ki ima 1000€ pa se s težavo prebija skozi mesec (poenostavljam).
O tem novinarju nisem nič brala, bom pa sigurno spremljala, saj se mi zdi dobra ideja. Kar se tiče poistovetenja, je pa čisto odvisno od človeka. Mogoče se bo po tej izkušnji nekaj naučil in v prihodnosti to znanje uporabil ter drugače živel in bolj razumel socialno šibke ali pa bo to le poskus in bo potem po starem ter je začel ta projekt le zaradi večje slave/pozornosti ljudi ali česa drugega. Pri Alešu sem brala, da mu je to pustilo pečat in kar nekaj stvari drugače dojame. Sicer pa mislim, da nekaterih ljudi ne bo nikoli ganilo in ne bodo verjeli, dokler ne bodo poskusili na lastni koži.
Sicer se strinjam z MeiMei, da ne moremo Slovenijo primerjati s državami tretjega sveta, vendar se mi zdi, da se ljudje niti ne zavedamo kaj dejansko pomeni revščina (tisti, ki je (še) nismo deležni).

Mene bi mnogo bolj zanimalo poustvarjanje življenja v revščini z drugačnimi akterji. Torej ne posameznik, ki ne dela in prejema socialno pomoč, ampak recimo štiri članska družina, oba starša zaposlena z mizernimi plačami. Verjetno sta preprosta delavca, ki pošteno delata za recimo 400 - 500€ na mesec in ob tem morata preživeti še dva otroka, plačevati vse položnice.To je dejstvo, ki mene osebno boli, da nekdo presneto gara za svojo plačo, ki pa ni taka, da bi dostojno živel, on in njegovi otroci. Ne glede na to kakšno delo opravlja menim, da bi si vsak zaposlen zaslužil  dostojno življenje.

Dominikin predlog mi je zelo všeč. Se strinjam da bi bilo boljše če bi res spremljali neko 4-člansko družino, kjer bi se bolje videlo kako izgleda življenje ko imata oba starša minimalno plačo.

Moti me pa še ena stvar, kratkoročnost teh projektov, mislim da v roku 1 meseca ne moreš dobro prikazati vse težave s katerimi se posamezniki, družine srečujejo. Vprašanje je tudi kako se z tem soočajo tudi otroci?

 Jaz osebno poznam dekle, ki je zelo pametno, nikoli ni imela težav z učenjem kljub temu da je veliko manjkala v šoli zaradi težav doma. Njena mama je nezaposlena, oče prejema minimalno plačo, ima dva brata. Po končani srednji šoli se je zaposlila (minimalna plača), ko sem jo vprašala kako ji gre mi je rekla da bi dala vse da bi se lahko vrnila v šolo. Za takšne mi je pa resnično žal, še posebej zato ker verjamem da je zmožna doseči veliko več, ampak niti poizkusiti ne more zaradi finančnih težav doma. Začaran krog.

Kar se pa revščine tiče se dobro zavedam da je razlika med absolutno in relativno revščino ampak to še ne pomeni da si ena zasluži manj pozornosti kot pa druga.

amendedgirl kar se tiče upravljanja z denarjem mislim da je zelo težko karkoli privarčevati če se že tako trudiš da bi sploh skozi mesec prišel. Imaš pa prav glede tega da je to odvisno tudi od posameznikovega ravnanja. Še zdaj mi zavre kri vsakič ko se spomnim Pahorja z tisto njegovo izjavo: "Ja jaz vem kako je študentom, sočustvujem z njimi, vem kako je to, ker imam jaz tudi samo 3000 € plače. "

Sicer ne spremljam politike, vendar vsake toliko časa slišim kakšno izjavo od Pahorja, ki je tako nesmiselna/neresnična/nemogoča, da kar ne moreš verjet 
Dominikin predlog je tudi meni všeč, saj si ne predstavljam, kako lahko 4-članska družina preživi s 1000€ in šoloobveznimi otroki kolikor toliko normalno življenje (elektrika, topla voda,...).To bi bilo res zanimivo videti, saj se mi zdi zame kot "misija nemogoče".
CantLoveCantHurt mislim, da je kar nekaj takih primerov, ki si jih ti opisala. Izredno pametni, vendar nimajo sredstev za šolanje. Glede varčevanja, nisem mislila pri npr. socialni podpori, ker se mi zdi res nemogoče oz. zelo zelo težko. Imela sem v mislih druge, ki imajo vsaj nek stalen dohodek. Slišala sem že za primere, ko je imel starš 500€ pa je vseeno uspel prihraniti 50€ (10% zaslužka, sicer se sliši malo, ampak sčasoma nekaj nanese).