Počnete stvari zase ali za druge?

Na splošno se mi zdi, da smo nekatere še malo premlade, da bi poznale vse take "družbene pritiske", oz. itak izhajamo iz malo bolj svobodnih časov.

Podpis pod MeiMei 

Jaz se npr. tudi ne morem strinjati s tem:



Jaz imam namreč občutek, da se lahko vedno v prvi vrsti zanesem prav na družino. Sicer imam precej "sodobno družino" (starejša polbrat in polsestra imata že svoje otroke npr., oče je tretjič poročen), ampak se dobro razumemo in si med seboj pomagamo. Na razna družinska praznovanja grem večinoma prav rada, čeprav se mi seveda zgodi, da s kom od starejših včasih skoraj nimam o čem za govoriti. Prav tako grem z veseljem pogledat nove dojenčke, ko se pojavijo =D

Recimo če pri sebi pogledam za nazaj, vidim, da je bilo to razno "upiranje" res povezano s puberteto - ko npr. s sestro nisva hoteli vsak teden na obisk k starim staršem. Zdaj se mi pa zdi prav žalostno, če jih kdaj ne vidim po več tednov zaradi drugih obveznosti, ker se zavedam, da sta oba že zelo stara, življenje pa kratko - pa nisem nikoli bila ekstra navezana na stare starše.

Res je ogromno odvisno od okolja in res je, da so verjetno starejši bolj podvrženim tem normam. Ampak se mi zdi, da se je včasih za kakšno zoprno stvar tudi dobro malo prisiliti. Nedavno je moja mami oklevala, a bi šla na sestričnin pogreb (ima ogromno bratrancev, veliko jih praktično sploh ne pozna), pa se je na koncu le odločila, da gre. Ko je prišla nazaj, je bila prav zadovoljna, ker je videla, da je tistim sorodnikom veliko pomenilo, da je prišla.

Strinjam se s Sydelle. Tudi meni se zdi, da je družina tista, na katero se lahko vedno zanesem. In četudi s teto (mamino sestro) ne najdem prav dosti skupnih stvari za raznolik pogovor in mi gre mala sestrična zelo na živce, grem na obisk, ker vem, da bi mi priskočila na pomoč, če bi jo potrebovala. Pravzaprav mi je pred nekaj leti. Nekako to, da se udeležim obiska, se mi zdi kot protidar za to, kar so mi sorodniki doslej "ponudili" ali da se lahko zanesem nanje. Čeprav mi ni mega fantastično v tistem trenutku, vem, da obisk prinaša neke dobre posledice, ki so vredne malo muke.

Medtem ko to ne velja za obiske z razlogom "ker se spodobi". Ne toleriram nobenih kulturnih praks, ki nimajo neke logične utemeljitve. Ne vidim razloga, da se družiš z nekom, od kogar nimaš nobenih koristi, za začetek npr. prijetnega druženja, ki se mi zdi predpogoj, da lahko z nekom komuniciraš v svojem prostem času.

To pa še kako velja zame, včasih so kakšna žlahtarska srečanja, ki se jih pač moram udeležiti in imam pred tem dogodkom prav pokvarjene dneve, ampak potem ko si enkrat tam pa res ni tako hudo. Drugače pa sem bila (beri: morala biti)na dveh porokah zaradi katerih me še sedaj zvija v želodcu, res če je meni kaj bolj neumnega kot tista prava slovenska ohcet. Toliko budalosti na kupu pa še ne in potem še pričakujejo, da bi se naj človek imel fajn. Koliko enih tisočkrat slišanih plehkih šal, kosmatih moških nog, plesanja z metlo in hojladro muzike, še danes nevem kako sem sploh to preživela.
Razen nekaj v žlahti ljubih oseb se z ostalimi ( mimogrede jih je toliko, da se jih na hitro še ne morem vseh spomniti) sploh ne videvam in tudi ne čutim do njih nobenih dolžnosti niti želja do videnja.
Seveda je popolnoma drugače, ko so v igri moji hčerki in mož, dam vedno prednost njim, predvsem prvima in mi je to v veliko veselje.

Zanimivi odgovori! Iz njih sem ugotovila, da so razne dolžnosti odvisne tudi od tega, ali še živimo s primarno družino (hvala, KM!) ali že s svojo - v primarni se je lažje čemu izogniti, saj se pričakuje, da bo šlo na razne obiske nekakšno "predstavništvo" in ni nujno, da grejo zraven tudi otroci.
Meni se je sicer prijetno družiti z mojo žlahto, pred kratkim sem bila tudi na zelo luštni poroki moje sorodnice, ki mi bo ostala v lepem spominu. Zmotilo pa me je, ker sem pri sebi ugotovila, da sem v primerjavi z drugimi člani svoje družine (primarne) dosti bolj "neumna" in imam slabo vest, če ne opravim kakšnega vljudnostnega obiska, medtem ko se drugi prav nič ne sekirajo.
Na primer, nismo šli pogledat dojenčka mojih sorodnikov in sem imela sama slabo vest (ker se mi je to zdelo "prav" in da je tako "treba"), vsi ostali, ki za razliko od mene živijo v istem mestu, pa se niso s tem niti najmanj obremenjevali. Drugi mi čisto nič nočejo, sama sem takšna. Že itak imam močan občutek za dolžnost in mora biti nekaj že res narobe, da se "odpovem" kakšni obveznosti, zdaj pa sem ugotovila, da sem naravnost trapasta tudi pri teh relativno nepomembnih stvareh.
K razmišljanju pa me je spodbudil konkreten dogodek. Mislila sem namreč, da moram v kratkem iti na neki takšen "vljudnostni obisk" (tokrat ne k žlahti, ampak k znancem)  in sem se že začela ukvarjati s tem, nato pa sem izvedela, da jim je bil že moj zadnji obisk čisto odveč. Tako sem ugotovila, da so takšne dolžnosti res samo v moji glavi, da nisem v pristnem stiku sama s sabo in se nekako nasilno družim z nekaterimi ljudmi, ker se mi zdi, da je "treba", pa v resnici ni, niti slučajno.

Iree, nekaj me zanima. Koliko se pa obremenjuješ s tem, ali nekdo drug izpolni svoje dolžnosti ali kar koli bi se že spodobilo? So tudi takrat družbene norme tako strogo merilo ali ne?

Pa to je čisto radovedno vprašanje. Nobene provokacije ali dokazovanja kakšnih mojih kulturoloških teorij.

Ne, to pa ne. Zanimivo, sploh še nisem pomislila na to.