Počnete stvari zase ali za druge?

Ali ponavadi dajete prednost željam drugih, se jim prilagajate, počnete to, kar je všeč drugim, ali pa naredite točno to, kar vam paše, in nič drugega?
Greste npr. k žlahti na rojstni dan, čeprav bi vam bilo bolj zabavno početi kaj drugega? Se trudite preživljati čas s starši, sestrami, brati... čeprav v resnici nimate veliko skupnega in vas zanimajo drugačne stvari? Hodite na "vljudnostne" obiske, npr. ob rojstvu dojenčkov (skratka, nekam, kamor je "treba" iti), čeprav si od tega ne obetate prav veliko zabave?
Sama sem ugotovila, da moram bolj paziti nase in na to, kaj jaz hočem. Velikokrat se počutim dolžno kaj narediti in imam slabo vest, če iz lenobe zanemarim kakšno od teh "obveznosti", zlasti do žlahte. Ugotovila pa sem, da se pri tem včasih zelo zmotim in da bi bilo bolje, če bi sledila svojim željam (za katere točno vem, kakšne so), ne pa temu, kar si predstavljam, da hočejo drugi - ki jim v resnici mogoče sploh ni do tega.
Na splošno mislim, da je zame to bolj problem v okviru sorodstva in moje "bivše" družine (se pravi tiste, kjer sem odraščala - nisem prepričana, ali se tej reče "primarna"), kjer mislim, da je več pričakovanj in pritiskov in se nato veselo prilagajam.

Ooo, zanimiva tema! Jaz takih stvari ("vljudnostni" obiski, do katerih mi nič ni ali čutim celo odpor) ne počnem. Ne vem, zakaj bi se mučila in zapravljala svoj čas s tem in se pretvarjala in izmenjevala neke vljudnostne fraze in small talk. Poleg tega mi gre precej na živce, ko drugi to počnejo (in so seveda zraven popolnoma zagrenjeni, šli pa bojo vseeno, ker "morajo"). Moraš? Ne, ni ti treba, ddd 

Ja prevečkrat se podrejam drugim in sem "kao" vesela in zadovoljna šele, ko so drugi (na obiske pa itak obvezno..čeprav priznam, da načeloma rada grem)..se počasi učim, da sem tudi jaz pomembna in moje želje, ampak me čaka še dolga pot 



Mi je pa trenutno ful dala mislit mala knjigica Prvi sončni žarek (ravno na to temo, ti spremeni malce mišljenje, tak da priporočam)

Saj če rada greš, potem ni problema - problematično bi bilo, če bi šla z muko in odporom, pa bi vseeno šla. To se mi pač ne zdi fer ne do samega sebe ne do obiskovanca.

No, saj ne grem vedno z največjim veseljem Pa problem pri meni niso obiski, ampak ostale stvari, ker prvo poštimam vse drugo in druge, potem pa zame velikokrat zmanjka časa..ampak bomo porihtali tudi to  Delam na tem!

Iree, super tema .
Pod večji del tvojega pisanja se kar podpišem, sploh kar se tiče odnosa do žlahte. Večkrat sem sama nase jezna, ker se še vedno na nek način "pustim komandirat" svoji mami (pa sem še krepko odrasla, samostojna, z odraslimi otroki ). Sem se včasih podrejala še precej bolj, ampak z leti sem se le malo bolj začela ozirati nase in na svojo ožjo družino (mož, otroci), ne sekiram se več za vso vesoljno žlahto do nevemkaterega kolena nazaj, kar sem včasih počela. Najbrž sem to prenehala početi tudi zato, ker ko sem bila sama v stiski, sem videla, da se sorodniki niso kaj dosti menili za to.
Opažam tudi, da strejša ko sem, večkrat se spomnim kakšnih neprijetnih ravnanj svojih staršev do mene. In potem si mislim: zakaj le bi se mogla neprestano ravno jaz nekaj prilagajat in obremenjevat s "primarno" družino! (Moram čimprej prebrat še knjigo K**c gleda, mogoče mitudi kaj pomaga .)

Se popolnoma strinjam z mimiko, drugace pa:

Na nobeno druzinsko ali drugo srecanje kot so npr. roj. dnevi, obletnice, ... ce se nisem dobro pocutila v njihovi druzbi preprosto nisem sla.....ker vem da nei blo fer do mene kot do njih, saj bi bla tam verjetno prvo uro vredu, pol pa ne....tako, da preprosto poslusas sebe.  Priznam pa, da sem vcasih sla ko sem bila mlajsa (mama rekla)... sla pogledat za kaksno uro...toliko, da so te vidli, pozdravli malo poklepetali pol pa adijo...zakaj bi kaj zavlaceval, ce ni potrebno.

Jaz se že nekaj let samostojno odločam (čeprav živim z roditeljema), katerih družinskih obiskov se bom udeležila. Edino k babici moram iti, ker se tako redko vidiva. Sicer obiskujem večino stricev, tet, celo nekatere mamine in očetove tete, ker mi je fajn pri njih. Pri slednjih še dobim kakšne domače izdelke, ki jih imam rada. 

Ne maram pa velikih srečevanj v smislu "skupio se sav komšiluk i pola rodbine". Še dobro, da jih pri nas ni prav dosti. Hodim samo na tiste, kjer mi je prijetno in je kaj dobrega za pojesti.




P.s.: Iree, se reče primarna družina.

Jaz imam načeloma družinska srečanja rada (če se jih seveda ne udeleži del sorodnikov, ki so malce zategnjeni), čeprav se zadnje čase krhajo naši odnosi, vedno več je nesoglasij....Mi je pa mučno, ko moram it k enemu delu naših sorodnikov, s katerimi že ves čas nismo v najboljših odnosih - te obiske poskušam skrčiti na najnujnejše.

Nasploh bi rekla, da včasih dam prednost drugim, včasih sebi (približno pol pol). Največ slabe vesti imam zaradi mame, ki sedaj živi sama in sploh za praznike jo težko pustim samo, čeprav sem tudi že te "tradicionalne družinske praznike" preživela zdoma, če je meni tako ustrezalo. Če potegnem črto se mi ni težko včasih žrtvovat za koga, ki je tudi meni pomagal oziroma mi pomaga, če rabim pomoč in obratno. Podobno politiko imam tudi pri prijateljih, si vzamem čas zanje, a imam rada tudi čas ko se posvetim sebi, fantu itd.