Težko je tako ali tako. Z otrokom, brez otroka, s petimi, desetimi...
Če ne bi imela otrok, bi morda pisalo 'Nekoč ljubimca, danes le sostanovalca'.
Otroci so, ko vse špila, krasen in nenadomestljiv bonus zvezi dveh. Ne glede v kako slabi situaciji si, ti prikličejo nasmeh na obrazu in toplino v srcu. Nenadomestljivo.
Zato ni fer, da tako poenostavljamo, ker to enostavno ne drži.
Sicer pa tudi ni rečeno, da po le enem otroku veš, da je in kako je težko.
Ko sva imela le enega otroka se je ta obešal le po nama. Ni miru. Ko si je našel svoje prijatelje, je cele božje dni želel prebiti z njimi. Posledica: najmanj dve družini se morata povezati, a kako zoprno je, če se starši ne ujamemo oz. nimamo nič kaj skupnega. Otroka samega ne moreš poslati k drugi družini, da pazi nanjga, sploh še totalno nepoznani nikakor ne. Moraš iti zraven. Ko oni pripeljejo svojega otroka k tebi na dom, ga prav tako ne pustijo samega. Moraš se ukvarjati tudi z njimi (pa ti recimo to ne odgovarja). Po drugi strani, če daš ali dobiš le otroka (na obisk), si ti odgovoren zanj, kar pa zna biti hudičevo nevarno. Recimo da pride do kakega nesporazuma, nesreče...starša tega otroka pa ni bilo zraven, ni bilo priče, ki bi bila na njegovi strani - nevarno. Recimo da se ni zgodilo nič nenavadnega, a nato se nate usuje cel kup obtožb, ker si jih je morda otrok preprosto izmislil ali narobe razumel kako situacijo - ponovno nevarno.
Recimo da se s starši otrok poznaš že sto let, da ste bili dobro povezana družba že od nevem malih nog, tako da jim lahko zaupaš v varstvo svojega otroka ali da dobiš v varstvo njunega - sorry, spet nevarno. Enkrat ko je tvoj otrok recimo navidezno ali resnično ogrožen, tudi najbolj trdna prijateljstva tudi sorodstva razpadajo in razpadejo. Pride do prepadov, tudi takih nepopravljivih.
Če pa tvoj prvi otrok dobi brata ali sestro, družba je tu. Starša sta lepo razbremenjena, sploh če se otroka medsabo razumeta. Zgodi se: Pure joy. Everybody's happy. =neprecenljivo. Kot sem napisala - če se! in kadar se! A zgodi se. Dogaja se. Da se!
(ujameta) 
Otrok ti resnično obrne življenje na glavo. Kar se mene tiče, je tako tudi prav, ker otrok in vse kar pride zraven = Neprecenljivo, Nenadomestljivo.
Zato ne razumem staršev, nasploh mamic, ko si v kriznih časih zaželijo, da jih nikdar ne bi imeli. Otrok namreč. A takrat ko vse cveti, prav one, te iste mamice cvetijo z vso močjo, ponosno žarijo, se bahajo s svojimi krasnimi otroci in oh in sploh. Ne. Takih pa res ne razumem, ne podpiram in se ne strinjam z njimi. A žal tudi takih je veliko. Ogromno. Preveč.
Kaj pa ostale mamice? Zato ker so se odločile to postati, se ne smejo potem pritoževati čez situacijo?! A res?! Ne smejo jokati, se smiliti samim sebi in drugim, butati z glavo v zid, kazati zobe itd. Zakaj? Ja valjda to počnemo vsi. Tisti z otroci kakor tisti brez otrok.
In ne strinjam se z izjavo
Lubenica je napisal/aČe ima neki par lahko 4 otroke brez problema in so srečni,
, ker to je za outside-rje le teorija, bežen vtis, površen pogled. Velika
večina nas ima
lahko tone otrok
brez problema in !smo srečni...hkrati pa tudi obupno nesrečni, obupani, jezni, nergaški, vse to. Ja. Tako je. V kompletu. Eno brez drugega ne gre. Noč in dan - drugače ne gre. Plus in minus. Levo in desno. Lahko bi še naštevala...
Saj je filmih tudi vse lepo in prav, če pa ni, so pa tako narejeni, da se izzide tako - happy life, happy end. Vsi si to želimo. TV in ostali bežni pogledi srečnih/velikih družin nam vlivajo pogum, nam pomagajo pri odločitvi - biti ali ne biti starš. Od tam naprej pa ostajamo sami. Kaj nam bo prihodnost prinesla - a mar kdo ve? Z otrokom ali brez? Pač odločiš se. To je vse, kar je. Sprejmeš odločitev. Ta konkretna odločitev biti starš je morda res gromozanska, ampak je le ena izmed milijon drugih. Je le odločitev, za katero si odgovoren. In ponovno si postavljen pred dejstvo, pred novo odločitev. Ali to odgovornost sprejmeš ali se ji probaš izogniti? Ali postaneš tak, kot mnogi starši - natakneš si rožnata očala ali se odločiš z nasmehom na ustih lepo potiskati probleme pred sabo, jih umikati s svoje poti (kot z buldožejem) v smislu, saj ni nič narobe, mi lepo živimo, vse je ok. In, če se vrnem malce nazaj...se zgodi sledeče... Taka (velika) družina z rožnatimi očali, z nasmejanimi obrazi nam hočeš/nočeš ukrade naš pogled. Le na kratko. Kaj se zgodi? Začemo fantazirati, kako bi bilo lepo, kako bi tudi mi to imeli, torej postanemo nekako zavistni, ljubosumni, nevoščljivi. Porodi se misel. Če to oni zmorejo, zmorem tudi jaz. Pravzaprav - še bolje. Zmorem. Ja. elim. <<to velja za nestarše.
Pri ukradenem pogledu staršev, ki se ne slepijo se zgodi sledeče...ali zapadejo v še slabše stanje, češ zakaj hudiča pa meni to ne uspeva? ...ali v njih zakuha, rečejo si, če pa ta zmore (ponavlja se), zakaj meni ne bi šlo? Nato se ženeš še več, razbijaš glavo in če ti uspe si na konju, v nasprotnem primeru, kaj pravite - ja tako je, še hujši polom, katastrofa.
Moramo se zavedati, da je vse v življenju niz odločitev in da je življenje krivulja. Up and down all the time. In nikdar nismo le gor, nikdar v sredini in nikdar le dol. Kje smo torej? Ja... Smo vsepovsod, a ne? Vsepovsod.
.
in upam, da bo tudi meni uspelo sfolgat otroke, službo, partnerski odnos in vse ostalo.
