Kako vi doživljate ta prehod? Vse te spremembe?
Meni je prav grozno. Verjamem, da tudi njemu. Vidim. Pa saj se pogovoriva in ko se, je svet spet lepši. A dejstvo ostaja, da naju 'nevemkdoinkaj' vedno znova potiska v kot, v (s)lepo? ulico, v brezno brez dna. In potem traja in traja, da se izkoplješ spet ven, da spet prideš do tistega 'pogovora', zaradi katerega ti je topleje pri srcu. A toplina ne traja. Mine. Izgine. Se skrije. Jo utišajo kriki vsakdanjika.
Kričim.
Moj dragi si najverjetneje misli: Pa kaj za vraga, mi je bilo tega treba? Bil sem 'free', počel, kar sem hotel, potem je prišla, ne le ena, 'žoga' in poglej me sedaj. Stalno jo nasrkam.
...pa tako je bilo lepo 'brezskrbno žvižgati in pisati po snegu', odkod! se je 'kaktus' vzel? Pa saj je lep, pa 'žoga' tudi pa tako naprej, ampak...
Kriči.
Kričiva. A naju slišite?
Kdor ne govori, kar misli, tudi ne bo delal, kar govori.
We are masters of unspoken words and slaves of the ones we spoke of.
;-{)