Nekoč ljubimca, danes starša.

Midva sva si organizirala ločeno športanje vsaj dvakrat na teden, to vzame vsakemu dvakrat po 45 minut. Naredila sva kar malo na silo, nobenemu se ni zelo šlo, pa res zelooo koristi! Ko je bila hčerkica že v vrtcu, sva si vzela skoraj vsak petek varuško in šla zvečer na kakšno predavanje, koncert... Žuranje? Zanimivo, sploh naju ne zanima več.
Z novim malčkom smo seveda spet v fazi, ko ga ne moremo (nočemo) pustiti brez vsaj enega starša, ampak veva, da bo to zelo hitro minilo in je kul. Pripravljava si presenečenja: kozarec česa dobrega zvečer, kakšna majhna pozornost... Je zelo drugače kot na začetku, nisva vedela, da bo tako zelo naporno, ampak nama je jasno, da sva v tem skupaj in oba hočeva, da nama je pri tem tudi lepo. Ne samo mladičem, predvsem nama dvema

Evo, danes sta otroka krasna, a se vseeno počutim 'bla'. Something's missing. Something's wrong with me.
Ne, danes se mi res, očitno, nič ne da, tudi tipkati ali pregledovati foruma ne ...itn., zato se bom pobrala. Definitivno napačen dan. Sploh si ne znam razložiti.
Če bi bila vsaj luna, da bi jo okrivila. Hja, slaba tolažba.

Najprej komplet podpis pod barby800!!

quote:0e8dadafa8="Saška" Meni bi se brez moje hčerke sfrkljalo v tem realnem, hektičnem svetu. In ona mi daje energijo, da prenašam ves stres.

in še en podpis!

st: sicer te ne poznam, ampak ali se tako počutiš zaradi otroka ali je vzrok kje drugje in ne v utrujenosti itd. ? Morda poporodna depresija? Samo ugibam, želim ti, da bi se kmalu bolje počutila in upam, da najdeš izhod iz zagate.

Definitivno ni otrok, prej moja nesposobnost, bi rekla. Veš, ko misliš, da ti bo šlo, da bo že, da zmoreš, da si pripravljen, da sta s partnerjem močna, da sta zaveznika, da znata biti zaveznika itn itn., & all goes down the toilet. Ko dobiš tako klofuto, da kar nekako ne znaš priti k sebi, več.
Kar pa najbolj mori, je to, da se trudiš, a ta trud nikakor da obrodi sadov oz. si očitno imel prevelika pričakovanja al nekaj. Ne vem.
Ne. Definitivno ni otrok. Otrok me drži pokonci, hkrati tudi izčrpava, seveda, in mori in še in še. Vprašanje, kaj bi bilo, kako bi bilo, če otrok ne bi bilo? Hm... Ne morem vedeti. Le moj 'feeling' da bi verjetno veliko več nečesa manjkalo.
Veste kako smo narejeni? It's never enough. We want more, better, higher. Pozabili smo ceniti drobne stvari. Siti smo. Česa? Pa kaj vem? Vsega!
Sem razdvojena. Želim, da bi me pustili na miru. In hkrati, da ne bi bila sama.
Želim si 'the movie'. Tam se vse tako lepo izzide.
Definitivno tudi ni partner, ker se trudi. A sem požrešna. Hočem več. Hočem še. A dajem bore malo. In me nič ne gane. Nič ne briga. Mislim si, - bo že. Da pridejo boljši časi. Da me bo minilo. Karkoli se me pač loteva in se me je polotilo. Ker ljubezen je! Huda! Love him to death! Ni le navezanost. Ni le navada. Ali posedovalnost. Je veliko več. A tega nikakor da pokažem. Zakaj ne?  Beats me!

st, če imaš možnost, se vključi v kakšno skupino mamic. V nekaterih ljubljanskih knjižnicah delujejo podporne skupine za nosečnice in mamice Mama Zofa. Moja prijateljica se je priključila eni, ko je imela krizo in je našla tam super punce in toliko podpore, da je zlezla iz godlje.

irmica dobra ideja! O skupini Mama Zofa sem slišala same pohvalne besede (tudi sama sem v nekem trenutku razmišljala o njej). Drugače pa obstajajo tudi številni terapevtski programi po relacijskem modelu, na FDI (Frančiškanski družinski inštitut), kjer država sofinancira delovanje in se lahko vsak prijavi (posamezno ali par) na svetovanje, ki traja približno 3 mesece ali 12 srečanj 1x/teden. Ta terapija je zastonj, je pa čakalna doba kar dolga. Ni pa v nobenem smislu povezana z verskim udejanjanjem (da ne bi to koga odvrnilo) ampak gre pravzaprav za neke vrste "neodvisen" inštitut s specializiranimi terapevti. Pa pomojem je še nešteto podobnih terapija, no za ta dva vem, da sta kvalitetna.
st: Hang on pridejo temnejša obdobja, ampak zagotovo se bo obrnilo

Cendrillon, pa si me našla
Tista predavanja, ki jih omenjam v enem od prejšnjih postov, so bila na FDIju in jih lahko zelo pohvalim. So v petek ob 20h v veliki predavalnici, izmenično za zakonce v krizi in za starše mladostnikov, vstop je prost in ljudi pride res veliko. Midva sva hodila kar na vse, čeprav še nisva izpolnjevala pogojev in jih mogoče tudi zaradi teh predavanj še dolgo ne bova. Tudi vernika nisva, pa to nikogar ni motilo.
Patra Gostečnika je užitek poslušati, predava s posebnim zanosom in brez siljenja zabaven. (OT, ampak spada na PL: vedno ima krasne čevlje ). Ker predstavi problematiko v patriarhalni ali wannabe patriarhalni družini, se z najino prakso seveda razhaja in to je še posebej vredu; po predavanju sva vedno zavila še na pijačko v Slona in predebatirala najine poglede na temo. Tako se na prijazen način naučiš razmišljanja in pogovarjanja o odnosih, še preden zaškripa. Čez pet let povem, če to še pomaga

Charlie, kar na oboje sva hodila, kar je padlo, je padlo. Pri skupini za aktivno starševstvo lahko npr. razdelata še kakšen problem, ki sta ga imela s svojimi starši in že vnaprej razumeta svoj vzorec odzivov na vedenje otrok.
Pri žuranju bodita previdna in žurajta samo skupaj, to te najprej odnese: doma tečen in zmatran partner, otroc tulijo, svinjarija, zunaj pa malo spiješ potem pa letijo metuljčki, lepe očke, vsi te razumejo...

or brake up.
Zaenkrat se vse bolj nagiba k drugi možnosti.
I want peace.

Kar se tiče terapij - zato morata biti dva in mora se najti čas. Hja...don't get me started.

irmica: mislila sem individualno terapijo oz. terapijo za zakonca, ki poteka s terapevtom. Srečanja, ki jih omenjaš so pa tudi super in včasih prav zabavna

Hja, moj vikend tudi ni bil rožant, daleč od tega, sem parkrat eksplodirala ampak vem, da pridejo potem spet lepši dnevi in da je jeza, ki se nabira v meni zato, ker stvari ne gredo tako kot jaz hočem. Se pa ponavadi skozi to tudi utrdim v sprejemanju drugih

st: včasih je tako, da si pač nisi podoben in se ne prepoznaš več, nekako izgubiš tisto identiteto (zlasti ko pride otrok) in se potem samo še prepiraš z drugimi, si depresiven, jezen, razočaran itd. Nekaj so zagotovo hormoni, ki so dejstvo in se proti temu ne da borit, nekaj so dejavniki okolja, socialni položaj, nekaj (pretežni del) pa odnosi. Če te nekdo lahko sprejme takšno kot si zdaj, potem sta šla skupaj skozi pekel in bosta zagotovo prišla ven močnejša.
Jaz si dostikrat v krizi rečem da, če sem v "lepem vremenu" obljubila, da bom s svojim možem v zdravju in bolezni, sprejmem njegovo teženje, vse kar me moti in za kar bi ga včasih najraje utopila v žlici vode kot "bolezen" Kriza je dejansko KRIZA in ko o tem debatiramo ob kavici se nam zdi, da smo močni in jo lahko prestanemo, vendar ni tako. Ko si zares v krizi vsa pamet odpade, ampak če gre nekdo s tabo skozi to potem počasi postaneš pravi zaveznik (tako nekako kot v vojni )
Meni tvoje pisanje res zarisuje sliko nekega depresivnega stanja in bi na tvojem mestu poiskala pomoč, če ne moreta skupaj pa sama. Pa prosim ne mislit, da ti hočem solit pamet ampak mi je hudo, ker se mi zdiš čisto obupana

Kot rečeno, midva sva se reševala iz stresnih služb s športanjem, tekla sva oz. jaz sem hodila še v fitnes.
Charlie, pomembno je, da razumeta, s koliko prostega časa za vaju dva razpolagata.
Ko imaš otroke in se ukvarjaš do devetih, desetih zvečer z njimi, je to čas za družino, vidva sta bolj na off. Hišna opravila, ki jih ne uspeš speljati med dnevom, požrejo še del večera. Izobraževanje, net, visenje pred TV, prijatelji na obisku... že zmanjkuje časa za spanje, kdo bi se po takem dnevu še usedel in milo gledal dragega, dragico.
Torej je kvalitetnejši prosti čas na razpolago za vikend. Le del tega, par uric je lahko samo za vaju dva. Če gre eden od vaju v petek žurat in je del sobote še sesut od žura, sta za vaju dejansko uničena petek in sobota. To dobro poznam iz svoje prejšnje zveze. Uradno je samo košarka s prijatelji in pijačka potem, dejansko so pa šli (prej najini) petki v maloro, pa še celo soboto je bilo treba hodit po prstih in čepet doma, namesto da bi kam šla. V nedeljo boš pa ti fuč in tečna, ker boš že toliko časa sama z otroki in spet ne bo vzdušja...
Torej, če gre eden od vaju žurat enkrat na mesec, je šla adijo 1/4 vajinega časa v mesecu in ne 1/31!

irmica jaz se s tem kar si napisala zelo strinjam 
Mislim, da žuranje vsak posebej dolgoročno ne pelje nikamor. In da bi se nekomu kar "utrgalo", ker ne bi šel vsak teden žurat se mi zdi samo poceni izgovor, da se ni treba bolj potrudit. Ja, življenje v paru zna biti naporno, življenje v družini z majhnim otrokom toliko bolj. Bognedaj, da je še kdo bolan, invaliden. Ampak, ko se enkrat zaveš, da ti ni treba pobegnit pred partnerjem, družino in da je nekaj drugega, kar ti resnično jemlje energijo (npr. služba ali pa ravno to, da moraš it žurat s kolegi, ker sicer si out ali pa ti nekdo odžira pravico do zabave), potem pačasi najdeš v njej oporo in navdih in ne obratno. Je pa potreben en tak "klik" v glavi, da si sam tisti, ki se mora spremeniti in ne vsi drugi okoli tebe (npr. vedno je kriv otrok, ker je tako siten, ali mož/žena, ki samo teži itd), potrebno se je vprašati kakšen je tvoj vnos v odnose, družino.