Ne da se mi komentirati čisto vseh odstavkov, v katerih se g. HeadRoom 'frajersko' poslužuje žaljivih izpeljank mojega nicka, v prepričanju, da te (mislim, really?) dajejo težo njegovim besedam, na tak način stavi na svojo večjo kompetentnost, napihuje svoj ego in prepotentno poveličuje svoje poznavanje aktualne problematike in, kakopak, svoj način poslovanja in svoje rešitve priznava kot edine pravilne.
Poleg tega v vsakem drugem stavku popolnoma suvereno in poznavalsko ugotavlja, kolikšen je delovni čas študentov v mojem podjetju, kakšen beden izkoriščevalski delodajalec sem, kako gnilo je moje podjetje, kolikšen naj bi bil moj rok trajanja in podobne nebuloze.
Če si sam dober podjetnik, čestitam, ampak tvoje podjetniške sposobnosti bodo ostale popolnoma enake, pa če sem 'notthatblonde' ali pa 'the-dumbest-blonde-walking-on-the-earth-ever'.
Zato pa tvojim maniram in načinu komuniciranja bolj pristoji vzdevek: 'i-have-an-urge-to-extend-my-short-dick'.
Mojega propada pa se seveda lahko veseliš. To je tvoja nemoralna pravica.
Povprečna plača Slovenca sodeč po statističnem uradu je:
Povprečna plača za januar
bruto: 1.496,35 EUR
neto: 971,83 EUR
Tajkunov in visoko plačanih managerjev imamo 100, torej 100 tajkunov (pa čeprav si zastavimo, da imajo plačo 20.000 eur neto mesečno!) od 966.000 delovno aktivnih ljudi, ne dvigne povprečja toliko, da bi upravičilo mizerne plače, ki jih razna samooklicana "ne sedim na riti - pa zato raje zlorabljam najnižje obdavčene delavce" podjetja izvajajo nad svojimi zaposlenimi.
Realnost je torej takšna, da večina prebivalstva opravlja svoje delo za več kot 700 eur.
To bi bila realnost, če bi bila vsaka plača, ki je oddana na REK obrazcu, tudi dejansko in v celoti poravnana. Ta tvoj podatek bi bil torej točen, če podjetja ne bi hkrati dolgovala za 300 mio € prispevkov in ne bi imela za več kot 600 mio € davčnega dolga, od katerih jih je cca 300 mio € dokončno neizterljivih. Tako pa gre le za eno številko, ki je na tisoče podjetij ni zmožno izplačati, kljub temu, da so se obvezali, da jo bodo.
Če imaš v podjetju obveznost do plač in oddane REK obrazce, še ne pomeni, da je ta obveznost poravnana oz. da si podjetje tako dragega delavca lahko privošči. V večini primerov je tako, da se: ali ne plačuje prispevkov, ali se plačujejo prispevki in zmanjka za davke, ali pa se plačujejo prispevki in davki, na koncu pa zmanjka za odprte obveznosti do ostalih dobaviteljev.
Realen podatek o tem, kako dragega in koliko delavcev si podjetje lahko privošči, je pogojeno s tem, da zaradi izplačil plač in prispevkov ne bo prikrajšan nihče drug v finančni verigi tega podjetja. Podjetje mora biti sposobno poplačati čisto vse svoje obveznosti povezane s poslovanjem, da bomo lahko rekli, da si slovenska podjetja v povprečju lahko privoščijo 1.500 € vrednega delavca.
Če torej moji dolžniki izplačujejo vzorne plače svojim zaposlenim, meni pa zaradi nelikvidnosti dolgujejo za 50.000 € odprtih računov, pomeni, da je z njihovim poslovanjem nekaj hudo narobe, da se mu ti zaposleni ne izplačajo, torej si jih niti pod razno ne more privoščiti, in da jim plače izplačuje z mojim denarjem. Če bi mi dolžnik ta denar vrnil, bi si mogoče namesto študenta omislila enega ali več redno zaposlenih, tako si jih je pa na moj račun zaposlil sam.
In tudi taki dolžniki mesečno oddajajo REK obrazce, iz katerih se računa povprečje plač v Sloveniji, ki pa je daleč stran od realnega stanja zmožnosti plačevanja v naših podjetjih.
Statistika pa pri izračunu povprečnih plač ne zajema oz. ne izvzema podjetij, ki davkov, prispevkov na te plače, ali ostalih finančnih obveznosti niso poravnali, zamujajo pri plačilih, ali pa imajo že blokirane račune od vseh dolgov.
Kje je statistika s podatki, koliko zaposlenih in s kolikšno povprečno plačo jih dela v zdravih podjetjih, kjer imajo poplačane vse svoje tekoče obveznosti oz. so jih vsaj zmožni poplačati v nekem doslednem roku?
Potem bi rabili še statistični podatek, kolikšna je povprečna plača zaposlenih v podjetjih, ki iz tega ali kateregakoli drugega naslova dolgujejo denar na vseh koncih – torej, koliko drugih podjetij/dobaviteljev se finančno oškoduje, da določeno podjetje lahko obdrži svoje zaposlene? Koliko to isto podjetje dolguje državi, da lahko obdrži zaposlene? In koliko časa je pričakovana delovna doba enega zaposlenega v takem podjetju, preden jih bo prisiljen razpustiti ali objaviti stečaj in še vedno ostati dolžan svojim dobaviteljem, državi, hkrati pa bodo njegovi oddani in nikoli poravnani REK obrazci tvorili 'verodostojno' statistiko o povprečni slovenski plači?
Če bi vsi Slovenci imeli osnovno neto plačo 700 €, še ne pomeni, da je to v Sloveniji realno, in da si gospodarske družbe pri nas to lahko privoščijo. Podjetja brez delavcev pač ne morejo delovati, zato pa na račun poplačanih zaposlenih trpijo dobavitelji podjetij oz. državni proračun.
Primerjava s tujino pa je povsem zgrešena, ker slovenski podjetniki nismo bolj zabiti od tujih podjetnikov, temveč so v tujini že samo osnovni pogoji za obstoj podjetništva neprimerljivo boljši.
Zdaj pa naj bom kristalno jasen:
Ni potrebno, da se vsak šalabajzer loti podjetništva na poslovnem planu, ki je vzdržen samo, če zaposliš študente in s tem izigravaš sistem socialne države, pravzaprav je to zavržno.
Jaz osebno komaj čakam, da takšna podjetja izginejo s trga, vsem vašem zgražanju navkljub, saj uničujejo vrednost naši delovni sili, upokojencem onemogočajo izplačevanje pokojnin, naši generaciji in zanamcem pa onemogočajo človeka dostojno življenje.
NotThatBlonde (and I serously doubt that), če si resnično podjetnica me je vsaj malo sram, da paševa v isto skledo.
Naj te bo najprej sram svoje arogance, saj tvoja nadutost res ne pozna meja.
Potem se sramuj tudi vseh novo nastalih 'podjetnikov', šalabajzerjev, nekaj tisoč samozaposlenih, ki jih je država nategnila tako, da jih je privabila s subvencijami za prispevke v višini 4500 eur, jim še te prikazala kot prihodek, ki je obdavčen s 25%, in na koncu dvignila prispevke za toliko, da jim ta znesek ne zadostuje več za obljubljenih 24 mesecev, temveč le še za 15.
Da ne govorimo o tem, da jim je ta denar izplačan šele po 120 delovnih dneh (ker nanese 5-6 mesecev) po odprtju s.p.-ja oz. d.o.o.-ja, kar nadalje pomeni, da morajo prvo polovico leta prispevke kriti iz svojega žepa, ne glede na to, ali jim je posel že stekel,
ali ne.
Ker so ubogi ljudje v upanju, da imajo dober poslovni načrt, ki so jim ga na zavodu veselo 'požegnali', jemali subvencije, kasneje pa ugotovili, da gre za navadno polomijo, in da teorija ni enaka praksi, so mnogi danes na hujšem kot prej.
In tudi tak, po sili podjetnik, paše v isto skledo s tabo, pa če ti crkneš od sramu.
Kdo je tu kriv? Šalabajzer, ki je naivno verjel 'rešilnemu' in popolnoma nerealnemu načrtu države, da je čisto vsak lahko podjetnik, ali država, ki jih je z nerealnimi obljubami napeljala na to, da postanejo in propadejo kot podjetniki?
Nekomu od njih je morda celo uspelo preživeti kot samozaposleni in obseg dela povečati toliko, da si lahko privošči še enega študenta, ki mu malo pomaga, ampak ne, takih ne rabimo, taki naj pocrkajo, zaprejo in grejo nazaj na zavod ter na socialno po miloščino?
Bedo teh samozaposlenih s.p.-jev občutim najmanj trikrat tedensko, ko nas pridejo rotiti, če lahko delajo karkoli, tudi za mizerno urno postavko, samo da imajo za kruh, dokler ne mine teh 24 mesecev, kolikor so jih dolžni prebroditi, preden jih vzamejo nazaj na zavod.
Denar za prve pol leta prispevkov so si izposodili, ko pa so subvencijo dobili, so izposojeno vrnili, razliko pa porabili za preživetje, ker v vsem tem času niso uresničili ničesar, kar je na požegnanem načrtu delovalo popolno.
Te se bo šele izkoriščalo – urna postavka kot pri študentu, brez bolniške, dopustov, regresa, malice, prevoza…
Torej NotThatBlonde, bo za pokrivanje polnega delovnega časa namesto 7 študentov potrebovala 6 redno zaposlenih, enega redno za polovični delovni čas in enega malega delavca. Vzdržnost izkoriščevalnega poslovnega plana (ki na trgu ni vzdržen drugje, kot v sužnjelastniških ureditvah) bo hitro vidna in sposobnost podjetnika v prilagoditvi trgu prav tako.
Ne zaposlujem 7 študentov, ampak 4, ki jih izmenično uporabljamo za 'flikanje' vmesnih lukenj. Imamo 3 redno zaposlene (poleg mene).
Moji študentje (vsak posamično) ne delajo polnega delovnega časa. Ker smo trgovinska dejavnost in imamo prostore v nakupovalnih centrih, pomeni, da delamo petke in svetke, sobote, nedelje, praznike in imamo v celem letu le pet dni zaprto. Študentje pri nas pomagajo sobote popoldan, nedelje, praznike, trikrat po par uric med tednom, občasno v skladišču, poleti nadomeščajo ob dopustih, pozimi med kakšno bolniško ter trikrat letno na sejmih. Med seboj se izmenjujejo, tako da v povprečju vsi štirje skupaj mesečno opravijo toliko ur, kot jih naredi ena redno zaposlena oseba.
Nikakor pa teh študentov ni možno zamenjati za redno zaposlenega, ker je nemogoče ponuditi redno delo samo za nedelje, praznike, nadomeščanje dopustov in bolniških, ter po potrebi hoditi v službo med tednom le od 18h – do 21h. Najpomembneje pa je, da zelo pogosto potrebujemo tri študente na treh različnih lokacijah istočasno, vsakega po 3 ure.
Sama jih ne zaposlujem za polni delovni čas, je pa res, da nekateri od njih delajo tudi drugje, ker jim je število opravljenih ur pri nas premalo.
3. Raznim študentskim organizacijam ŠOS, ŠOU, Š*, ki so same sebi in njihovim organom namen, se bo odvzelo večino sredstev in se jo preusmerilo v štipendiranje.
Zavod za zaposlovanje ima že nekaj let možnost izdaje napotnic. Lani je napotnice iz ZZS koristilo le 400! študentov. Glede na to, da je državna uprava največji porabnik študentov- kar 16% vseh zaposlenih študentov je pri enem delodajalcu (torej se najprej sramuj države v kateri živiš), bi bilo najbrž logično, da bi vsaj teh 16% prinašalo napotnico iz ZZS, s čimer bi država (poudarjam, samo od teh 16% študentov iz državne uprave) dobila dodatnih 5 mio €, ki jih tako zaradi svoje lastne lenobe in neangažiranosti porabi za koncesijske dajatve ŠS.
5 mio € bi zadostovalo za več kot 13.000 dodatnih all inclusive državnih štipendij v višini 380 € (osnova + dodatek na dohodek staršev, izobrazbo, učni uspeh ter za prevoz ali bivanje od doma). Ker pa niso vse štipendije all inclusive, bi se število štipendiranih povišalo še za nekaj tisoč.
7. Vsak študent letno porabi subvencijo brezplačnega izobraževanja v vrednosti nekaj tisoč eurov. Toliko namreč stanejo prostori, oprema, logistika, profesorji in izobraženost le teh. S časovno omejitvijo študenta se njegovo odsotnost iz faksa zaradi prijetnejše dejavnosti (profitabilne) omeji s tem pa izkoriščenost subvencije brezplačnega izobraževanja naredi smiselno. (tu bo potrebno postoriti še marsikaj, da denar ne bo iz leta v leto puhtel v nič, ob povprečnem obiskovanju fakutlete 8 let). Študent ima posledično tudi več časa za izobraževanje, saj ga full-time job pri tem ne omejuje (razna trgovska podjetja a la NotThat-but-very-Blonde).
Ogromnemu odstotku študentov bi bilo potrebno obiskovanje faksa enostavno prepovedati, saj so preleni, neresni luzerji, ki ga nikoli ne bodo končali, večni zajedavci in družbene pijavke, ki koristijo subvencionirano prehrano, nikoli ne opravijo nobenega študentskega dela, pa ravno tako koristijo oz. zlorabljajo vse pravice brezplačnega
šolanja.
Študenta nihče ne sili, da dela full time job. Če je študent neresen in se mu ne mudi s končanjem študija, bo pa drugje zabijal čas, če ne bo mogel v službi.
Da sploh ne govorim o tem, da je država kot posamičen delodajalec največji potrošnik študentskega dela, provizije za napotnice pa poklanja ŠS namesto, da jih jemlje sama in namenja štipendijam;
How dumb is that!?
In še odgovor glede tega tisti punci, ki je v enem prejšnjih sporočil napisala, kako zelo naivna pričakovanja imam glede študentov:
Sama sem po končani srednji šoli takoj našla redno zaposlitev, eno leto pavzirala, da sem bila kreditno sposobna, drugo leto najela kredit in si plačala šolnino za izredni študij. Tako sem počela vsa leta izrednega študija. Na faks sem zato hodila 6 let, vozila sem se iz LJ v KR, ker se mi je LJ urnik pokrival s službo. Trikrat tedensko sem po službi hodila v KR na vaje in predavanja, porabila ogromno denarja samo za bencin, ker sem vozila kripo, ki je popila tretjino moje plače, vmes neprestano delala polni delovni čas, vsako leto dodatno najela kredit ali limit za šolnino, ki sem ga v enem letu lahko le delno odplačala, za vsak izpit sem vzela dopust, po šestih letih končno končala in nato še 4 leta kasneje odplačevala dolgove za šolanje. Nikoli v vsem tem času nisem koristila niti ene same študentske ugodnosti, nisem pojedla niti enega samega kosila na
študentski bon, si nisem privoščila dopustov in potovanj dlje od Umaga, ker je šlo vse za faks in nujne potrebščine. Moja študentska leta so bila najtežja v mojem življenju, pa sem se zavestno spustila v to.
Sem v začetku 30ih, imam že skoraj 12 let delovne dobe in poleg akademske izobrazbe še ogromno življenjske šole. Zaposlujem toliko ljudi, kot si jih lahko privoščim in na edini način, ki ga ob danih okoliščinah v tej naši državi premorem ter je hkrati skladen s slovensko zakonodajo. Pa če spet crkneš od sramu.
(Še malo statističnih za podjetnico, preden se name zgrne val ogorčenja:
Enak prihodek (cca 500.000 eur) dosegamo pri nas na 5 zaposlenih, vendar gre za storitveno podjetje, kjer ni repro materiala. Povprečna plača je 1,5* slovenske neto plače, zaposleni v 6ih letih niso migrirali drugam.)
Kljub enakim prihodkom, najini poslovanji nista niti najmanj primerljivi, pa ne zato, ker bi bila jaz nesposobna, kakor si z veseljem večkrat poudaril, ampak zaradi popolnoma drugačne narave poslovanja.
Zdaj bo četrto leto, odkar poslujemo (2x d.o.o.).
Kader je od prvega dne isti (razen enega študenta).
Gre za trgovinsko podjetje, kar pomeni, da so zaloge nujno zlo.
Za doseganje 500.000 € letnega prihodka je potrebno nabaviti in tudi prodati za cca 300.000 – 350.000 € zalog.
Kljub temu, da je poslovanje maksimalno optimizirano, se zgodi, da na leto odpišemo tudi za 10.000 € zalog (se uniči, pokvari, pokrade...) Mesečna najemnina v nakupovalnem centru (za en 'pajzl'): 3.000 € + 8% od bruto prometa (torej 8% od prometa skupaj z DDV) + redni stroški + stroški prireditev (ko je treba plačat nastop Rebeke Dremelj in Dedka Mraza…)
4 redne plače mesečno (vključno z mojo): 4 x cca 1.300 € + 4 x malica, prevoz, regres, dopust, bolniška, dodatek na praznično, popoldansko, nedeljsko delo…
4 študentje mesečno: odvisno od meseca, skupni strošek vseh je od 800 do max. 1500 € + dajatve ŠS.
Mesečni najem skladišča: 800 €, leasing za kombi: cca 500 €, računovodstvo: cca 500 €, Telefoni, računalniki, internet, pisarniški material, oglaševanje, najemi sejemskih prostorov, provizije bankam na plačila s karticami…ne upam niti sešteti.
You do the math.
Ob predpostavki, da so vsi ustvarjeni prihodki tudi realno na TRR-ju, se nam izide ravno prav. Ker pa se ukvarjamo tudi z veleprodajo, imamo trenutno za cca 50.000 € dolžnikov v izvršbah (na katere so seveda ugovarjali z nebulozami, ki se kot ugovor sprejmejo samo na naših sodiščih in tako proces podaljšajo za nekaj let), za pol od tega pa že zdaj vem, da lahko za vedno pozabim.
Zaradi neplačnikov je bil potreben kredit, da se je lahko omogočilo nemoteno nadaljnje poslovanje, ta pa nanese konkreten obrok mesečne glavnice + obresti.
So pa vse plače in prispevki redno pokriti, da o davčnih obveznostih sploh ne govorim.
Torej naj jaz zaprem, ker sem gnojna rana slovenskega gospodarstva, saj mi ne ostane nič, kar bi se dalo skriti oz. utajiti? Ker so moje kapacitete zapolnjene in nimam več finančnega prostora za dodatnega zaposlenega? Premalo prispevam k družbi? V državno blagajno?
Ali pa naj zaprem samo zato, ker narava moje branže zahteva več finančnega vložka, več zalog, osnovnih sredstev, več tveganja in več variabilne delovne sile?
Če bi mi od vseh pomoči, ki so, ali pa bi lahko bile na voljo, država pomagala izterjati le svoje dolžnike dovolj hitro, da mi ne bi bilo potrebno najemati kreditov za denar, ki je že tako moj, bi z veseljem tisti obrok in obresti porabila za dodatno plačo, če bi delavca potrebovala.
Dokler pa z denarjem svojega podjetja gospodarim veliko pametneje kot država z našim skupnim, dokler za svoje 'ljudstvo' skrbim bolje kot država za svoje, dokler me nihče ne ščiti pred neplačniki, pa kljub temu moji delavci ne trpijo pomanjkanja plač, davki in obveznosti do dobaviteljev pa so v celoti poravnani, mi noben nadutež, ki ima pač to srečo, da je informacijski geek in se lahko ukvarja, najprej z bolj profitabilnim poslom, potem še s storitveno dejavnostjo, kjer mu denar ne propada v zalogah in v astronomskih najemninah trgovinskih prostorov, ne bo govoril, da sem sramota.
).
) tiste, ki so/ste proti glasovali iz nekih vsebinskih razlogov, s katerimi se sicer ne strinjam, ampak iz čistega nasprotovanja vladi ali samo na podlagi zavajanja antipropagande brez kakšnega lastnega razmisleka...neodgovorno.
