Ko partner povzdigne glas nad vami

Zanimivo....s partnerjem si že več let, misliš, da ga poznaš....da je najbolj prijazna oseba...da sicer ni popoln a je v današnjem kaotičnem svetu nekaj najbolj lepega in da si srečen. Ko misliš, da ga poznaš in da te ne bi prizadel...se zgodi kaj takega.

Po 4 letih poznanstva, 3 letih partnerstva in skoraj 2 letih skupnega življenja je fant prvič (upam, da zadnjič) povzdignil glas (res zelo zelo in niso bile ravno najlepše besede, čeprav zmerjal me ni) nad mano. In to zaradi reees neumne neumnosti. Pač zaradi moje neumnosti se je zgodila manjša nesrečica, a res ni bilo hujšega. Najboljše od tega je bilo, da se je to zgodilo pred mojo najboljšo prijateljico in njenim fantom, ki sta samo zaprepadeno gledala. Jaz sem bila tudi v šoku. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislila, da kaj takega s tako jezo lahko pride iz njega, da je sposoben kaj takega reči (pa pomoje me je bolj prizadel ton, s katerim je govoril). Sama zaradi gostov nisem delala scene. Bila pa sem na robu solz. Meni se je dobesedno svet podrl. Kako me lahko tako poniža pred prijatelji? Kako je lahko tak? Od kje ta njegova jeza? Kaj sem mu takega storila, da je to naredil? Vse to mi je hodilo skozi misel, pa še vedno mi. (Aja, naj omenim, da je bil v vsem tem udeležen kozarček vina, ali dva - vendar to zame ni izgovor, mi je čisto vseeno).

Naj omenil, da je bila potem, ko sva ostala sama huda ura. Jaz v jok, da kako me lahko tako poniža pred prijatelji, da kaj sem mu tako hudega storila itd. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako jokala. Res sem bila prizadeta. Saj on je dejansko napako takoj spoznal in se opravičil. Spat sem šla v sobo, ker z njim v isti postelji nisem mogla. Pa je prišel po parih urah k meni, da ne more spati, da ima slabo vest, da naj grem k njemu itd.

Opravičil se je. Rekel, da tega ne bo nikoli več naredi. Jaz pa vseeno....ne da bi sedaj zaradi tega hotela zvezo prekiniti, ker drugače je res ok. Do sedaj sem bila najbolj srečna oseba pod soncem. Sedaj pa...
Danes je sicer že malo bolje. Služba je kljub vsemu dobra zaposlitev.

Se je komu od vas kaj takega ali podobnega že zgodilo? Če ja, kako ste odreagirale? Ste se pogovorile s partnerjem? Kako ste dojemali kaj takega? Kak nasvet?

Meni se je enkrat zgodilo, da me je bivsi, sicer zlo skuliran clovk, cist po neumnosti poslal v K. Seveda mu je blo takoj zal. Jaz pa sem se zjokala. Kaj naj recem... cas celi vse rane. Tud to bo.

Pa ja, vsak se kdaj skrega. Tudi mene je fant že kdaj nadrl (čeprav on pravi, da to ni dretje, ampak samo povišan ton ), prav tako sem jaz njega. Seveda si razočaran v tistem trenutku, ampak take pač so zveze, na kopico lepih trenutkov pride tudi kaka huda ura. Takega izpada pred prijatelji si pa ne morem niti zamisliti, ker je res ponižujoče in če bi se to zgodilo meni, bi moral imeti poba prekleto dobro obrazložitev zakaj je do tega prišlo. 

Očitno res ja. Saj mu je zelo žal (naslednji dan skoraj nisva govorila, sva bila oba bolj žalostna - njemu je bilo žal, jaz pa sem bila pač žalostna in prizadeta).
Čudno mi je, ker je drugače zelo ljubeča oseba, prijazna, pravi dobrovoljček in kaj takega od njega res ne bi nikoli pričakovala. Ubistvu je bil bolj tisti šok. Pa pred prijatelji. Ker je res grdo izgledalo, ko me je pred prijatelji (mojimi!) tako ponižal in se res grdo obnašal, pa mi je bilo nerodno še zaradi tega.
Saj sva se pogovorila, pa je sicer rekel, da sploh ne ve, kaj mu je bilo, da se sploh ne spomne točno (ve, da se je ustrašil, ker se je nekaj razbilo pa da je mislil, da se je komu kaj zgodilo in da mu je počil ventil)....da mu je sicer neskončno žal a ve, da tega ne more zavrteti nazaj - da se zaveda, da se je to vseeno zgodilo. A da mu je žal. Vem da mu je. Rekel je, da upa, da se kaj takega nikoli ne zgodi več, da bo vse naredil, da se to res ne bi več ponovilo.
Rada bi samo razumela...zakaj? To mi je čudno, ker še sam ne ve.
Mnja, saj kot rečeno, danes je že bolje. Sem zadevo nekoliko prespala že očitno.
Res da sem sicer oseba, ki prepogosto pretirava in sem verjetno tudi tu, a dejansko sem prvič odkar sva skupaj ali bolje rečeno - prvič odkar skupaj živiva sem pomislila na to, da bi spakirala in odšla domov, tako hudo mi je bilo. (tudi par takih izjav je bilo izrečenih, da naj spakiram in grem - ko sem šla spat v drugo sobo, proč od njega).

Očitno smo ljudje res tako čudni, da vedno znova presenečamo. Tudi negativno kdaj.

Amm...če prav razumem, se je po devetih () letih prvič "spucal", tko kt je treba...no, potem mu jaz iskreno čestitam, da je zbral pogum in pokazal neka čustva, ki jih je očitno tlačil toliko časa! Ti pa - ne kompliciraj in bodi vesela, da se je (končno) zdrl! Tako ljudje dajemo ven vsakodnevne stvari, ki se nabirajo v nas...

Vsi kdaj pa kdaj storimo nekaj kar pozneje obžalujemo. Mogoče je pač imel zelo slab dan in se ni mogel zadržati, tega da te je nadrl pred prijatelji si jaz ne bi jemala preveč k srcu, po mojem bi bilo vseeno kje bi bila če je bil "na robu". 

Am...ne po 9ih letih. Poznava se skupaj 4 leta, od tega sva skupaj v zvezi 3 leta in od tega skupaj živila 1,5leta. Sem verjetno malo čudno napisala.

Hmm...meni je zelo žal, ampak nisem nič hvaležna če se nekdo zdere name brez konkretnega razloga (tudi drugače zame osebno to ni rešitev, ker se probleme rešuje tudi na drugačne, bolj konstruktivne,  načine - ali pa pač zame preprosto potem partner ni pravi). Ok, mogoče sem malo zakomplicirala, vendar vsem prisotnim tam to vedenje ni bilo sprejemljivo. Vsi so rekli, da je bilo pretirano in res neprimerno. Aladdin, drugače se vsak dan pogovarjava in si vedno poveva, če komu kaj ne paše, če komu kaj manjka, če koga kaj moti. Tudi "spucala" sva se že oba, ampak kreg je zame nekaj čisto drugega kot pa če se ti na ponižujoč način zdereš na nekoga pred določeno družbo. Ali pa preprosto na te zadeve gledamo drugače - hvala bogu.
Čustev on ne tlači, ker je oseba, ki vedno pove kot misli - nobenega ovinkarjenja, če mu kaj ne paše tudi vedno pove in do zdaj sva bila oba vedno mnenja (vsaj tako je vedno rekel, ko sva se pogovarjala), da sva kar uspešna v sklepanju kompromisov.
Aladdin, hvalabogu, da me ne obkrožajo taki ljudje kot si ti, ki svoje vsakodnevne frustracije izživljajo na drugih - v svojem krogu prijateljev, kolegov nimam hvalabogu nobenega. To zame ni pravi način - brez zamere. Frustracije vsakodnevnega življenja se po mojem mnenju lahko izraža tudi na veliko bolj konstruktiven način - predvsem šport, meditacija, ogled kakega dobrega filma, masaža itd.

Edit: Ja, saj mislim, da sva se pogovorila. In mislim, da tudi rešila oz. pač se dogovorila določene stvari. Tulipan, hvala za tvoje besede in mnenje...Pomaga

V teoriji se mi kričanje na partnerja zdi popolnoma nesprejemljivo, v praksi pa pride tudi do tega - skoraj vsakomur kdaj prekipi in dvigne glas, tudi jaz, pa nisem ponosna na to, je pa dokaj življenjsko. Druga stvar pa je, da se to zgodi v družbi. Razloga ne razumem, ustrašil se je nečesa in zato se je zdrl nate in ti na koncu še rekel, da se kar spokaj? Hmmm ... tole se mi zdijo malo čudni izgovori

Kaj ti svetujem: postavi meje