Po eni strani nima smisla resno jemati tega, kar ti je fant izrekel v trenutku velike jeze, saj gotovo ni resno mislil - saj ti je pozneje tudi sam potrdil, da ni tako mislil (npr. da spokaj in pojdi). Npr. jaz si lahko predstavljam, da bi rekla možu, naj se mi spravi izpred oči in da ga ne morem videti (čeprav se mi zdi, da mu tega še nisem nikoli rekla, ampak recimo, če bi bila zelo jezna nanj). Gotovo pa ne bi tega mislila dolgoročno.
Po drugi strani pa fanta naslednjič, ko bo spet poskušal kaj takšnega, naderi nazaj, utišaj, reci mu, naj ti neha težiti zaradi takšne nepomembne stvari, tako mu povej, da se ti to obnašanje ne zdi normalno, skratka, stopi mu na prste - družba dol ali gor - pa naj bo njega sram pred prijatelji, zakaj bi morala biti samo ti tiho. Pogovorila sta se pa itak že. Včasih imajo ljudje problem z izbruhi jeze, če je tvoj fant takšen, se zna stvar ponoviti. Glavno je, da se trudi, lahko pa, da bo še kdaj imel kak spodrsljaj. Jaz bi lahko tolerirala, če bi se to še kdaj zgodilo, če bi vedela, da se sicer trudi, da se ne bi - ampak bi mu takoj povedala svoje. To bi naredila tudi zato, ker smo ljudje tudi precej komot in si svoje "spodrsljaje" gladko privoščimo, če ne naletimo na noben odpor. Sicer mu je mogoče bila dovolj velika lekcija in neprijetna izkušnja tvoja prizadetost, jok, uničeno razpoloženje, tihi dnevi... ali pa tudi ne. Če boš imela občutek, da moraš biti tiho, zato da te ne udari, bi ga pa jaz na tvojem mestu raje preizkusila (ne bi bila tiho), naj se izkaže, kako daleč ga v resnici lahko privede jeza.
Na žalost smo vsi kdaj tečni in razdražljivi, včasih tudi brez očitnega razloga. Jaz včasih sama sebi rečem: Pa daj ne bodi tako tečna, npr. kadar se vozim v avtu in sama pri sebi penim čez druge voznike, pa mogoče niti niso nič tako zelo groznega naredili.